Jedro

Zoper delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 81. člena ZDR) in zoper njegovo izredno odpoved (tretji odstavek 81. člena in prvi odstavek 112. člena ZDR) zakon ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi. Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi delavca se lahko ugotavlja le posredno – v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka delavca za odpravnino in odškodnino, po 2. odstavku 112. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 5. 3. 2012 nezakonita in tožniku ni prenehalo delovno razmerje 17. 1. 2012, temveč je trajalo vse do podaje njegove izredne odpovedi z dne 2. 3. 2012 ter ga je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 18. 1. 2012 do 2. 3. 2012, prijaviti v socialno zavarovanje, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 8. 2011, vključno z obračunom bruto nadomestila plače za januar 2012 v višini 222,00 EUR bruto in izplačati neto znesek po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2012 do plačila; - za februar 2012 v višini ... EUR bruto in izplačilom neto zneska po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2012 do plačila. V presežku, kar je zahteval tožnik v zvezi z prenehanjem delovnega razmerja več ali drugače (plačo namesto nadomestila plače) je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011, obračunati znesek 283,33 EUR bruto in mu po odvodu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila, za leto 2012 pa obračunati znesek 141,66 EUR bruto in mu po odvodu davka plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila. Kar je zahteval tožnik iz tega naslova več ali drugače (po višini, brez odvoda davka, obresti) je zavrnilo (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna: - obračunati in plačati razliko v plači za mesec september 2011 v višini 407,00 EUR bruto in od bruto zneska 407,00 EUR v korist tožeče stranke plačati pripadajoče davke Davčnemu uradu Republike Slovenije in prispevke pristojnim socialnim blagajnam ter ustrezen neto znesek nakazati na račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2011 dalje do plačila; - obračunati in plačati razliko v plači za mesec oktober 2011 v višini 481,50 EUR bruto in od bruto zneska v korist tožnika plačati pripadajoče davke Davčnemu uradu Republike Slovenije in prispevke pristojnim socialnim blagajnam ter ustrezen neto znesek nakazati na račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2011 dalje do plačila; - obračunati in izplačati razliko v plači za mesec november 2011 v višini 418,85 EUR bruto in od bruto zneska v korist tožnika plačati pripadajoče davke davčnemu uradu Republike Slovenije in prispevke pristojnim socialnim blagajnam ter ustrezen neto znesek nakazati na račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2011 dalje do plačila; - obračunati in izplačati razliko v plači za mesec december 2011 višini 377,79 EUR bruto in od bruto zneska v korist tožnika plačati pripadajoče davke davčnemu uradu Republike Slovenije in prispevke pristojnim socialnim blagajnam ter ustrezen neto znesek nakazati na račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2012 dalje do plačila; - obračunati in izplačati razliko v plači za mesec januar 2012 za čas od 1. 1. 2012 do 17. 1. 2012 v višini 220,00 EUR bruto in od bruto zneska plačati pripadajoče davke davčnemu uradu Republike Slovenije in prispevke pristojnim socialnim blagajnam ter ustrezen neto znesek nakazati na račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2012 dalje do plačila; - plačati odškodnino v višini enomesečne plače v znesku ...EUR za čas 30-dnevnega odpovednega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti znesek 9,44 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del I. in II. točke izreka ter zoper III. in IV. točko izreka sodbe, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi, izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, saj je glede na zatrjevano stanje napačno zaključilo, da je bila izredna odpoved tožnika nezakonita in da tožena stranka tožniku iz naslova plač ne dolguje ničesar. Sodišče po mnenju pritožbe zgrešeno loči pisni zahtevek delavca po 1. odstavku 204. člena ZDR od pisnega opomina po 1. odstavku 112. člena ZDR, pri čemer očitno povsem spregleda, da sta navedeni določili smiselno povezani in predstavljata tako časovni kot logični redosled dejanj, ki jih mora delavec opraviti pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeni določbi namreč v tem predstavljata eno in isto, pri čemer tudi ni pomembno kako delavec tak dokument poimenuje. ZDR nikjer izrecno ne določa, da se opomin iz 1. odstavka 112. člena in pisna zahteva iz 1. odstavka 204. člena izključujeta. V listini z dne 24. 1. 2012 je tožnik toženo stranko opozoril na kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in zahteval odpravo kršitev. Sodišče je povsem neutemeljeno zaključilo, da listina z dne 24. 1. 2012 ne izpolnjuje zahteve iz 1. odstavka 112. člena ZDR. Zakon o delovnih razmerjih v 3. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR določa, da zakonit odpovedni razlog za izredno odpoved delavca predstavlja stanje, ko mu delodajalec vsaj dva meseca izplača bistveno zmanjšano pačilo za delo, tožnik pa je v svojem zahtevku z dne 24. 1. 2012 od njega zahteval plačilo razlik v plači za 4 mesece (oktober do december 2011), torej več kot dva zaporedna meseca, zato je povsem neutemeljen in nelogičen zaključek sodišča, da tožnik ni zahteval tudi januarske plače. Sodišče je tako tudi v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo procesno kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V navedbah sodbe se glede januarske plače sodišče opira na razlago, da tožnik v tožbenem zahtevku ni zahteval razlike plače za mesec januar (od 18. 1. 2012 do 31. 1. 2012), temveč je tožbeni zahtevek glasil le na 220,00 EUR bruto razlike za opravljene ure (za čas 1. 1. 2012 do 17. 1. 2012). Sodišče je očitno spregledalo 3. točko tožbenega zahtevka, ko je tožnik uveljavljal, da ga je tožena stranka dolžna pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije prijaviti v socialno zavarovanje, za obdobje od 18. 1. 2012 do 2. 3. 2012 in mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v roku 8 dni pod izvršbo. Tudi razlogovanje sodišča o tožnikovi dolžnosti, da bi moral toženo stranko opozoriti na podajo lastne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni smiselno, saj ZDR tega nikjer ne določa oziroma delavcu to ne nalaga. Delavec se lahko sam odloči ali po podanem opominu tudi dejansko poda izredno odpoved, v 8 dneh potem, ko je predhodno pisno opomnil delodajalca na izpolnitev obveznosti. Iz določbe 1. odstavka 112. člena ZDR neposredno ne izhaja, da bi bilo opominjanje delodajalca namenjeno temu, da le-ta očitane kršitve odpravi ali obveznosti izpolni, prav tako iz navedene določbe ne izhaja, da bi delavec delodajalcu moral napovedati, da bo svojo pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedal. Namen obvestila je, da delavec delodajalca opomni na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja ali na odpravo kršitev in obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 422/2010 izhaja, da je pritožbeno sodišče ob primerljivem dejanskem stanju odločilo, da delavcu ni potrebno posebej obrazložiti, zakaj podaja izredno odpoved. Sodišče pa je nezakonitost izredne odpovedi utemeljilo tudi na podlagi očitka tožniku, da ni obvestil Inšpektorat RS za delo, kakor to zahteva 1. odstavek 112. člena ZDR. Tožnik je obvestil Inšpektorat RS za delo, saj iz potrdila Inšpektorata RS za delo, OE ... z dne 26. 1. 2012 jasno izhaja, da je tožnik pisno obvestil pristojni organ o hujših kršitvah pogodbenih in drugih obveznostih z delovnega razmerja, ki jih je storila tožena stranka. S to prijavo je tožnik izpolnil svojo obvezno po 1. odstavku 112. člena ZDR. Na podlagi tožnikovega obvestila je bil tudi sprožen inšpekcijski postopek pri toženi stranki. O vsebini tožnikove prijave kršitev bi znala povedati vodja območne enote Inšpektorata RS za delo ga. A.A., ki je tudi sestavila uradni zaznamek z dne 26. 1. 2012, vendar pa je sodišče zavrnilo predlagan dokaz – zaslišanje te priče. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral pisni opomin delodajalcu poslati istočasno tudi inšpektorju za delo, saj za to ni nobene zakonske podlage. Iz navedene zakonske dikcije ne izhaja, da bi delavec moral inšpektorju za delo posredovati enak opomin, kot ga je delodajalcu. Za podajo izredne odpovedi je bistveno le, da se inšpektorat obvesti o kršitvah. Tožnik je toženi stranki posredoval zahtevek dne 24. 1. 2012, dne 26. 1. 2012 pa je o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo. Zato je sodišče iz tega vidika nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo procesne kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (očitno nasprotje med navedbami v sodbi in predloženimi – tudi neizvedenimi dokazi). Na podlagi navedenega gre zaključiti, da je tožnik izpolnil obe procesni predpostavki za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je pisno obvestil inšpektorja za delo o kršitvah tožene stranke in predhodno pisno opomnil toženo stranko na izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje pa je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje tudi z vidika vsebinske nezakonitosti tožnikove izredne odpovedi in sicer glede dejstva, da je tožena stranka tožniku vsaj 2 meseca izplačevala bistveno znižano plačo za delo. Iz vseh predloženih dokazov, predvsem pa zaslišanja tožnika in priče B.B., izhaja povsem nesporno, da je bila kot plačilo za delo tožnika dogovorjena ura postavka v višini 5,50 EUR. Tekom postopka na prvi stopnji je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da se navedena urna postavka upošteva kot bruto znesek, pojasnjen pa je bil tudi način izračuna zmanjšanega plačila po posameznih mesecih. Tožnik izrecno opozarja, da se s toženo stranko ni dogovoril, da mu bo dogovorjen znesek 5,50 EUR bruto na uro izplačan pod fiktivnimi postavkami (kot dodatki in prevoz na delo ter prehrana). Tožnik poudarja, da je zakonska dolžnost tožene stranke, da pripravi plačilne liste pravilno in zakonito. Sodišče je posredno neutemeljeno spremenilo tožbeni zahtevek in sicer tako, da tožnik zahteva samo plačilo določenega denarnega zneska in ne točno določenega in jasno konkretiziranega denarnega zneska iz naslova dogovorjenega plačila za delo, v smislu osnovne plače, brez dodatkov in delovne uspešnosti. Neutemeljena in nepravilna je tudi obrazložitev naslovnega sodišča v izpodbijani sodbi, da tožnik ni zatrjeval, da tudi po novih plačilnih listih, ki jih je na podlagi inšpekcijskega nadzora morala pripraviti tožena stranka, ni dobil vsega plačanega. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Napake sodbe, ki jih zajema ta kršitev morajo biti takšne, da zaradi njih sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba pa take pomanjkljivosti nima. Tudi bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ni podana. Kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listininami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba ne pojasni v čem naj bi bilo to nasprotje, pritožbeno sodišče pa tega nasprotja ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 27. 2. 2012 vročila vabilo na zagovor z dne 5. 3. 2012 zaradi neopravičenih izostankov z dela od 17. 1. 2012 dalje. Tožnik ni pristopil na zagovor, je pa dne 2. 3. 2012 sam podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po 3. alinei 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in zaradi drugih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Nato pa je tožena stranka tožniku dne 5. 3. 2012, na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s prvim dnem neopravičene odsotnosti iz dela, to je s 17. 1. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik dne 2. 3. 2012. Tožnik se je v izredni odpovedi skliceval na 3. alineo 1. odstavka 112. člena ZDR – če delodajalec delavcu vsaj 2 meseca izplačuje bistveno zmanjšano plačilo za delo. Hkrati pa se je skliceval še na druge kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je presojalo le zakonitost kršitve iz 3. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR, ker se je tožnik le pavšalno skliceval na druge kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, za katere pa sodišče ni moglo ugotoviti na katero alineo 1. odstavka 112. člena ZDR bi se te kršitve lahko nanašale. Pravilen je zaključek sodišča, da je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove izredne odpovedi dne 2. 3. 2012 in je zato toženi stranki naložilo, da tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 18. 1. 2012 do 2. 3. 2012, prijavi v zavarovanje in mu prizna pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 8. 2011, vključno z nadomestilom plače za čas od 18. 1. 2012 do 31. 1. 2012 ter za februar 2012. Tožena stranka je namreč morala upoštevati tožnikovo izredno odpoved in na podlagi nje bi lahko tožniku le zaključila delovno razmerje. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca učinkuje takoj, brez odpovednega roka (2. odstavek 80. člena ZDR), zato bi morala tožena stranka upoštevati, da tožnik že od vročitve izredne odpovedi dne 2. 3. 2012, pri njej ni več v delovnem razmerju oziroma, da je njuna pogodba o zaposlitvi z dne 2. 3. 2012 prenehala. Tožnik torej potem, ko mu je tožena stranka vročila 5. 3. 2012 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri toženi stranki več ni bil v delovnem razmerju oziroma med strankama takrat pogodba o zaposlitvi ni več obstajala. Zato izredna odpoved tožene stranke z dne 5. 3. 2012 ni mogla imeti pravnih učinkov, ker je šlo za odpoved brez pravne podlage. Podana odpoved pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki veže tako delavca kot delodajalca. Tudi če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec upoštevati. Enako stališče je revizijsko sodišče sprejelo tudi v sodbi VIII Ips 136/2006 z dne 20. 6. 2006 in VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007. Morebitna nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ne pomeni, da je nasprotna stranka ni dolžna upoštevati (VIII Ips 337/2007 z dne 12. 1. 2009).

Če delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR je upravičen do odpravnine in odškodnine, delodajalec pa lahko v morebitnem sodnem sporu, ki ga sproži delavec ugovarja, da odpravnine in odškodnine ni dolžan plačati (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 337/2007 z dne 12. 1. 2009). Zoper delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 81. člena ZDR) in zoper njegovo izredno odpoved (3. odstavek 81. člena in 1. odstavek 112. člena ZDR) zakon ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi. Sodno varstvo v 3. odstavku 204. člena ZDR je namreč predvideno le v korist delavca, to je v primeru delodajalčeve redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je s strani delavca podano odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno upoštevati tako kot je podana. Ni podlage zato, da bi delodajalec sam presojal ali je delavec pri izredni odpovedi prekoračil rok za to odpoved, da ni izvedel predhodnega postopka pred odpovedjo oziroma da odpovedni razlogi sploh ne obstajajo ter takšno odpoved štel kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova izredna odpoved z dne 2. 3. 2012 je tudi dovolj določna, zato bi mu tožena stranka morala takoj zaključiti delovno razmerje oziroma je utemeljen tožbeni zahtevek, da mu preneha delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi delavca.

Dejstvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca po 112. členu ZDR samo po sebi še ne pomeni, da je izredna odpoved podana v skladu s to določbo in drugimi določbami ZDR in da ima delavec zgolj zaradi izredne odpovedi pravico tudi do odpravnine in do odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR. Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi se torej lahko ugotavlja le posredno – v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka delavca za odpravnino in odškodnino, po 2. odstavku 112. člena ZDR. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi tožnika. V skladu s 1. odstavkom 112. člena ZDR lahko delavec v 8 dneh potem, ko je predhodno pisno opozoril delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če so podani razlogi, ki jih zakon taksativno našteva. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v skladu z oblikovano sodno prasko ni podal ustreznega pisnega obvestila Inšpektoratu za delo in iz tega razloga kršil postopek izredne odpovedi.

Res ZDR nikjer izrecno ne določa, da se opomin iz 1. odstavka 112. člena in pisna zahteva iz 1. odstavka 204. izključujeta oziroma, da morata biti delodajalcu posredovana ločeno. V 1. odstavku 204. člena ZDR so dejansko urejeni primeri, ko v času trajanja delovnega razmerja, po mnenju delavca, delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ko krši katero izmed delavčevih pravic, ki lahko, v kolikor niso odpravljene, predstavljajo tudi katerega izmed razlogov (premalo izplačanih plač), za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Tožnik je dejansko v dopisu z dne 24. 1. 2012 toženo stranko opozoril na kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in jo pozval na plačilo razlik v plači za mesec september 2011 do december 2011. V zahtevi je tožnik toženo stranko tudi opozoril, da bo v primeru neplačil obveznosti iz delovnega razmerja obvestil tudi Inšpektorat RS za delo. Sodišče prve stopnje je sicer nepravilno zaključilo, da listine z dne 24. 1. 2012 ni mogoče šteti kot opomin delodajalcu iz 1. odstavka 112. člena ZDR, ker je listina označena kot „Zahteva za odpravo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja“ v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da bi tožnik pravilno ravnal le, če bi pisno opomnil delodajalca, hkrati pa poslal opomin v vednost še inšpektorju za delo. Glede na to, da je v 1. odstavku 112. člena določeno, da delavec lahko v 8 dneh, potem ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah in pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, je dejanski zaključek sodišča prve stopnje napačen. Vendar pa v nadaljevanju sodišču prve stopnje pravilno ugotovi, da tožnik ni dokazal, da je pisno obvestil inšpektorja za delo. Iz uradnega zaznamka inšpektorice z dne 26. 1. 2012 o tožnikovi prijavi kršitev tožene stranke je razbrati le, da tožnik delodajalcu (toženi stranki) očita le, da mu nalaga delo preko polnega delovnega časa in da ga je obtožil stornacije računov, neizstavljanje računov, prisvajanje gotovine, povzročitev škode, aroganten odnos do strank ter da mu je naročil, naj ostane doma. Elektronsko sporočilo tožnikove odvetnice inšpektorici za delo z dne 1. 3. 2012, v katerem inšpektorico obvešča, da bo tožnik podal izredno odpoved po 3. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR pa pomeni, da je tožnik kršil 1. odstavek 112. člena s tem, ko je izredno odpoved podal že 2. 3. 2012 in ni upošteval 8 dnevnega roka. V navedenem členu v 3. alinei 1. odstavka je določeno, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo, vendar pa je odpoved možna šele v 8 dneh potem, ko je delavec predhodno pisno opozoril delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo.

Iz določbe 1. odstavka 112. člena ZDR neposredno ne izhaja, da bi bilo opominjanje delodajalca namenjeno temu, da le-ta očitane kršitve odpravi ali obveznosti izpolni. Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih zakonsko določbo razlagalo tako, da tudi na primer naknadno plačilo nepravočasno izplačane plače ne vpliva na obstoj odpovednega razloga. Tega tudi sicer ni mogoče odpraviti, plača je bila in je ostala neizplačana pravočasno. Razlog za izredno odpoved po 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR namreč ni neizplačilo plače, temveč najmanj trikratno izplačilo plače z zamudo. Obveznosti delavca iz 1. odstavka 112. člena ZDR je mogoče razumeti le kot pogoj za odpoved iz razlogov, navedenih v tem členu. Dodatne obveznosti delavca po 1. odstavku 112. člena ZDR ne morejo vplivati na (prekluzivni) rok za podajo odpovedi po 2. odstavku 110. člena ZDR. Ta rok lahko začne teči šele potem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa je lahko šele potem, ko je za kršitev opomnil delodajalca ter opozoril inšpektorja za delo ter je poteklo 8 dni, v katerih ima delodajalec možnost, da pojasni svoje ravnanje oziroma utemeljeno zavrni delavčeve očitke ali tudi, da preneha s kršitvami oziroma izpolni svoje obveznosti (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 319/2007 z dne 23. 9. 2008).

Glede na to, da tožnik ni postopal v skladu s 1. odstavkom 112 člena ZDR je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnika po izplačilu odškodnine iz 2. odstavka 112. člena ZDR, v višini ene plače za čas odpovednega roka.

Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da ZDR v 1. odstavku 112. člena ne nalaga delavcu, da bi moral toženo stranko predhodno posebej opozoriti na podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da bi moral pisni opomin delodajalcu hkrati oziroma istočasno posredovati tudi inšpektorju za delo, temveč zadostuje da inšpektorja za delo o kršitvah obvesti pred podajo izredne odpovedi, napačno pa tolmači, da delavca veže 8 dnevni rok samo na opomin, ki ga poda delodajalcu in ne na obveščanje Inšpektorata RS za delo. Glede na navedeno je torej tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino namesto odpovednega roka neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati razliko v plači za mesec september 2011 v višini 407,00 EUR, za mesec oktober 2011 v višini 481,50 EUR bruto, za november 2011 v višini 418,85 EUR bruto in za december 2011 v višini 377,59 EUR bruto ter januar 2012 v višini 220,00 EUR bruto in od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke ter neto zneske nakazati na račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih prikrajšanj dalje do plačila. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bila s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2011 (priloga A1) v 12. členu določena bruto plača ... EUR. Plača je bila določena za IV tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. V pogodbi sta stranki tudi določili, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo v višini, ki ga določa Splošna kolektivna pogodba (0,5 % za vsako leto delovne dobe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sklenjen tudi ustni dogovor med direktorjem tožene stranke in tožnikom, da urna postavka za tožnikovo delo znaša 5,50 EUR, kar je potrdil tudi priča B.B. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2012, v VIII točki navedel, da vztraja pri vtoževanih zneskih, ki predstavljajo razliko v plači do dogovorjene plače po urni postavki 5,50 EUR neto in pri številu opravljenih delovnih ur, kot izhaja iz evidence o opravljenih urah (šihtne knjige). Pooblaščenka tožnika je na naroku pojasnila, kako je tožnik izračunal razlike v plači, ki jih vtožuje in sicer na primeru plače za oktober 2011, da iz „šihtne knjige“ izhaja, da je opravil 233 ur in ob upoštevanju vrednosti ure 5,50 EUR bruto znaša plača 1.281,50 EUR bruto, od tega zneska so odšteli 800,00 EUR bruto po plačilni listi in razliko 481,50 EUR bruto tožnik vtožuje. Pritožbeno sodišče se strinja z obširno obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj je zavrnilo zahtevke tožnika po izplačilu razlike plače za čas, od meseca septembra 2011 do januarja 2012 in se na to obrazložitev v celoti sklicuje. Tožena stranka je sicer res nepravilno prikazala izplačilo neto plače tožnika kot strošek malice oziroma stroške prevoza na delo in se s tem poskušala izogniti davkom in prispevkom od neto plače, in je s tem vsekakor kršila pravila o odvodu davkov in prispevkov od neto plače. Ker pa je tožnik navedeno prijavil inšpektorju za delo je bila tožena stranka dolžna tudi od teh zneskov plačati davke in prispevke. Tožnik ni bil upravičen do izplačanih prevoznih stroškov in malice, zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo da uporaba pravila, da prejemnik zadrži, kar je bilo vede narobe plačano oziroma da naj se to plačilo ne upošteva, ne pride v poštev. Zato je tudi v tem delu pritožba tožnika neutemeljena in tožnik ni upravičen do plačila razlike plače, ki mu je bila sicer izplačana iz drugih naslovov (za malico in potne stroške).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).