Jedro

V konkretnem primeru gre za isti historični dogodek; očitek ravnanja obdolžencu zoper istega oškodovanca, istega dne, na istem kraju, različni so samo očitki, ali ga je udaril „ v polno“ ali „v prazno“ ali z nogo ali z roko, vendar tako po sklepu o zavrnitvi zahteve za preiskavo kot v sodbi, vse po tem, ko je bil oškodovanec s strani O. K. že hudo telesno poškodovan. Identiteta dejstev (idem factum) je torej popolnoma enaka, prav tako pa je podana istovetnost storilca in oškodovanca. Gre torej za isto kaznivo dejanje, čeprav z nekoliko drugačnim opisom. Različna pravna opredelitev, ali sodelovanje pri pretepu ali ogrožanje varnosti, na presojo res iudicata v tem primeru nima nikakršnega vpliva. Res je sicer, da kaznivo dejanja sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1 in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1 spadata med kaznivi dejanji zoper življenje in telo, kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 pa v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, da je torej predmet zaščite pri pravni opredelitvi po sklepu o zavrnitvi preiskave, po obtožnici in po sodbi sodišča prve stopnje življenje in telo, medtem, ko je pri grožnji, ki je ogroževalno kaznivo dejanje, predmet zaščite varnost drugega (opredelitev po odločbi pritožbenega sodišča), vendar pa navedeno na presojo res iudicata nima nikakršnega vpliva. Ne samo zato, ker je bilo višje sodišče tisto, ki je obravnavano dejanje pravno opredelilo kot grožnjo, temveč je tudi že ESČP merilo istovetnosti pravno zavarovane dobrine obravnavalo kot nepomembno. V ustaljeni sodni praksi naših sodišč in ESČP je praviloma glede tega kot edino upoštevno merilo istovetnost dejanj v smislu obstoja celotnih med seboj neločljivo (krajevno, časovno in glede predmeta) povezanih konkretnih okoliščin. Podana je torej objektivna identiteta med očitkom, opisanim v izreku sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, in izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se zoper N. K., sina E. in E., roj. ... v Ljubljani, stalno prebivajoč R. L., iz razloga po 3. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba - da je ogrozil varnost E. K. z grdim ravnanjem tako da je - dne 27. 11. 2011 okoli 16.00 ure na R. v Ljubljani O. K., E. K. najprej z roko močno udaril v predel obraza pod desnim očesom, v posledici česar je utrpel zdrobljen zlom loka desne ličnice, zlom desne očnice s poškodbo podočničnega živca, zlom nosnih kosti ter zlom desne zgornje čeljusti, kar je huda telesna poškodba, nato pa je do njega pritekel še N. K. ter z O. K. nadaljeval s pretepanjem E. K. tako, da sta ga pretepala z rokami in nogami predvsem po glavi ter ostalih delih telesa, - s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil O. K. spoznan za krivega hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), N. K. pa kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1. Obsojenemu O. K. je bila izrečena kazen deset mesecev zapora, N. K. pa pet mesecev zapora. Višje sodišče je pritožbo zagovornikov O. K. v celoti zavrnilo, medtem ko je glede N. K. očitek v abstraktnem delu spremenilo in namesto očitka, da je „sodeloval pri pretepu, v katerem je bil E. K. hudo telesno poškodovan“ nadomestilo z besedilom „pa je ogrozil E. K. z grdim ravnanjem“, pravno opredelitev pa je iz kaznivega dejanja po 126. členu KZ spremenilo v kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena, za kar mu je izreklo kazen pet mesecev zapora.

2. Zoper pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenega N. K. zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V nasprotju z zatrjevanjem zagovornika je iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti jasno razvidno nasprotovanje dokaznim zaključkom sodišča, saj tudi sam navaja, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti ni dokazano. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče, pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Nadalje navaja, da je že višje sodišče jasno pojasnilo, da predmet obtožnice, to je konkreten opis kaznivega dejanja (huda telesna poškodba) in predmet zahteve za preiskavo zoper obdolženega N. K. (sodelovanje v pretepu) ni isti, temveč gre za dve različni dejanji, ki sta tudi različno pravno opredeljeni. Sicer pa tudi pritožbeno sodišče ni kršilo zakona, s tem, ko je poseglo v opis dejanja in v odločbo o krivdi. Izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji, češ da je previsoka in nesorazmerna, pa ne pomeni očitka kršitve kazenskega zakona, saj je sodišče obsojencu odmerilo kazen skladno z zakonom, pri čemer je upoštevalo številne obteževalne okoliščine kot so predkaznovanost in neučinkovitost dosedanjih pogojnih obsodb.

4. Temelji očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da je bila zahteva za preiskavo zoper obsojenega N. K. zaradi kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu po 126. členu KZ-1 zavrnjena tako s strani preiskovalne sodnice kot tudi s strani zunajobravnavnega senata, v izreku pa se mu je v obeh primerih očitalo, da je pritekel do oškodovanega E. K., tedaj, ko je ta že utrpel hudo telesno poškodbo s strani obsojenega O. K. 5. Za presojo ali gre za tako imenovano res iudicata so pomembna naslednja dejstva, razvidna iz spisa: - Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II Ks 45206/2012 z dne 25. 3. 2013 zahtevo za preiskavo Kt 1085/2012 z dne 7. 9. 2012, da je obdolženi N. K. sodeloval pri pretepu, v katerem je bil E. K. hudo telesno poškodovan s tem, da je (v istih krajevnih in časovnih okoliščinah kot pod točko 1 zahteve, dne 27. 11. 2011 okoli 16.00 ure na naslovu R. v Ljubljani) sodeloval pri pretepu, v katerem je O. K. E. K.-ja udaril v predel obraza tako močno, da mu je zlomil lične kosti desno ter nosne kosti, zaradi česar je imel slednji začasno in znatno oslabljen del telesa, ter je bil začasno nezmožen za vsakršno delo, kar je huda telesna poškodba, dejanje pa je storil tako, da je stekel proti skupini, v kateri sta bila O. K. in oškodovanec E. K., katerega je skušal udariti z levo roko še sam, vendar pa ga ni zadel v polno; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje sodelovanje pri pretepu po prvem odstavku 126. člena KZ; - kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je bila zahteva za preiskavo zavrnjena zato, ker dejanje, kot je opisano, ne vsebuje elementov očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče pojasnjuje, da dikcija kaznivega dejanja, ki se očita N. K. zahteva, da storilec sodeluje pri pretepu, v katerem je bil kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, medtem ko okrožna državna tožilka obdolžencu očita, da naj bi navedeno kaznivo dejanje storil že po tem, ko je oškodovanec zadobil hudo telesno poškodbo; - zoper obdolženega O. K. pa je bila uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1; - po končani preiskavi zoper O. K. je bila vložena obtožnica zoper oba obdolženca, in sicer zoper oba zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ, ki naj bi ga storila s tem, da sta: dne 27. 11. 2011 okoli 16.00 ure na R. v Ljubljani E. K.-ja tako hudo telesno poškodovala, da je bil zaradi skupnega učinka poškodb začasno nezmožen za vsakršno delo, oslabljen pa je bil pomemben del njegovega telesa in je bil začasno skažen tako, da ga je najprej O. K. z levo roko močno udaril v predel obraza pod desnim očesom, nato pa je do njega pritekel še N. K. ter sta ga oba pričela tepsti s pestmi, predvsem po glavi ter ostalih delih telesa, v posledici česar je zadobil zdrobljen zlom loka desne ličnice, zlom desne ličnice s poškodbo podočnega živca, zlom nosnih kosti ter zlom desne zgornje čeljusti; - na glavni obravnavi, opravljeni dne 20. 4. 2015, je okrožna državna tožilka modificirala obtožbo tako, da je besedo „s pestmi“ nadomestila z „rokami in nogami“, v 12. vrsti pa nadomestila besedo „ličnice“ z besedo „očnice“; - po opravljeni glavni obravnavi dne 22. 4. 2015 je sodišče prve stopnje spoznalo oba obdolženca za kriva in sicer O. K. storitve kaznivega dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, N. K. pa kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1, ki naj bi ga storil s tem, „... da je do njega pritekel (do oškodovanca, ki ga je že pred tem močno udaril O. K. ter je v posledici tega udarca zadobil hudo telesno poškodbo) še N. K. ter z O. K. nadaljeval s pretepanjem E. K.-ja tako, da sta ga pretepala z rokami in nogami predvsem po glavi ter ostalih delih telesa;“ - višje sodišče je ob odločanju o pritožbi tudi samo poseglo v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in iz abstraktnega dela opisa izpustilo besedilo „pa je sodeloval pri pretepu v katerem je bil E. K. hudo telesno poškodovan) ter ga nadomestilo z besedilom: „pa je ogrozil varnost E. K.-ja z grdim ravnanjem“, obdolžencu očitano kaznivo dejanje pa je pravno opredelilo po prvem odstavku 135. člena KZ-1; - na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je pritožbeno sodišče odgovorilo, da pritožnika izhajata iz zmotnega stališča, da je predmet zavrnjene zahteve za preiskavo in izpodbijane sodbe isto dejanje. Ne gre za isti opis, kot zmotno menita pritožnika in posledično tudi ne za isto dejanje (gre za dve različni dejanji, ki sta tudi različno pravno opredeljeni - točki 8. in 9. sodbe pritožbenega sodišča).

6. Po 3. točki 357. člena ZKP sodišče izda zavrnilo sodbo v primeru, če je bil obtoženec za isto dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen obtožbe ali je bil postopek zoper njega s sklepom pravnomočno ustavljen. Gre za res iudicata, kjer je zaradi ponovnega sojenja o isti stvari (10. člen ZKP) podana procesna ovira za meritorno odločanje o obtožbi. Res je, da med odločbami, navedenimi v 3. točki 357. člena ZKP, ni navedena odločba, s katero se zahteva za preiskavo zavrne, vendar pa so tudi v tem primeru, čeprav se kazenski postopek sploh še ni začel, učinki oziroma pravne posledice takšnega sklepa skoraj povsem izenačeni s pravnimi posledicami sklepa o ustavitvi postopka oziroma sodbe. Praviloma kazenski pregon zoper obdolženca za isto kaznivo dejanje tudi v tem primeru ni več mogoč zaradi prepovedi „ne bis in idem“. Odločba pod določenimi pogoji postane torej materialno pravnomočna, v določenih primerih pa tudi „res iudicata“. Kazenski postopek se v teh primerih ne more znova začeti, oziroma se lahko znova uvede le izjemoma, in sicer ob pogojih, predvidenih v členu 408 ZKP (če je bila zahteva za preiskavo zavrnjena zaradi procesnih ovir, ki so začasno preprečevale kazenski postopek) in členu 409 ZKP (če je bila s pravnomočnim sklepom zahteva za preiskavo zavrnjena zato, ker ni bil podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, se sme na zahtevo upravičenega tožilca kazenski pregon znova uvesti, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka). V vseh drugih primerih je odločba, s katero je zahteva za preiskavo zavrnjena „res iudicata“, oziroma zoper obdolženca zaradi istega kaznivega dejanja ni mogoče več uvesti kazenskega postopka.

7. V konkretnem primeru je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, ker dejanje, kot je opisano v izreku, ni imelo znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Gre torej za res iudicata, oziroma že pravnomočno razsojeno stvar, saj v tem primeru nista podani izjemi, predvideni v členih 408 in 409 ZKP.

8. Presoditi je torej treba, ali je bila zahteva za preiskavo zoper N. K. zavrnjena zaradi istega kaznivega dejanja, čeprav z drugačnim opisom, kot je bil spoznan za krivega z izpodbijano pravnomočno obsodbo oziroma ali gre za povsem drugo kaznivo dejanje.

9. Odločbi se nanašata na ravnanje O. K. in N. K. dne 27. 11. 2011 okoli 16.00 ure; kraj dogodka po obeh odločbah je R. v Ljubljani; oškodovanec je E. K., obe odločbi vsebujeta v izreku očitek, da je oškodovancu povzročil hudo telesno poškodbo O. K., očitek N. K. pa se začne po tem, ko je bil oškodovanec že hudo telesno poškodovan z besedami „nato pa je do njega pritekel še N. K., od tu naprej pa se opisi nekoliko razlikujejo: - sklep, s katerim je bila zahteva za preiskavo zavrnjena: N. K. je skušal (oškodovanca) udariti z levo roko še sam, vendar pa ga ni zadel v polno; - obtožba: … ter sta ga oba pričela tepsti s pestmi predvsem po glavi ter ostalih delih telesa; - pravnomočna sodba: pričela tepsti z rokami in nogami, s čimer je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. 10. Gre torej za isti historični dogodek; očitek ravnanja obdolžencu zoper istega oškodovanca, istega dne, na istem kraju, različni so samo očitki, ali ga je udaril „ v polno“ ali „v prazno“ ali z nogo ali z roko, vendar tako po sklepu o zavrnitvi zahteve za preiskavo kot v sodbi, vse po tem, ko je bil oškodovanec s strani O. K.-ja že hudo telesno poškodovan. Identiteta dejstev (idem factum) je torej popolnoma enaka, prav tako pa je podana istovetnost storilca in oškodovanca. Gre torej za isto kaznivo dejanje, čeprav z nekoliko drugačnim opisom. Različna pravna opredelitev, ali sodelovanje pri pretepu ali ogrožanje varnosti, na presojo res iudicata v tem primeru nima nikakršnega vpliva. Res je sicer, da kaznivo dejanja sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1 in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1 spadata med kaznivi dejanji zoper življenje in telo, kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 pa v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, da je torej predmet zaščite pri pravni opredelitvi po sklepu o zavrnitvi preiskave, po obtožnici in po sodbi sodišča prve stopnje življenje in telo, medtem ko je pri grožnji, ki je ogroževalno kaznivo dejanje, predmet zaščite varnost drugega (opredelitev po odločbi pritožbenega sodišča), vendar pa navedeno na presojo res iudicata nima nikakršnega vpliva. Ne samo zato, ker je bilo višje sodišče tisto, ki je obravnavano dejanje pravno opredelilo kot grožnjo, temveč je tudi že ESČP merilo istovetnosti pravno zavarovane dobrine obravnavalo kot nepomembno. V ustaljeni sodni praksi naših sodišč in ESČP je praviloma glede tega kot edino upoštevno merilo istovetnost dejanj v smislu obstoja celotnih med seboj neločljivo (krajevno, časovno in glede predmeta) povezanih konkretnih okoliščin. Podana je torej objektivna identiteta med očitkom opisanim v izreku sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo in izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe.

11. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper N. K. zavrnilo ter s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

12. Glede na to, da je bila izdana zavrnilna sodba že ob upoštevanju enega od očitkov, Vrhovno sodišče drugih očitkov kršitve procesnega zakona iz zahteve za varstvo zakonitosti ni presojalo.