Jedro

ZDen nima posebne določbe o tem, kako se kupnina (nekdaj prejeto nadomestilo za podržavljeno premoženje) razdeli med posamezne zavezance vračila denacionaliziranega premoženja, zato to ni predmet denacionalizacijskega postopka, temveč sporazuma med zavezanci ali drugih postopkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje delni umik predloga predlagatelja za vrnitev menjane parc.št. 3197, vpisane pod vl.št. xxx k.o. T. (točka 1 izreka sklepa). Nepremičnine parc.št. 3198-gozd v prvotni izmeri 60 a 53 m2, vpisane pod vl.št. yyy k.o. T., ki se je v postopku parcelacije spremenila v parc.št. 3198-njiva, vpisano pod vl.št. yyy k.o. T. ter parc.št. 416-pašnik, vpisano pod vl.št. zzz iste k.o., se po odločitvi sodišča prve stopnje vrnejo v last pokojnega upravičenca F.M. (točka 2 izreka sklepa). Zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (točka 3 izreka sklepa), za del nepremičnin, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, to je za 2597 m2 prvotne parc.št. 3198-gozd, za katerega se plača odškodnina, pa Slovenski odškodninski sklad d.d. (točka 4 izreka sklepa). Vrnjeno premoženje je sodišče prve stopnje dalo v začasno upravljanje predlagatelju A.M. ml., ki ga je hkrati določilo za skrbnika za poseben primer (točka 5 izreka sklepa). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter K. z.o.o. sta po pravnomočnosti sklepa dolžna nepremičnine, ki jih je možno vrniti v naravi, izročiti v posest skrbniku za poseben primer (točka 6 izreka sklepa), ta pa je dolžan Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS glede na prejeto kupnino po kupni pogodbi z dne 02.12.1958, plačati skupni znesek v višini 316.266,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in valorizacijo, skladno s sedmim odstavkom 44. člena Zakona o denacionalizaciji, in sicer v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa pod pretnjo izvršbe (točka 7 izreka sklepa). Iz naslova podržavljenih nepremičnin je dolžan zavezanec Slovenski odškodninski sklad d.d. za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, v korist pokojnega upravičenca F.M. v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa izročiti obveznice, izdane v ta namen, in sicer v višini 56.740,00 SIT ali 552,53 DEM (točka 8 izreka sklepa). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (točka 9 izreka sklepa) in da bodo po pravnomočnosti sklepa po uradni dolžnosti opravljeni ustrezni zemljiškoknjižni vpisi (točka 10 izreka sklepa). Zoper 4., 5., 7. in 8. točko sklepa sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tretja nasprotna udeleženka, sedaj imenovana Slovenska odškodninska družba d.d. iz Ljubljane (sprememba njenega imena je v nastopila z dnem uveljavitve Zakona o javnih skladih, Ur.l. RS, št. 22/2000 - glej drugo alineo tretjega odstavka 60. člena cit. zakona - op. pritožbenega sodišča), ki v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi poudarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je kupnino v znesku 117.488,00 din ali 1.527,34 USD, ki je bila leta 1958 plačana upravičencu za odvzeto premoženje in ki jo mora, upoštevaje 72. člen Zakona o denacionalizaciji, predlagatelj sedaj plačati, v celoti dosodilo Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Navaja, da sta, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, zavezanca za vrnitev denacionaliziranega premoženja dva, in sicer Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki upravičencu v naravi vrača 82% predmetnega premoženja, ter Slovenska odškodninska družba d.d, ki je zavezanec za odškodnino za preostalih 18% premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Pritožnica meni, da bi bilo glede na navedeno pravilno, da se kupnina upošteva pri obeh zavezancih, in sicer v ustreznem sorazmerju. Pritožnica poleg tega ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri valorizaciji zneskov kupnine za ameriški dolar in nemško marko uporabilo napačen tečaj Banke Slovenije, zato bi valorizirana kupnina pravilno znašala 318.816,95 SIT in ne 316.266,00 SIT. Pritožba je bila vročena predlagatelju postopka, ki na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena. V tem postopku je sporno le še vprašanje, kateremu od nasprotnih udeležencev mora predlagatelj vrniti oziroma plačati valorizirani znesek kupnine, prejete za nepremičnine, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene. Ta kupnina po izračunu sodišča prve stopnje znaša 117.488,00 din ali 1.572,34 USD ali 316.266,00 SIT, kar je ob podržavljenju predstavljalo več kot 30% dejanske vrednosti odvzete nepremičnine in jo je zato treba v skladu s prvim odstavkom 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91; v nadaljevanju ZDen) vrniti. Spor o tem, kdo je upnik navedenega zneska kupnine, je nastal zato, ker je ob denacionalizacijskem postopku prišlo do ugotovitve, da premoženja v celoti ne bo mogoče vrniti v naravi, ampak za 18% denacionaliziranega premoženja tudi v obliki odškodnine oziroma delnic. Zaradi tega je pritožnica Slovenska odškodninska družba d.d. prepričana, da gre kupnina ne zgolj Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ampak ustrezen del tudi njej, in sicer v sorazmerju z obveznostmi pri vračanju nepremičnine. ZDen nima posebne določbe o tem, kako se kupnina (ali bolje nekdaj prejeto nadomestilo za podržavljeno premoženje) razdeli med posamezne zavezance vračila denacionaliziranega premoženja, oziroma temu ustrezno odločitev o tem prepušča sporazumu ali drugim postopkom (tako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v odločbi, opr.št. II Ips 46/2001 z dne 19.4.2001). To je tudi razumljivo, ker bi vprašanje delitve premoženja na strani upravičencev ali na strani zavezancev preveč obremenjevalo denacionalizacijski postopek. Pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije morajo po oceni pritožbenega sodišča kupnino plačati Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je nedvomno upravičen do povrnitve izplačane kupnine, kolikšen delež mu bo ostal, pa je odvisno od nadaljnjega sporazuma ali postopka. V konkretnem primeru sta zavezanca dva, in sicer Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter Slovenska odškodninska družba d.d. Oba je ustanovila Republika Slovenija in vanju prenesla del svojih sredstev, s katerima jima je omogočila delovanje, njuna medsebojna razmerja pa je predpisala z zakonom, s katerim je določila mehanizme za medsebojno poravnavanje obveznosti: Določba 9. člena Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (Ur.l. RS, št, 7/93; v nadaljevaju ZSOS) določa, da se sredstva za kritje obveznosti Slovenske odškodninske družbe d.d. iz izdanih obveznic oblikujejo na podlagi upravljanja in razpolaganja z vrednostimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi: a) na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij; b) iz dela kupnin, pridobljenih s prodajo družbenih stanovanjskih hiš in stanovanj, ter celotna kupnina za prodana podržavljena stanovanja, če upravičenci po ZDen niso uveljavljali zahtevkov; c) od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter d) iz drugih virov, določenih z zakonom. Kupnine iz naslova vrnjenih kmetijskih zemljišč in gozdov citirana določba torej ne omenja. Določa le to, da sredstva za kritje obveznosti Slovenske odškodninske družbe d.d. prihajajo (med drugim) iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Po določbi 11. člena istega zakona Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS sredstva iz točke c) 9. člena zagotavlja med drugim v višini 10% pogodbenih obveznosti iz naslova kupnin in zakupnin za kmetijska zemljišča in gozdove, ta obveznost Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS pa preneha, ko so pokrite vse obveznosti do upravičencev iz naslova nacionaliziranih kmetijskih zemljišč in gozdov. Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Ur.l. RS, št. 10/93; v nadaljevanju ZSKZ) do sedaj navedeno določa povsem enako, le iz zornega kota drugega zavezanca za vrnitev odvzetega premoženja, to je Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Sedmi odstavek 20. člena ZSKZ določa, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS 10% priliva sredstev iz naslova kupnin in zakupnin za kmetijska zemljišča in gozdove v skladu s posebnim zakonom vplačuje v Slovensko odškodninsko družbo d.d. Porazdelitev kupnine, kot jo zahteva pritožnica, torej ni predmet tega postopka. Plačilo (oziroma vračilo) kupnine je pravilno določeno v korist Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki gospodari s kmetijskimi zemljišči in gozdovi. Slovenska odškodninska družba d.d. je zavezanec le v določenih primerih, ko premoženja ni mogoče vrniti v naravi, v takem primeru pa mu Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot upravičenec kupnine vplača določena sredstva, s katerimi potem Slovenska odškodninska družba lahko pokrije obveznosti iz naslova odškodnin oziroma v ta namen izdanih obveznic. Na podlagi takšne odločitve in ker pravno sredstvo pritožnice ne more učinkovati v korist Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, pritožbeno sodišče pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo uporabe deviznega tečaja ameriškega dolarja in nemške marke pri valorizaciji kupnin ni presojalo. Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani in da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, med postopkom na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena izmed absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo tretje nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.