Jedro

(Pomotno) ponovno vročanje iste sodne odločbe ne more ustvariti nove taksne obveznosti. Ponovno vročanje tudi ne povzroči, da bi bili o isti stvari izdani dve odločbi, odločba je ena, ista, četudi (napačno) še enkrat vročena. To, da je na podlagi plačilnega naloga pritožnica po njegovi vročitvi plačala takso, ni razlog za njegovo razveljavitev. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ugovor zoper plačilni nalog ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke z 31. 1. 2018. Pojasnilo je, da je res plačala 33,00 EUR takse za pritožbo na podlagi plačilnega naloga z 22. 11. 2017, vendar pa ni plačala 345,00 EUR takse po drugem plačilnem nalogu z 22. 1. 2018. 2. Zoper tak sklep se pritožuje tožnica. Vztraja, da je tudi z drugim plačilnim nalogom pozvana k plačilu takse 33,00 EUR, ki jo je že na podlagi prvega plačala. Pooblaščencu je bil obakrat vročen isti plačilni nalog z 22. 11. 2017, kar izkazuje s predložitvijo fotokopij dveh plačilnih nalogov z 22. 11. 2017 z različnima žigoma “prejeto“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov spisa res izhaja, da je sodišče izdalo dva plačilna naloga, prvega za plačilo takse 33,00 EUR za pritožbo, 22. 11. 2017; drugega, za plačilo takse 345,00 EUR za revizijo, pa 22. 1. 2018. Podatki spisa (k plačilnima nalogoma pripeti vročilnici) tudi nakazujejo na to, da sta bila oba naloga vročena tožeči stranki1, kot v izpodbijanem sklepu pojasnjuje sodišče prve stopnje. A tožnica trdi, da je obakrat prejela isti plačilni nalog, tistega z 22. 11. 2017. To izkazuje s fotokopijama plačilnega naloga z 22. 11. 2017 z različnima dohodnima žigoma odvetnika. Vprašanje, ali to (torej, da je bil 23. 1. 2018 še enkrat vročen sklep z 22. 11. 2017) drži, za odločitev o obravnavani pritožbi niti ni odločilno2. 5. Bistveno za odločitev o pritožbi je, da je bil plačilni nalog z 22. 11. 2017 (zoper katerega je tožnica ugovarjala v z izpodbijanim sklepom zavrnjenem ugovoru), tožeči strani vročen 23. 11. 2017. Prav na njegovi podlagi je (kot sama trdi) pritožnica plačala sodno takso. Da bi bila izdana dva sklepa z 22. 11. 2017 za plačilo sodne takse 33 EUR za pritožbo, pritožnica ne trdi, podatki spisa pa tudi ne kažejo česa takšnega. (Pomotno) ponovno vročanje iste sodne odločbe ne more ustvariti nove taksne obveznosti. Ponovno vročanje tudi ne povzroči, da bi bili o isti stvari izdani dve odločbi, odločba je ena, ista, četudi (napačno) še enkrat vročena. To, da je na podlagi plačilnega naloga pritožnica po njegovi vročitvi plačala takso, ni razlog za njegovo razveljavitev. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da ugovor zoper plačilni nalog ni utemeljen, četudi iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, pravilno.

6. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni; razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

1 Po pooblaščencu. 2 Odločilno bo v zvezi z vprašanjem (trenutka) nastopa pravnih posledic vročitve plačilnega naloga z 22. 1. 2018 in v zvezi s tem bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali so do stopnje verjetnosti izkazane trditve tožeče stranke, da je sodišče dvakrat vročilo sklep z 22. 11. 2017 oziroma, da sklep z 22. 1. 2018 ni bil poslan tožeči stranki. Če bo ocenilo, da trditve držijo, pa bo seveda moralo plačilni nalog z 22. 1. 2018 tožeči stranki vročiti.