Jedro

S tem ko obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga vrsto prič, uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni R.P. spoznan za krivega kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. in 4. odstavku 302. člena KZ in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za prvo kaznivo dejanje kazen šestih mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen desetih mesecev zapora, nakar mu je določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo petih let. Sodišče druge stopnje je pritožbo okrožne državne tožilke in obsojenega R.P. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni R.P. je dne 16.1.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da ni storil kaznivih dejanj ter predlagal zaslišanje prič J.K., D.O. in njegovo ženo, B.V., R.Ž., A.K., A.D. ter I.M. in njenega moža. Poleg tega je navedel še sedem različnih postopkov z opravilnimi številkami, ki naj bi kazali, da so storilci kaznivih dejanj na svobodi.

V odgovoru na zahtevo z dne 25.2.2004 je vrhovna državna tožilka K.U.K. predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec, zavrne kot neutemeljeno, ker ponuja le drugačno oceno izvedenih dokazov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojeni R.P. v zahtevi izpodbija dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, predlaga pa vrsto prič, s čimer uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V tem pogledu je obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, prav tako pa v postopku za varstvo zakonitosti ni možno obravnavati drugih postopkov, ki jih obsojenec v zahtevi navaja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter navedb o drugih postopkih, ki ne morejo biti obravnavani v postopku za varstvo zakonitosti. Iz tega razloga je obsojenčevo zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.