Jedro

Tožnica (bolniška strežnica) se je poškodovala na delovnem mestu, ko je prelagala lonec s čajem s kuhinjskega pulta na servirni voziček. Tožena stranka ni v celoti izpolnila svojega dolžnostnega ravnanja ter tožnici ni zagotovila uporabe ustreznega servirnega vozička, dopuščala pa je tudi njegovo uporabo na nepravilen način, to je z vlečenjem loncev preko roba vozička namesto z dvigovanjem. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranka za obravnavani škodni dogodek.

Tožnica je tudi sama prispevala k nastanku nezgode. Zavedala se je, da prelaganja loncev čaja na servirni voziček ni izvajala na pravilen način, prav tako o tem ni opozorila nadrejenih. Ker je tožena stranka kljub nadzoru delavcev dopuščala takšno prakso, ter ji tudi ni omogočila uporabe rokavic oziroma je dopuščala, da tožnica tega dela ni opravljala z rokavico, kar bi ublažilo udarec oziroma udarnino prsta, je bistveni del odgovornosti prav toženi stranki. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje odgovornost tožnice v višini 10 %, odgovornost tožene stranke pa v višini 90 %.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje stopnje (točke I, IV in V izreka) delno spremenita tako, da se v tem delu kot sodba na novo glasita: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 18.450,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

IV. Tožena stranka in stranski intervenient sta dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 968,46 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient sta dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbe v višini 431,54 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila pod izvršbo.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 8.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka sodbe). Sklenilo je, da se stranska intervencija družbe A. d.d. na strani tožene stranke dopusti (točka II izreka sklepa) in da se zaradi umika glavnice v znesku 510,00 EUR postopek v tem delu ustavi (točka III izreka sklepa). Nadalje je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 770,77 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe (točka IV izreka sklepa), stranskemu intervenientu pa v znesku 546,93 EUR (točka V izreka sklepa), oboje v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ter zoper sklep v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu stroškov postopka zaradi pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter odloči, da ni podana soodgovornost tožnice za nastali škodni dogodek, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške postopka, glede na uspeh v postopku, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je podana soodgovornost tožnice za nastalo nezgodo v višini 50 %. Opozarja na ugotovitve iz mnenja sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu, varstvo pri delu in požarno varnost dr. B.B., da tudi če bi se zavore na zadnjih kolesih servirnega vozička uporabljale, zavori zaradi potisne sile ne bi preprečile nezgode. O tem sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Tožena stranka tožnici tudi ni zagotovila osebnih zaščitnih sredstev. Tožnica je bila dne 23. 10. 2003 praktično in teoretično poučena o varnem delu na delovnem mestu strežnica. Sodišče prve stopnje pa v sodbi navaja, da je opravljala delovno mesto servirke, ne utemelji pa, kako je ugotovilo to dejstvo oziroma da je pritožnica v letu 2006 opravljala delovno mesto, ki je bilo pri toženi stranki sistemizirano šele leta 2009. V času nezgode pri toženi stranki ni bilo poskrbljeno za varno opravljanje dela nalaganja čaja na servirni voziček, kar je izpovedala tudi priča C.C., ki je bila nadrejena tožnici. Sodni izvedenec je v svoji izpovedi pojasnil, da je vzrok za nezgodo v povezavi nivoja servirnega vozička in delovnega pulta, ker mora delavec pri nalaganju dvigniti poln lonec čaja, saj delovno opravilo nalaganja lonca poteka pri različnih višinskih nivojih. Zaradi treh centimetrov višjega nivoja vozička in zavor samo na zadnjih kolesih je bil servirni voziček, ki se je uporabljal, neustrezno delovno sredstvo, kot to ugotavlja sodni izvedenec. Pritožba nadalje opozarja na izpoved priče D.D., ki mu sodišče verjame, da je tožnico nadziral pri opravljanju dela. V svoji izpovedi je pojasnil, da je zagotovo bil prisoten pri kontroli delovnega mesta tožnice, v takem primeru pa bi moral po mnenju pritožbe tožnico opomniti in podučiti o varnem opravljanju dela. Tožnica poudarja, da so pri toženi stranki od prvega dne na delu vse strežnice delale enako. D.D., ki je bil pooblaščenec pri toženi stranki za varstvo pri delu in je opazoval delo tožnice, bi moral tožnico opomniti na pravilno in varno opravljanje dela. Ne glede na to, da je sodni izvedenec delovno mesto tožnice pri toženi stranki ocenil z najvišjo stopnjo tveganja, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za 50 % soodgovornost tožnice za nastali dogodek, saj naj bi bila teoretično in praktično poučena o varnem delu. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je soodgovorna v višini 10 % za nastalo poškodbo, saj naj ne bi razgibavala poškodovanega prsta tako, kot bi morala. Poudarja, da je izvedenec medicinske stroke za splošno kirurgijo E.E., dr. med. spec. kirurg, na 9. strani izvedeniškega mnenja ugotovil, da se je pri tožnici zaradi bolečin razvil CRBS - bolečinski sindrom, kar je vodilo v začaran krog, ker tožnica ni gibala s prstom zaradi bolečin in so nastale zarastline. Izvedenec medicinske stroke je izpovedal, da je pritožnica utrpela hude poškodbe in da se je CRBS razvil kasneje, ko se zdravijo zarastline po poškodbah, kar povzroči hude bolečine, ki jih je potrebno zdraviti. Ta sindrom pomeni, da bolnik s poškodovanim delom ne miga, vse pa zato, da mu z miganjem ne bi nastajale bolečine. Pritožba postavlja vprašanje obstoja odgovornosti tožnice, to je, ali je pritožnica zaradi CRBS sindroma, ki ga ni povzročila sama niti iz malomarnosti ali namenoma, sploh lahko soodgovorna za nastalo škodo. Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti je tudi odgovornost za nastalo škodo.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja odškodninske odgovornosti navaja, da je tožnica delala enako delo tri leta pred nesrečo, da samo delo ni nevarno in tudi dejavnost, ki jo je tožnica opravljala, ni nevarna dejavnost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Delovna naloga, pri kateri naj bi se poškodovala tožnica, je enostavna naloga, ki ni zahtevala nobenih posebnih pisnih navodil, nadrejeni pa so delavcem pokazali, kako se delo opravlja. Nalaganje loncev na voziček je že vrsto let povsem ustaljena delovna praksa, poškodb pa, z izjemo tožničine, ni bilo. Uporabljali so se isti vozički z robom in zavorami. Nihče od delavcev niti varnostni inženirji niso vodstva tožene stranke opozorili, da bi bili vozički neprimerni za izvajanje varnega dela. Tožnica je 23. 10. 2003 opravila test preverjanja teoretične in praktične usposobljenosti iz področja varstva pri delu in požarnega varstva, zato je poznala postopke obveščanja nepravilnosti pri delu. Tožnica je bila tudi seznanjena s tem, da ima pravico odkloniti delo, če ji grozi neposredna nevarnost za poškodbe ali kadar meni, da ni seznanjena o postopkih dela ali nevarnostih. Delavec je dolžan vsako pomanjkljivost prijaviti neposrednemu vodji in ne nadaljevati dela s pokvarjeno opremo. To bi morala storiti tudi tožnica. Glede samega dogodka pritožba izpostavlja, da ni jasno, zakaj tožnica ni počakala, da bi se tekočina v loncu umirila in nato nadaljevala z delom. Ker je tok dogajanja usmerjala po svoje, ter na silo začela vleči lonec preko roba vozička, je zavestno pristala na to, da bi se tekočina iz lonca polila. Glede višine prisojene odškodnine poudarja, da je ta previsoka. Sodišče se je pri določitvi odškodnine oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke in ni upoštevalo pripomb tožene stranke. Tožena stranka tudi ni imela vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo, ki jo je izvedenec upošteval v mnenju. Tožnica bi morala vso medicinsko dokumentacijo vložiti v spis pred prvim narokom pa tega ni storila, zato so dokazi v tem delu prekludirani in jih izvedenec ne bi smel upoštevati. S tem, ko je dokaze upoštevalo, je bila storjena bistvena kršitev pravdnega postopka, na kar je tožnica opozorila v vlogi z dne 3. 4. 2013. Kronični regionalni bolečinski sindrom spada po Fisherju med lahke primere (druga skupina) in ne srednje hude primere, kot je to navedel izvedenec medicinske stroke. Zdravljenje poškodbe je potekalo konzervativno brez operativnih posegov. Rentgensko slikanje ni pokazalo zloma, temveč razredčitev koščice ob MCP sklepu II, kar pa ni nujno v vzročni zvezi s poškodbo, ki je predmet obravnave. Težave, ki jih je imela tožnica s prstom, so bile izključno zaradi njene neaktivnosti in nepripravljenosti za izboljšanje stanja, kar je razvidno tudi iz ambulantnega zapisnika oddelka za plastično kirurgijo z dne 4. 1. 2007. Sodišče je to sicer ovrednotilo tako, da je priznalo še dodatnih 10 % soprispevka zaradi neaktivnosti, pri čemer pritožba poudarja, da si je tožnica poškodovala levo roko, njena dominantna pa je desna roka. Prisojena je odškodnina v višini 9.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, čeprav tožnica ni podala trditvene podlage o bolečinah. Zato ji sodišče prve stopnje iz tega naslova sploh ne bi smelo priznati odškodnine. Sklicuje se na sodno prakso (VS002463, VSL0071356), kjer je sodišče za hujše primere prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.000,00 EUR. Glede strahu navaja, da tožnica ni mogla utrpeti primarnega strahu. Sekundarni strah, torej strah za izid zdravljenja, pa sodišče ne presoja v trajanju do zaključka zdravljenja. Po kirurškem pregledu dne 23. 3. 2007 je najkasneje takrat tožnica vedela za izid zdravljenja. Če bi se res tako bala za izid, bi naredila vse, kar so ji naročili zdravniki in bi terapije izvajala tudi doma. V svoji izpovedi glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnica navedla, da ima po poškodbi težave le še s kazalcem, ne pa tudi z roko. Slabše gibljiv prst pa ne pomeni, da je zaradi tega slabše gibljiva cela roka. Če bi bil prst amputiran, bi lahko oseba roko normalno uporabljala z izjemo opravil, pri katerih je prst aktivno vključen. Tožena stranka ne dvomi, da je tožnici ostala omejena gibljivost, vendar meni, da ne v takšnem obsegu, da bi bila upravičena do odškodnine v višini 10.500,00 EUR. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka pooblaščenke tožene stranke, saj je sodišče zavrnilo priglašene stroške iz razloga, ker se je na obravnave vozila iz drugega okrožja in mora zato v tem delu sama nositi tožena stranka svoje stroške postopka. Po ustavi ima pravico, da si izbere odvetnika po svoji izbiri, pri čemer je povračilo stroškov in potnih stroškov odvetniku nasprotne stranke splošna sprejeta sodna praksa, ki se naloži v plačilo nasprotni stranki (sklicuje se na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, sodba opr. št. I Cp 2191/2012). Meni tudi, da je bil zahtevek prepozno vložen, ker je bil zadnji specialistični pregled januarja 2007 in tedaj je bilo stanje že dokončno. Če po mnenju sodišča celotni zahtevek ni zastaral, pa so gotovo posamične postavke oziroma predvsem primarni strah, česar sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo. Izvedenec je sicer navajal, da naj bi se zdravljenje zaključilo s pregledom pri kirurgu, vendar toženka s tem izvidom ne razpolaga, ker očitno ni bil vložen v spis, zato ga tudi ne bi smel upoštevati.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Prerekala je navedbe iz pritožbe ter predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke E.E., dr. med. spec. kirurgije, ker naj bi le-ta pri izdelavi mnenja upošteval medicinsko dokumentacijo tožnice, ki jo ta ni predložila v sodnem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka to kršitev neutemeljeno uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2013. Kot izhaja iz tožbe, je tožnica v tožbi kot dokaz predložila izvide ambulant Splošne bolnišnice v F. z dne 17. 5. 2006, 2. 6. 2006, 4. 7. 2006, 11. 7. 2006, 8. 8. 2006, 28. 8. 2006, 21. 9. 2006, 29. 9. 2006, 12. 10. 2006 in 10. 11. 2006 (priloga A2 do A11). Predložila je tudi ambulanti zapisnik Kliničnega centra G., SPS Kirurške klinike, KO za plastično kirurgijo in opekline (A12). Glede zdravstvenega kartona je v tožbi navedla, da bo predložen naknadno, kot dokaz pa je navedla tudi zdravstveno dokumentacijo tožnice, ki se nahaja v Splošni bolnišnici F.. Na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 26. 9. 2011 je tožeča stranka navajala (list. št. 19), da v primeru, ko bi tožena stranka zahtevala predložitev listin, ki se nahajajo v zdravstvenem kartonu tožnice in v SB F., lahko te listine predloži, sicer pa je opozorila, da se celotna medicinska dokumentacija nahaja v zdravstvenem kartonu tožnice in v SB F.. Tožena stranka na naroku dne 26. 9. 2011 ni izrecno uveljavljala, da zahteva predložitev teh listin oziroma da graja kršitev postopka, če bi sodišče te listine upoštevalo, bodisi neposredno, ali pa tako, da bi se sklicevalo na mnenje izvedenca, ki bi upošteval te listine. Zato je uveljavljanje enake kršitve v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2013 prepozno. Ne glede na navedeno pa je tožnica pravočasno kot dokaz predlagala celotno medicinsko dokumentacijo in tudi pojasnila, kje se le-ta nahaja. Zato je izvedenec medicinske stroke svoje mnenje utemeljeno oprl na podatke iz tožničine medicinske dokumentacije, kot je bila navedena že v tožbi, s tem pa tudi na podatek, da je bilo kirurško zdravljenje zaključeno z zadnjim pregledom pri kirurgu v F. dne 23. 3. 2007. Tožena stranka ni predlagala zaslišanja kirurga, pri katerem se je tožnica zdravila oziroma ki je opravil pregled tožnice 23. 3. 2007, zato tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v strokovno ugotovitev izvedenca, da je bilo zdravljenje 23. 3. 2007 zaključeno. Izvedenec E., dr. med., spec. kirurgije, glede ugotovitve zaključka zdravljenja ni bil vezan na podatek o zadnjem kontrolnem pregledu tožnice pri kirurgu, ter bi lahko kot zaključek zdravljenja določil tudi drugi datum, zato tožena stranka s svojimi navedbami dejansko izpodbija pravilnost ocene in mnenje izvedenca, ne pa pravočasnosti predložitve podatkov v sodnem postopku.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ugotovitve, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno dne 23. 3. 2007, je utemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja tožene stranke, saj je tožnica tožbo vložila dne 17. 2. 2010, torej znotraj triletnega roka v smislu prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; v nadaljevanju: OZ), ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah OZ. V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Tožnica se je dne 15. 5. 2006 poškodovala na delovnem mestu, ko je prelagala lonec s čajem iz kuhinjskega pulta na servirni voziček. Utrpela je udarnino leve roke in levega kazalca, kasneje pa se je razvil kronični regionalni bolečinski sindrom (CRBS).

K odločitvi glede temelja odškodninske odgovornosti: Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja imenovanega sodnega izvedenca za varstvo pri delu dr. B.B., ugotovilo, da servirni voziček, ki ga je tožnica uporabljala pri delu, ni bil primeren delovni pripomoček zaradi višinske razlike v primerjavi s kuhinjskim pultom, s katerega je tožnica prestavila lonec s tekočino (čajem) na servirni voziček. Zaradi te razlike v višini servirni voziček ob prelaganju loncev s kuhinjskega pulta ni bil stabilen, saj se je ob potisni sili že praznih loncev v smeri nalaganja premikal, kljub aktiviranim zavoram na zadnjih dveh kolesih. Primeren delovni pripomoček bi bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje voziček zgolj, če bi bil enako visok kot kuhinjski pult ter ob aktiviranem zavornem sistemu na vseh štirih kolesih. Izvedenec za varstvo pri delu je pojasnil, da ni bilo potrebe, da bi to delo opravljala dva delavca hkrati, kot je izpovedala priča D.D., v kritičnem času zaposlena pri toženi stranki kot delavec, zadolžen za varstvo pri delu. Izvedenec je tudi pojasnil, da je varen način prelaganja loncev na servirni voziček odvisen predvsem od spretnosti in trenutne koncentracije delavca. Pravilno bi bilo, če bi delavka lonec dvignila in preložila na voziček, ne pa, da ga je vlekla preko roba vozička. Na podlagi izpovedi izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni v celoti izpolnila svojega dolžnostnega ravnanja ter tožnici ni zagotovila uporabe ustreznega servirnega vozička, dopuščala pa je tudi njegovo uporabo na nepravilen način, to je z vlečenjem loncev preko roba vozička, namesto z dvigovanjem. Zato je štelo, da je podana protipravnost ravnanja tožene stranke v smislu določbe 5. člena Zakona o varnosti in zdravja pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 s spremembami; ZVZD), ki je veljal v času škodnega dogodka in je določal, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavca v zvezi z delom. V ta namen je moral delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev za ustrezno organizirano delo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje ocenilo prispevek tožnice k nastali škodi v višini 50 %. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo izpoved tožnice, da se je zavedala, da prelaganja loncev čaja na servirni voziček ni izvajala na pravilen način, a ga je vseeno izvajala na tak način, saj so tako delale vse servirke, zaposlene pri toženi stranki, ter da o tem ni opozorila nadrejenih. Tudi zavor na vozičku tožnica ni uporabljala, pri čemer sodišče prve stopnje ni verjelo tožnici, da jih ni uporabljala zaradi okvare. Štelo je, da bi morala tožnica v skladu z določbo 9. člena ZVZD o okvari vozička obvestiti toženo stranko in pokvarjenega vozička ne bi smela uporabljati. Pri odločitvi o tožničini soodgovornosti za nastalo škodo je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je bila tožnica ustrezno teoretično in praktično usposobljena za delo servirke. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno delno nepravilna. Po stališču pritožbenega sodišča je namreč bistveno, da je tožnica uporabljala servirni voziček, kjer tudi z uporabo zavor, po ugotovitvah izvedenca za varstvo pri delu, ne bi bilo mogoče preprečiti nastanka premikanja vozička. Tožnica bi delala z ustrezno delovno opremo le, če bi bil voziček visok kot servirni pult in ne bi bilo potrebno dvigovati loncev s čajem, temveč bi tožnica to lahko storila tako, da bi lonec enostavno s pulta potegnila na servirni voziček. Delovna oprema oziroma delovni pripomoček ni bil ustrezen, kar izhaja iz ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu. Pravno odločilno je tudi to, da je tožena stranka nadzirala delo tožnice, pa je ni opozorila o nepravilnem opravljanju dela, torej o tem, da bi morala tožnica lonec dvigniti in ne zgolj potegniti. Dejstvo je, da je šlo po ugotovitvah izvedenca za varstvo pri delu za težje predmete, saj je en en lonec tehtal približno 30,88 kg, drugi pa 31,04 kg (list št. 83), zato ni bilo nelogično od tožnice kot ženske pričakovati, da lonca ne dviguje, temveč da ga le poskuša privzdigniti in potegniti na voziček. Ker je tožena stranka kljub nadzoru delavcev dopuščala takšno prakso, ter ji tudi ni omogočila uporabe rokavic oziroma je dopuščala, da tožnica tega dela ni opravljala z rokavico, kar bi ublažilo udarec oziroma udarnino prsta, je bistveni del odgovornosti prav na toženi stranki. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje odgovornost tožnice v višini 10 %, odgovornost tožene stranke pa v višini 90 %. Zaradi nadzora tožene stranke nad delom tožnice namreč ni mogoče tožnici pripisati takšnega odstotka soodgovornosti, ker je bila seznanjena z varnim načinom dela oziroma o nepravilnostih ni obvestila tožene stranke.

Materialnopravno je tudi zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je podana soodgovornost tožeče stranke v višini 10 %, ker naj ne bi izvajala fizioterapije. Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije (priloga A12) ter izvida izvedenca (list. št. 119 in 125) ugotovilo, da je tožnica izrazito čuvala prst in ga ni razgibavala, kot bi ga morala. Priloga A12 predstavlja ambulantni zapisnik SPS kirurške klinike oziroma KO za plastično kirurgijo in opekline z dne 4. 1. 2007. Iz zapisnika izhaja, da gre klinično za občutljivost v predelu A1 PULEA, najverjetneje draženje fleksorjev zaradi dolgotrajne in aktivnosti izmernih aktezij v omenjenem predelu, lahko da je dražen tudi volarni interoseus na tej strani, vendar tega klinično ni mogoče oceniti, ker pacientka izrazito čuva tudi ostale prste tako, da je tudi addukcija prstov in ostalih zavestno zavrta. Iz zapisnika izhaja, da je tožnica dobila blokado xylocaina in flosterona v predelu A1 ter tudi navodilo, da naj doma intenzivneje izvaja vaje v smislu aktivnega upogibanja in iztegovanja prsta, ne s pomočjo druge roke, ampak z levico samo. Pošlje se jo tudi na fizioterapijo zaradi pravilne edukacije. Iz zapisnika je tudi razvidno, da operativna terapija ni bila predvidena oziroma potrebna, klinično je povrhnji fleksor v kontinuiteti, verjetno je tudi globoki senzibilitetni izpad posledica relativnega brazgotinjenja ob interdigitalnih živcih na mestu stisnjenja. Navedeno ne pomeni, da bi tožnica namerno odklanjala zdravljenje oziroma fizioterapijo, kar naj bi predstavljalo njen soprispevek k nastali škodi. Izvedenec medicinske stroke E.E., dr. med. spec. kirurgije, je v svojem mnenju ugotovil, da je tožnica 30 krat izvajala fizioterapijo, zaslišan pa je izpovedal, da je tožnica utrpela manjšo zmečkanino mehkih delov, takšne zmečkanine pa so lahko pri zdravljenju celo bolj problematične kot zlomi kosti, kajti mehki deli se zelo težko ponovno obnovijo, kitni prostori v prstu so namreč zelo zakompliciran aparat. Po ugotovitvah izvedenca so nastale hude poškodbe, ko je lonec zdrsnil s pulta in stisnil tožničin prst (kazalec), potem pa se je razvil še CRBS. Po ugotovitvah izvedenca so posledice pri CRBS take, kot so tudi ugotovljene pri tožnici in sicer gibljivost je možna, a je boleča in to pacient zavestno zavira oziroma zadržuje. Klinični znaki sindroma CRBS pri tožnici niso več prisotni, so pa le posledice. Na vprašanje, če bi tožnica intenzivneje razgibavala prst oziroma, če ne bi opustila razgibavanja ali bi bile posledice lažje, je izvedenec povedal, da v zdravstveni dokumentaciji, ki jo je imel izvedenec, ni bilo zaslediti, da tožnica ne bi spoštovala navodil zdravnika. Izvedenec je sicer dopustil, da bi bilo mogoče intenzivneje razgibavati prst, ker je bila pravočasno napotena na protibolečinsko terapijo, ravno zato, da bi se gibljivost forsiralo, kajti včasih lahko z razgibavanjem tudi potrgajo zarastline, ki so nastale in se tako izboljša gibljivost. Vendar pa izvedenec ni potrdil, da tožnica ne bi v zadostni meri opravljala fizioterapije, zato je stališče sodišča prve stopnje o 10 % prispevku tožnice materialnopravno zmotno, ker nima podlage v ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke. Le v kolikor bi bilo nedvomno dokazano, da tožnica ni izvajala medicinske rehabilitacije, bi bilo mogoče sklepati o soprispevku tožnice, pa še v tem primeru to ne bi moglo veljati za vse oblike premoženjske škode, temveč eventualno le za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice ter po temelju odločilo tako, da je podana soodgovornost tožnice v višini 10 %. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke, ki se zavzema za to, da je tožnica v celoti odgovorna za nastalo škodo, ker je sama usmerjala potek dogodkov pri nalaganju loncev s čajem na pult, ter tudi kasneje, ko si naj ne bi v zadostni meri prizadevala za izboljšanje zdravstvenega stanja s fizioterapijo.

K odločitvi glede višine odškodnine: Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

Zaradi zgoraj že navedene poškodbe tožnice, torej udarnine kazalca na levi roki ter kasneje nastalega CRBS, je sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije v spisu, izpovedi tožeče stranke in mnenja izvedenca medicinske stroke E.E., dr. med. spec. kirurga ugotovilo, da je tožnica ob poškodbi trpela fizične bolečine močne intenzitete 30 dni, srednje intenzitete 90 dni, občasne fizične bolečine lahke intenzitete do 30. 4. 2007 in da je bila nezmožna za opravljanje svojega dela 279 dni od 15. 5. 2006 do 18. 2. 2007 za 8 urni delovnik in 72 dni od 19. 2. do 30. 4. 2007 za 4 urni delovnik, ter da je delo nastopila kljub še trajajočim težavam, bolečinam in oviram slabo gibnega kazalca v iztegnjenem položaju. Trpela je tudi nevšečnosti med zdravljenjem, saj je imobilizacija leve roke z opornico trajala 23 dni, od 17. 5. 2006 do 9. 6. 2006, prejemala je blokade prsta oziroma roke z anestetikom, lokalno 5-krat, aksilarno (v predel leve pazduhe) 10-krat in preko vstavljenega katetra v predel leve roke najmanj 5-krat. Tožnica je bila 35 krat na ambulantnih pregledih pri specialistih in osebnem zdravniku, 30-krat je izvajala fizioterapijo, 12-krat je imela RTG slikanje, 45 dni je potrebovala delno pomoč druge osebe. Upoštevajoč vse okoliščine primera je sodišče prve stopnje, posebej glede na čas in način zdravljenja, trajanje in intenziteto bolečin ter število pregledov, opravljanje fizioterapevtskih vaj in omejitev pri vsakodnevnih opravilih v času okrevanja, prisodilo primerno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 9.000,00 EUR. Takšna višina odškodnine ne odstopa od primerov v sodni praksi. Primeri, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi niso povsem enaki, saj v teh zadevah ni prišlo do takšnih bolečinskih stanj oziroma CRBS ter zdravljenja v ambulanti za anesteziologijo. Bistveno je, da je tožnica trpela bolečine, ki so se blažile z direktnimi blokadami v samo mesto ter tudi preko katetra oziroma aksilarno. Prav razvoj kroničnega bolečinskega regionalnega sindroma utemeljuje višjo priznano odškodnino od odškodnine, ki jo prisojajo sodišča v podobnih primerih poškodb, oziroma v primerih, ko ne pride do takšnih posledic. Ne gre tudi spregledati, da je bila tožnica skoraj leto dni nezmožna za opravljanje svojega dela, ter da je opravljala fizioterapijo, kar je prav tako neugodno glede na ugotovljen CRBS. S tem v zvezi so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage glede intenzitete in trajanja telesnih bolečin. Iz tožbe namreč izhaja, da je tožnica navedla, da so hude bolečine trajale več mesecev, zaradi česar je bila napotena v protibolečinsko ambulanto. V sodnem postopku je izvedenec te bolečine omejil tako po intenziteti kot po trajanju, nedvomno pa je tožnica podala ustrezno trditveno podlago, saj je tožnica zatrjevala, da so hude bolečine trajale več mesecev.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na strah. Strah je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje intenziven, saj se je tožnica bala zapletov, ko je v skrbi za dober izvid zdravljenja trpela še pol leta. Glede na dejstvo, da je tožnica strežnica, da opravlja fizično delo, se je utemeljeno bala za izid zdravljenja, saj je le to potekalo z intenzivnimi bolečinami, obstajala pa je tudi nevarnost, da bo ostala brez prsta. Zato je v konkretnem primeru utemeljeno prisojena odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR, oziroma prisojeni znesek ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Glede pritožbe tožene stranke zoper prisojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.500,00 EUR mora sodišče upoštevati ugotovitve izvedenca medicinske stroke E.E., dr. med. spec. kirurga, da je pri poškodbi prišlo do hudih udarnin in konvasacij mehkih delov ter do pomembnih trofičnih motenj in oteklin kitnih prostorov. Poškodovane so bile vse gibalne strukture, to so kite za krčenje in iztegovanje prsta, zaradi otekline so bili stisnjeni tudi živci in žile, zaradi negibnosti prsta pa so oslabele tudi mišice. Končni rezultat je zelo slabo gibljiv kazalec levice z motnjami senzibilitete, oslabljenimi mišicami in oslabljeno grobo močjo in otekanjem roke po naporih. Funkcija kazalca levice je zmanjšana za eno polovico, primerjalno z zdravim desnim kazalcem, zaradi česar je roka kot celota po ugotovitvah izvedenca funkcijsko slabša od zdrave za eno četrtino. Zato je izvedenec ugotovil, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja splošne aktivnosti in delovne sposobnosti za levo roko za eno četrtino in za eno polovico za levi kazalec. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da gre le za poškodbo palca, ne pa tudi roke, ter da ta roka pri tožnici ni dominanta. V konkretnem primeru posledica prsta pomeni tudi bistveno zmanjšanje funkcije (celotne) leve roke za eno četrtino. Možne in verjetne pa so tudi pozne posledice v smislu artrotičnih sprememb za poškodovanje sklepa in poslabšanje gibljivosti prvega kazalca zaradi trofičnih motenj. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za kompleksen izpad funkcije leve roke, kar tožnico moti pri delu in vsakdanjih opravilih. Glede na tožničino starost (rojena je leta 1975) ter dejstvo, da gre za končno stanje, ki ga bo torej morala tožnica trpeti še veliko časa, je tudi po stališču pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 10.500,00 EUR od vtoževanih 11.000,00 EUR primerna odškodnina teži in posledicam poškodbe, ki jih čuti tožnica pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti.

Glede na navedeno je tožnica upravičena do odškodnine v višini 20.500,00 EUR oziroma ob upoštevanju njenega deleža soodgovornosti za nastalo škodo v višini 10 % do 18.450,00 EUR. Povprečna neto plača na zaposlenega v Republiki Sloveniji je v juliju 2013, ko je odločalo sodišče prve stopnje, znašala po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije 990,88 EUR. Tožnici je torej prisojena odškodnina v višini 20,68 povprečne neto plače na zaposlenega. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da odškodnina ni odmerjena v skladu z ustaljeno sodno prakso. V zadevi VS002463 (II DoR 256/2012 - predlog za dopustitev revizije tožeče stranke je bil zavrnjen, ker je višina odmerjene odškodnine v skladu z ustaljeno sodno prakso) je oškodovanka (ženska, ob škodnem dogodku je bila stara 51 let, čistilka; po poškodbi dela na istem delovnem mestu, a s težavami - ne more ožeti krpe, obleči rokavice...) prejela odškodnino za telesne bolečine in skaženost v višini 8,65 povprečnih neto plač. Prisojena odškodnina za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso bile predmet revizijskega preizkusa, zato se podatek o 8,65 povprečne plače ne nanaša niti na strah niti na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Oškodovanka je utrpela globoko razjedo na kazalcu leve roke, saj ji je zdravnik namesto lokalne anestezije v roko vbrizgal mravljično kislino. Za telesne bolečine ji je bila prisojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR, pri čemer je hude bolečine trpela 3 dni (tožnica npr. 30 dni) ob poškodbi, ob hospitalizaciji, ob vsaki toaleti opeklinske rane, občasne hude 2 dni; občasne srednje hude bolečine 10 dni (tožnica srednje hude 90 dni), občasne lažje bolečine v obliki mravljinčenja in srbenja več mesecev (tožnica do 30. 4. 2007, skoraj leto dni po poškodbi); zaradi občasnega draženja brazgotin pa jih ima še vedno. V citirani zadevi VS002463 je oškodovanka trpela nevšečnosti med zdravljenjem, ko je prejemala periferni venski kateter zaradi prejemanja analgetikov in infuzije (ni podatka o številu prejetih infuzij, tožnica je preko katetra prejemala analgetike 5 krat, prav tako tudi 10 krat aksilarno, torej v predel pazduhe ter 5 krat lokalno, torej v sam prst). Oškodovanka v citirani zadevi je bila sicer 4 dni hospitalizirana in operirana v splošni anesteziji, kar tožnica ni bila, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da bi zaradi tega trpela več nevšečnosti med zdravljenjem. Oškodovanka je bila 4 dni odvisna od tuje pomoči (tožnica je delno pomoč potrebovala 45 dni), 2x je bila pregledana pri specialistu, 6x pri kirurgu (tožnica skupaj 35 krat, tudi pri osebnem zdravniku), nosila je opornico (tožnica je imela roko imobilizirano 14 dni), podobno pa sta morali uživati protibolečinske tablete. Prav dolgotrajnost hudih telesnih bolečin ter zdravljenje le teh z blokadami je bistveno bolj poudarjeno pri tožnici, prav tako dejstvo, da je fizioterapijo izvajala 30 krat (oškodovanka 22 krat), kar utemeljuje višjo prisojeno odškodnino v višini 9.000,00 EUR.

V zadevi VS002028 (sodba II Ips 1001/2005) je bila oškodovancu prisojena odškodnina za strah v znesku 200.000,00 SIT oziroma 1,14 povprečne plače. Utrpel je kratkotrajen intenziven primarni strah, sekundarni strah srednje stopnje, ki se je okrepil po opravljeni rehabilitaciji, ker ni bilo izboljšanja, zaskrbljenost zaradi zdravljenja pa je trajala več kot leto dni, še vedno je prisoten strah pred novimi poškodbami. Tudi pri tožnici gre za strah, ki je trajal do konca bolniškega staleža, torej skoraj leto dni po poškodbi, sodišče pa je upoštevalo strah tožnice, da bo ostala brez prsta. Strah je bil dokaj intenziven, saj se je tožnica utemeljeno bala zapletov, predvsem zaradi ugotovljenega bolečinskega sindroma.

Glede na bistveno zmanjšanje funkcije (celotne) leve roke za eno četrtino, je utemeljena primerjava odškodnine, ki je bila prisojena tožnici, z odškodnino, ki je bila prisojena oškodovancu v zadevi VS001989 (sodba VS RS, opr. št. II Ips 883/2008). Oškodovanec je utrpel 25 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, sicer zaradi drugačne poškodbe, ter mu je bila prisojena odškodnina v višini 12.000,00 EUR (približno 14,28 povprečne neto plače), tožnici pa 10,59 povprečne plače. Vse navedeno utemeljuje zaključek, da je bila prisojena odškodnina, ki ne odstopa od ustaljene sodne prakse, oziroma, ob upoštevanju specifik vsakega posameznega škodnega dogodka, ustreza tako ustaljeni sodni praksi kot tudi zakonski določbi 179. člena OZ, zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v točki I izreka delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 18.450,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, to je od 17. 2. 2010 do plačila. To je storilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le deloma je zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe obeh strank ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožb niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje oziroma drugačnega uspeha strank v postopku je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožeča stranka je uspela s 67 %, tožena pa s 33 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino stroškov, do katerih sta upravičeni pravdni stranki in stranski intervenient (zmotno je le upoštevalo uspeh strank, ki se je v pritožbenem postopku spremenil). Tožnica je upravičena do skupnega zneska stroškov v višini 3.028,05 EUR, in sicer do 640,90 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 591,60 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), do materialnih stroškov v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV in za predujem za izvedenca v višini 1.500,0 EUR. Glede na uspeh (67 %) je upravičena do 2.028,79 EUR pravdnih stroškov. Tožena stranka je upravičena do skupaj 2.427,68 EUR pravdnih stroškov in sicer do 640,90 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 591,60 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), fotokopiranja listin v višini 24,50 EUR (tar. št. 6000), do materialnih stroškov v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV, potnih stroškov v znesku 73,26 EUR (66 km x 0,37 EUR x 3), pričnine za D.D. v znesku 38,00 EUR in predujem za izvedence v višini 758,48 EUR. Ob upoštevanju uspeha (33 %) je torej upravičena do pravdnih stroškov v višini 801,13 EUR. Sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo stroškov prevoza pooblaščenke na relaciji H.- I.- H. v razdalji 5 x (206 km x 0,37 EUR/km). Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja bivališča oz. sedeža stranke oz. sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku pa v 22. členu Ustave RS izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po ZOdvT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP.

Stranski intervenient je priglasil stroške postopka v višini 785,48 EUR, kar predstavlja plačan predujem za izvedenca. Pri priglašenih stroških se upošteva uspeh tožene stranke (33 %), zato je upravičen do povračila stroškov v višini 259,20 EUR. Po pobotanju sta tožena stranka in stranski intervenient dolžna plačati tožnici stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 968,46 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnica je glede na višino izpodbijanega dela sodbe (18.800,00 EUR) v pritožbenem postopku uspela s 54,52 % (zvišanje odškodnine za 10.250,00 EUR). Glede na višino izpodbijanega dela sodbe je upravičena do povračila priglašenih stroškov pritožbe v znesku 791,53 EUR (tar. št. 3210, 393,00 EUR x 1,6 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, oboje skupaj z 22 % DDV). Glede na uspeh (54,52 %) je torej upravičena do povračila stroškov v višini 431,54 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, njen odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega spora, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.