Jedro

Ker revident ni predložil dokazov glede neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji, je odločitev tožene stranke, da se njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi, pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 12. 2004, s katero ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke, ne pa v celoti z razlogi v obrazložitvi njene odločbe. Sklicuje se na določbe: 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – ZDRS, 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDRS – ZDRS-Č (Ur. l. RS, št. 96/2002), 7. in 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP.

3. Revident z revizijo (prej pritožbo) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da njegovi zahtevi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo ravnanje upravnega organa neprijazno in usmerjeno v to, da se njegova zahteva reši negativno. V Republiki Sloveniji živi že od leta 1979, vendar ne razume zapletenega postopka pridobivanja državljanstva. Glede na njegovo nizko izobrazbo in skromno razgledanost ter sposobnost voditi zahtevne upravne postopke, bi mu upravni organ moral pomagati in ga pravilno in bolj temeljito podučiti o njegovih pravicah, predvsem pa o posledicah njegovega pasivnega ravnanja in neodzivanja. Strinja se s stališčem sodišča, da dokazovanje nepretrganega dejanskega bivanja v Sloveniji ni podatek, ki bi si ga upravni organ moral pridobiti po uradni dolžnosti v smislu 139. člena ZUP, vendar meni, da bi v postopku pridobivanja teh dokazov moral upravni organ v tem primeru postopati drugače in mu pomagati. Upravnemu organu je predložil dokaze in bil prepričan, da predloženi dokazi zadostujejo, da upravni organ o njegovi zahtevi odloči in ji ugodi.

4. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

9. V postopku, ki se uvede na zahtevo stranke, je stranka dolžna za svoje navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, na katerega opira zahtevek, navesti in ponuditi dokaze. Dokazno breme, ki pomeni skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja, je torej na strani stranke. ZDRS ne ureja posledic, če stranka ne predloži dokazov o izpolnjevanju pogojev iz 10. člena, zato se glede tega uporabljajo določbe ZUP. Kot izhaja iz predloženih spisov, revident ni izkazal izpolnjevanja vseh pogojev, predpisanih v prvem odstavku 19. člena ZDRS-Č. Po tej zakonski določbi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko v roku enega leta od dneva uveljavitve tega zakona zaprosi polnoletna oseba, ki je imela na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi neprekinjeno živi, če izpolnjuje pogoje iz 5., 6., 8. in 10. točke prvega odstavka 10. člena zakona (ZDRS). Ker je bila, kot izhaja iz predloženih spisov, revidentova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije nepopolna, ga je tožena stranka z dopisom z dne 27. 8. 2004, ki mu je bil vročen dne 31. 8. 2004, pozvala, naj svojo vlogo dopolni. V tem dopisu mu je tožena stranka natančno navedla, kakšne dokaze mora predložiti v roku dveh mesecev od prejema tega dopisa. Revident je bil tudi z istim dopisom opozorjen, da bo upravni organ odločil o zadevi na podlagi dokazov, ki jih bo predložil. Revident je namreč v obrazcu svoje vloge za sprejem v državljanstvo RS navedel podatek, da je po 23. 12. 1990 zapustil območje RS za obdobje, daljše od treh mesecev, zaradi zaposlitve. To je sicer ob naknadnem zaslišanju na Upravni enoti Celje dne 28. 6. 2004 zanikal, ni pa predložil dokazov o trajnem neprekinjenem bivanju v RS od 23. 12. 1990 dalje, kar je eden izmed z zakonom določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS. Ker torej revident ni predložil dokazov glede neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji, na kar je bil tudi pravilno pozvan, je odločitev tožene stranke, da se njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi, pravilna. Zakonitost odločitve upravnega organa pa se presoja glede na dejanske in pravne okoliščine v času njegovega odločanja. Revizijski ugovori, s katerimi poskuša revident opravičiti svojo neaktivnost glede dostave potrebnih dokazov za izkazanost izpolnitve z zakonom določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 10. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.