Jedro

Sodišče na mnenje izvedenca ni vezano in ga oceni po načelu proste presoje dokazov, ne upošteva pa izvajanj izvedenca glede pravnih vprašanj.

Ne gre za kršitev prvega odstavka 395. člena, če se sodišče ne opredeli do stališča višjega državnega tožilca, ki ga ta poda v odgovoru na pritožbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 300.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo S.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ. Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let ter posebni pogoj, da obsojeni v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe Davčni upravi RS vrne znesek 3.284.448,42 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenega je dne 14.2.2005 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 3., 2. in 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Predlaga tudi, da sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca vložnik zahteve nobenega od uveljavljanih razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP ne konkretizira, v zahtevi pa ponavlja pritožbene navedbe. V zahtevi ni pojasnjeno, katera določila zakonov naj bi bila kršena.

B.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni ocenilo, da bi bili podani pogoji za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, zato ni odredilo, da se izvršitev sodbe odloži (četrti odstavek 423. člena ZKP).

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da naj Vrhovno sodišče uporabi določbo 427. člena ZKP, saj obstaja precejšen dvom v resničnost ugotovljenih dejstev, pri tem pa se vložnik sklicuje na izvajanja v pritožbi.

Vrhovno sodišče je večkrat poudarilo, da se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more uspešno sklicevati na določilo 427. člena ZKP, saj bi to pomenilo, da je s tem izrednim pravnim sredstvom dovoljeno pravnomočno sodno odločbo izpodbijati tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa bi bilo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ki bi tako izgubila pomen. Določba 427. člena ZKP daje Vrhovnemu sodišču pooblastilo za razveljavitev odločbe, izpodbijane z zahtevo za varstvo zakonitosti, če nastane pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva. Vložnik pa s sklicevanjem na to določbo ne more biti uspešen.

Prav tako je Vrhovno sodišče že večkrat zapisalo, da se v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Ta določba pomeni, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, sicer jih ni mogoče preizkusiti. Ne zadošča, če se vložnik sklicuje na vsebino pritožbe, s katero je izpodbijal prvostopno sodbo, saj je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika presojalo le v obsegu, v katerem je v zadostni meri konkretizirana. Med drugim iz navedb v četrtem in petem odstavku na tretji strani zahteve, kjer vložnik povzema del sodbe sodišča prve stopnje, ni razvidno, kakšno kršitev uveljavlja vložnik, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni moglo presojati. Prav tako ni moglo presojati kršitev pravic obrambe ter ustavno določenih procesnih jamstev, ki jih vložnik uveljavlja na zadnji strani zahteve, in naj bi bile v tem, da so bili dokazi ključnega pomena "ignorirani" in ne omenjeni. Vložnik zatrjevane kršitve ne obrazloži, saj ne pove, na katere dokaze se očitek nanaša, niti zakaj bi bili ti dokazi ključnega pomena.

6. Z obširnimi izvajanji, v katerih povzema mnenje in zaključke sodnega izvedenca, vložnik izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in katero je kot pravilno potrdilo sodišče druge stopnje, ter svoje nesprejemanje razlogov pravnomočne sodbe. S temi navedbami v bistvu izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog pa se po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Kljub temu, da zahteva z večino navedb izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno, je iz nekaterih navedb na različnih mestih zahteve moč razbrati očitek, da sodišče prve stopnje ni zadosti obrazložilo, kako je ocenilo izvedene dokaze, predvsem izvedensko mnenje izvedenca E., in zakaj je izvedenskim mnenjem sledilo le delno. Po stališču vložnika bi moralo sodišče v celoti in popolnoma slediti mnenju izvedenca E., da v obravnavanem primeru ni bilo storjeno kaznivo dejanje.

Sodišče postavi izvedenca tedaj, ko je za ugotovitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (248. člena ZKP). Izvedenec poda svoje mnenje na podlagi abstraktnih pravil znanosti, stroke in potrebnih izkušenj. Ne glede na navedeno pa sodišče na mnenje izvedenca ni vezano. Mnenja, ki s stališč logičnega sklepanja, splošne izobrazbe in izkušenj ni prepričljivo, sodišče ne bo upoštevalo, oziroma bo ob izpolnjenih pogojih iz 257. člena ZKP, dokaz ponovilo z istimi ali z drugimi izvedenci. Gre torej za dokaz, ki je kot vsak drug dokaz podvržen oceni oziroma presoji sodišča (prvi odstavek 18. člena ZKP).

V konkretnem kazenskem postopku je sodišče s pomočjo izvedencev ugotavljalo višino obveznosti, katerim se je s kaznivim dejanjem izognil obsojeni. V ta namen je postavilo izvedenca finančne stroke M.B. in A.E. V obrazložitvi sodbe je navedlo razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog tožilca po postavitvi tretjega izvedenca, saj je ocenilo, da pridobljeni izvedenski mnenji nista neuporabni, ugotovitve in rezultati obeh pa so skladni. Sodišče je obrazložilo, da sta oba izvedenca opravila nalogo, zaradi katere sta bila postavljena in je sledilo njuni ugotovitvi glede višine obveznosti, ki se jim je obsojeni izognil. Izvedenec E. je rezultate svoje naloge dodatno interpretiral in se pri tem ukvarjal s pravnimi vprašanji. Ker so pravni zaključki pridržani sodišču, sodišče prve stopnje izvajanjem izvedenca E. glede pravnih vprašanj ni sledilo. Ob tem je tudi pojasnilo, zakaj je stališče izvedenca napačno. Ni res, kar navaja zahteva, da je sodišče izvedenska mnenja štelo za nesprejemljiva in bi moralo obrazložiti, zakaj jih šteje kot taka, saj je v razlogih izpodbijane sodbe posebej poudarjeno, da je sodišče sprejelo zaključke izvedencev glede višine obveznosti, ki se jim je izognil obsojenec. Izvedeniških mnenj torej ni ocenilo kot nesprejemljive, razen v delu, kjer se ukvarjajo s pravnimi vprašanji.

8. Vložnik v zahtevi na več mestih graja odločbo pritožbenega sodišča, ker naj bi pritožbo obravnavalo "povsem površno" in se naj ne bi izjasnilo o večini pritožbenih navedb, predvsem o pripombi tožilstva glede delnega zastaranja ter o poimenovanju obrazcev M4 oziroma M4-M8 in REK. Čeprav vložnik ni navedel konkretnih procesnih določb, ki naj bi bile prekršene, je iz vsebine zahteve razbrati, da nakazuje na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. V skladu s to določbo sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je to določbo večkrat (npr. sodba I Ips 109/2005 z dne 7.7.2005) razlagalo tako, da je dolžno sodišče druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno utemeljiti. Glede na to je neutemeljena trditev zahteve, da bi moralo višje sodišče posebej odgovoriti na pritožbene navedbe o poimenovanju obrazcev M4 oziroma M4-M8, saj poimenovanje posameznih obrazcev v konkretni zadevi ne predstavlja odločilnih dejstev, od katerih bi bila odvisna uporaba kazenskega zakona. Tudi v primeru, da je prišlo do napačnega poimenovanja obrazcev, to ne predstavlja take kršitve, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodne odločbe. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, kaj predstavlja obrazec REK 1 oziroma kaj je iz njega razvidno, tako da je povsem jasno, katerih okoliščin obsojeni ni prijavil, čeprav je bila prijava obvezna. Zato ni utemeljen očitek zahteve, da bi moralo sodišče posebej navesti in pojasniti, kaj pomeni ta obrazec.

Tudi očitek vložnika, da se sodišče druge stopnje ni izjasnilo o navedbi višjega državnega tožilca glede delnega zastaranja, ni utemeljen. Na podlagi zgoraj citiranega prvega odstavka 395. člena mora pritožbeno sodišče odgovoriti na pritožbene navedbe. Taka dolžnost ne obstaja tudi za mnenja, ki jih stranke podajo v drugih vlogah, v konkretnem primeru v odgovoru višjega državnega tožilca na pritožbo obsojenčevega zagovornika. Zato pritožbeno sodišče ni kršilo prvega odstavka 395. člena s tem, ko se ni opredelilo do stališča višjega državnega tožilca glede delnega zastaranja kazenskega pregona. Sicer pa iz prvega odstavka na tretji strani sodbe izhaja, da je sodišče druge stopnje pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, ki šteje obveznosti, katerim se je s storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja izognil obsojeni, za letne obveznosti in ne za mesečne. S tem je pritožbeno sodišče posredno zavrnilo mnenje višjega državnega tožilca, da je nastopilo delno zastaranje kazenskega pregona, saj tožilčevo mnenje temelji na predpostavki, da so obveznosti mesečne in ne letne. Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da gre v konkretnem primeru za letne in ne za mesečne obveznosti, pa vložnik zahteve ne izpodbija, prav tako ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona v zvezi z zastaranjem kazenskega pregona, zato Vrhovno sodišče ni presojalo, ali je ta kršitev podana (prvi odstavek 424. člena ZKP).

9. Kršitev kazenskega zakona vidi vložnik zahteve v napačni uporabi 254. člena KZ, saj po njegovem mnenju glede na ugotovljeno dejansko stanje tega predpisa ni mogoče uporabiti. Ob tem, da vložnik uveljavljane kršitve v ničemer ne konkretizira, je potrebno pritrditi stališču sodišča druge stopnje, ki je na bistveno enake pritožbene navedbe odgovorilo, da so v opisu dejanskega stanja, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 63/1994).

10. Iz vsebine predzadnjega odstavka zahteve je moč razbrati, da vložnik uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je izrek popolnoma v nasprotju z dokaznim gradivom. Vložnik pri tem ne pojasni, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje, iz vsebine celotne zahteve pa je sklepati, da navedeni očitek temelji na dejstvu, da vložnik ne sprejema dokazne ocene sodišča in dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče oziroma ne sprejema pravnih zaključkov, ki so podlaga izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni nobenega nasprotja med izrekom sodbe in dokaznim gradivom, kot ga poskuša prikazati vložnik.

11. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja zahteva. Zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).