Jedro

Okoliščina, da je določeno dejstvo že dokazano, predstavlja upravičen razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je v roku 8 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna na sporni nepremičnini postaviti/zgraditi nazaj gostinski vrt, ga izročiti tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v posest in vsem osebam po tožnikovem pooblastilu ter gostom nemudoma omogočiti nemoten dostop do tega objekta ter njegovo nemoteno uporabo. Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek na prepoved oviranja dostopa do objekta in njegovo uporabo ter na motenje posesti z odstranitvijo oziroma rušitvijo objekta. Ugotovitveni del tožbe je zavrglo in tožniku naložilo, da tožencu v roku 8 dni povrne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz razloga, ker se „ni opredelilo do navedb priče A. A., da sporni objekt zaradi problema legalizacije ni bil predmet aneksa k najemni pogodbi in da ni bil nikoli prenesen na družbo K. d.o.o.“. Trdi, da se sodba (prav sklep) zato ne da preizkusiti. Meni, da je bila iz gornjega razloga podana še kršitev 8. člena ZPP ter kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče tudi ni opravilo vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, s čemer je bila prizadeta pravica tožeče stranke do poštenega kontradiktornega postopka. Nadalje uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvršitelja in pribavo izvršilnega spisa I 273/2020. Trdi, da razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje pod 15. točko obrazložitve sklepa utemeljilo zavrnitev izvedbe teh dokazov, predstavljajo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

6. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb v zvezi s posestjo spornega objekta. Izpodbijani sklep je obrazložen in je moč razloge sodišča o odločilnih dejstvih preizkusiti, in to tudi glede pritožbeno izpostavljenega vprašanja prenosa najema spornega objekta med tožnikom in K. d.o.o. Sodišče prve stopnje je pod 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da predlaganega zaslišanja izvršitelja in pribave izvršilnega spisa ni izvedlo, ker je bila posest sporne nepremičnine dokazana že z izpovedbo priče A. A. Iz te obrazložitve torej izhaja, da dokaza nista bila izvedena, ker je bilo vprašanje posesti že razčiščeno. Okoliščina, da je določeno dejstvo že dokazano, pa predstavlja upravičen razlog za zavrnitev predlaganega dokaza1. Kakšne utemeljitve, zakaj naj bi ta obrazložitev predstavljala „vnaprejšnjo dokazno oceno“ ter sploh v dokaz katerega dejstva, pa pritožba niti ne ponuja. Zato se izkaže, da očitane postopkovne kršitve, pod krinko katerih pravzaprav pritožba izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, niso podane.

7. V predmetni pravdi je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da je bil zadnji posestnik spornega objekta – gostinskega vrta v kompleksu kampa. Zoper navedbe toženca, da je najemno pogodbo prenesel v korist novega najemnika K. d.o.o., se je tožnik branil, da pogodba ni v ničemer vplivala na njegovo posest nad spornim objektom, saj ga je ves čas uporabljal. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev K. d.o.o. v pravdnem in upravnem postopku ter izpovedbe priče A. A., ki je tako prokurist tožnika kot K. d.o.o., ugotovilo, da tožnik ni imel posesti nad spornim objektom, temveč K. d.o.o. 9. Tožnik v utemeljitev izpodbijanega zaključka glede posesti navaja, da gostinski vrt ni bil predmet najemne pogodbe s K. d.o.o. zaradi problema legalizacije objekta. Trdi, da navedbe druge pravne osebe v drugih postopkih ter izpovedba priče A. A., da je tožnik sporni objekt oddajal K. d.o.o., sploh ne morejo kazati na zadevno posest, temveč le na to, kdo je imel objekt v najemu. Meni, da tožnik kot najemodajalec ni izgubil posesti in da ima še vedno, najmanj kot posredni posestnik, posestno varstvo zoper tretje osebe.

10. Materialnopravno izhodišče pritožbenih trditev glede obstoja posesti je v prvem odstavku 24. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo.

11. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje opredelilo, da je priča A. A. pravni pojem „oddaje“ uporabljal za opis dejanskega stanja posesti, saj kot prokurist bivšega najemnika kompleksa kampa sploh ni imel upravičenja spornega objekta „oddajati v najem“ v pravnem pomenu. Ob prvostopnih ugotovitvah o prevzemu najema s strani K. d.o.o. in ob ugotovljeni navedbah K. d.o.o. v drugih postopkih, ki pritožbeno niso niti sporne, zato pritožba z golo trditvijo, da je imela sporni objekt v posesti, pravilnosti napadenega prvostopnega zaključka ne more omajati.

12. Pritožbene navedbe o posredni posesti predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katerih utemeljenosti pritožbeno sodišče ne sme presojati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kljub temu pa velja dodati, da tožnik po sklenitvi pogodbe z dne 22. 8. 2018 ni več mogel imeti zatrjevanega položaja najemodajalca.

13. Pritožba se ni izkazala za utemeljeno, saj niso podani uveljavljani razlogi, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

14. Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspel. Je pa dolžan tožencu povrniti potrebne stroške, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, v katerem se je ta do njegovih pritožbenih navedb argumentirano opredelil (165., 154. in 155. člen ZPP).

15. Tožencu je bila na podlagi Odvetniške tarife priznana nagrada v višini 382,5 točk (= 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za izdatke za stranko). Glede na vrednost točke 0,60 EUR ter povišanje za davek na dodano vrednost, je toženec upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 279,99 EUR. V kolikor tega zneska v roku za prostovoljno izpolnitev tožnik ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s tem sklepom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika ter načelno pravno mnenje občne seje VSS, 13. 12. 2006).

1 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up 391/02 z dne 29. 1. 2004.