Jedro

Morebiti sledeči stečajni postopek ni nadaljevanje začetega likvidacijskega postopka z drugačno vsebino, ampak nov postopek.

Na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče samo v okviru preizkusa utemeljenosti pritožbe. Tudi to so pritožbeni razlogi, vendar po zakonu samem, če jih ne uveljavlja že pritožnik. Zato pritožbeno sodišče tudi takrat, kadar ugotovi, da je podan kakšen od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi ugodi in odloči o njej samo z eno od odločitev, ki mu jih daje na razpolago ZPP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Zoper dolžnika je bil začet likvidacijski postopek v času veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, objavljenega v Ur. listu SFRJ štev. 84/89. Likvidacijski upravitelj je ugotovil, da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo terjatev vseh upnikov. Zato je dne 21.11.1996, ko je že veljal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, objavljen v Ur. listu RS štev. 67/93, predlagal začetek stečajnega postopka. Stečajni senat je 5.12.1996 izdal sklep, s katerim je proti dolžniku začel stečajni postopek. Med drugim je v 2. stavku 4. točke izreka sklepa pozval upnike, ki svojih terjatev niso prijavili v likvidacijskem postopku, da jih prijavijo stečajnemu senatu v dveh mesecih od objave oklica o začetku stečajnega postopka v Uradnem listu RS.

Na pritožbo upnika R. - v stečaju zoper odločitev v 4. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče odločilo: "Ob reševanju pritožbe se sklep sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v 4. točki spremeni tako, da se drugi stavek glasi: Upnike, ki še niso prijavili svojih terjatev v likvidacijskem postopku se poziva, da prijavijo svoje terjatve stečajnemu senatu v 30 dneh od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije." Sklep sodišča druge stopnje izpodbija Državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče ni ravnalo po 1. odst. 365. člena ZPP, pri tem pa napačno uporabilo 2. odst. 365. člena ZPP in 3. točko 380. člena ZPP, in zmotno uporabo materialnega prava - 90. člena ZPPSL/89 in 137. člena ZPPSL/93, vse v zvezi s 1. odst. 196. člena ZPPSL. Temu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena stečajnemu dolžniku, ki nanjo ni odgovoril, in upniku, ki je vložil pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Ta je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritožbeno sodišče utemeljuje svojo odločitev s stališčem, da je ta stečajni postopek, začet na predlog likvidacijskega upravitelja, samo nadaljevanje že začetega likvidacijskega postopka z nekoliko drugačno vsebino, ne pa nov postopek. Zato ga je treba voditi po določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, objavljenega v Ur. list SFRJ štev. 84/89 (v nadaljevanju: ZPPSL/89), ne pa po določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, objavljenega v Ur. listu RS štev. 67/93 (v nadaljevanju: ZPPSL/93). Svoje stališče utemeljuje pritožbeno sodišče na 1. odst. 196. člena ZPPSL/93. Tako ZPPSL/89 kot tudi ZPPSL/93 urejata tri različne postopke. Zato takrat, kadar predlaga začetek stečajnega postopka likvidacijski upravitelj (1. odst. 158. člena ZPPSL/89, 2. odst. 180. člena ZPPSL/93), morebiti sledeči stečajni postopek ni nadaljevanje začetega likvidacijskega postopka z drugačno vsebino, ampak nov postopek. O predlogu likvidacijskega upravitelja mora namreč odločiti stečajni senat tako, kot o predlogu za začetek stečajnega postopka, ki ga vloži kakšen drug upravičenec. Dokler oklic o začetku stečajnega postopka ni nabit na oglasno desko sodišča, ga lahko likvidacijski upravitelj umakne (primerjaj: 2. odst. 71. člena ZPPSL/89, 1. odst. 94. člena ZPPSL/93). Do takrat namreč njegova funkcija likvidacijskega upravitelja ni prenehala (primerjaj: 1. odst. 91. člena ZPPSL/89, 1. odst. 103. člena ZPPSL/93). Poleg tega se tudi pravne posledice začetka stečajnega postopka razlikujejo od pravnih posledic začetka likvidacijskega postopka. Vse navedeno kaže na različnost in samostojnost obeh postopkov. Zato je pravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je treba v obravnavanem primeru izvesti stečajni postopek po določbah ZPPSL/89, čeprav je bil predlog za začetek stečajnega postopka vložen v času veljavnosti ZPPSL/93. Prvi odst. 196. člena ZPPSL je treba razumeti tako, kot se glasi. To je: ne glede na to, kdo je predlagal začetek stečajnega postopka, ga je treba izvesti po določbah ZPPSL/93, čim je bil predlog vložen v času njegove veljavnosti. Zato je treba v obravnavanem primeru določiti rok za prijavo terjatev upnikov stečajnega dolžnika po 1. odst. 137. člena ZPPSL/93. Pritožbeno sodišče je torej res zmotno uporabilo materialno pravo v obsegu, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. To sodišče pa izpodbijane odločbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ne more spremeniti. To pa zato, ker je v postopku pred sodiščem druge stopnje prišlo tudi do uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Ena od možnih odločitev sodišča, ki preizkuša utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti, je sprememba izpodbijane odločbe (1. odst. 395. člena ZPP v zvezi s 2. odst. 408. člena ZPP). V obravnavanem primeru bi bila možna sprememba izpodbijane odločbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, če bi pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi. Tega pa ni storilo. Spreminjanje izpodbijane odločbe bi zato pomenilo prvo odločanje o utemeljenosti pritožbe, vendar ne na pritožbeni stopnji, ampak na stopnji izrednega pravnega sredstva. To pa ni možno (primerjaj: 104. in 106. člen Zakona o sodiščih; Ur. list RS štev. 19/94 in 45/95).

Kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče o pritožbi ni odločalo. Pri tem ni navedlo vzrokov, zakaj tega ni storilo. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP je s tem podana.

ZPP določa v 380. členu, kakšne odločitve ima pritožbeno sodišče na razpolago, ko odloča o pritožbi zoper sklep. Upoštevajoč 381. člen ZPP, ki v postopku s pritožbo zoper sklep nakazuje na smiselno uporabo določb, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, pritožbeno sodišče ni ravnalo po 1. in 2. odst. 365. člena ZPP. Po 1. odst. 365. člena ZPP preizkusi (to pa pomeni tudi: mora preizkusiti) pritožbeno sodišče odločbo prve stopnje v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. V 2. odst. 365. člena pa določa ZPP, v kolikšnem obsegu preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo (oziroma njen del - 1. odst. 365. člena ZPP). Določa, da jo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi pritožbeno sodišče samo v okviru preizkusa utemeljenosti pritožbe, ne pa izven nje. Tudi to so pritožbeni razlogi, vendar po zakonu samem, če jih ne uveljavlja že pritožnik sam. Zato pritožbeno sodišče tudi takrat, kadar ugotovi, da je podan kakšen od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, če jih pritožnik ne uveljavlja sam, pritožbi ugodi in odloči o njej samo z eno od odločitev, ki mu jih daje na razpolago ZPP.

Pritožbeno sodišče ni ravnalo tako, kot je obrazloženo zgoraj. S svojo odločitvijo je res kršilo tiste določbe pravdnega postopa, na katera opozarja zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je to sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo (2. odst. 408. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 394. člena ZPP) in vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču, da odloči o pritožbi.