Jedro

Izguba zdravstvene sposobnosti za opravljanje dela voznika motornega vozila po 13-ih letih opravljanja tega dela ne more pomeniti zamolčanja podatkov o zdravstveni sposobnosti delavca za opravljanje dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 20.12.1999 in 25.1.2000, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po 8. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji), ker naj bi ob sklenitvi delovnega razmerja v letu 1986 zamolčal podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katera je sklenil delovno razmerje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika takoj pozvati na delo in mu od prenehanja delovnega razmerja 27.1.2000 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za IV. tarifni razred po Kolektivni pogodbi za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije z regresom za letni dopust in drugimi pravicami, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec in ga prijaviti v zavarovanje, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 80.784,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2002 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišču očita, da ni opravilo potrebne dodukcije dokazov, saj ni ugotovilo, da je s svojo odločitvijo dejansko podprlo deviatno ravnanje tožnika. Tožnik se je prijavil na delovno mesto, za katerega je vedel, da ga iz zdravstvenih razlogov ne sme opravljati. Odločitev sodišča prve stopnje je napačen tudi iz razloga, ker izrek sodbe ni izvršljiv in tudi ni upoštevalo, da je v času trajanja postopka pred sodiščem tožena stranka izvedla postopek prisilne poravnave. Delavci tožene stranke zaradi slabega ekonomskega stanja niso prejemali plač, kot bi jim šle po kolektivni pogodbi in splošnih aktih in tudi niso prejeli regresa za letni dopust. Meni tudi, da tožniku regres za sporno obdobje ne pripada. Sodišče bi moralo tudi točno in konkretno ugotoviti, za katero obdobje je potrebno tožnika zavarovati, saj je bil v primeru bolezni v času tega postopka zavarovan pod drugimi pogoji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov iz pritožbe in pri tem paazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku le-tega pravilno ocenilo in napravilo pravilno dokazno oceno. Ugotovilo je, da je tožnik postal invalid III. kategorije invalidnosti v letu 1984 in je šele kasneje opravil ustrezne zdravstvene preglede in izobraževanje in opravil izpit za voznika motornega vozila C in E kategorije v letu 1985 in se nato v decembru 1985 zaposlil pri toženi stranki. Delo voznika motornega vozila je opravljal vse dokler ni bilo septembra 1999 ugotovljeno, da ni več zmožen za voznika motornih vozil. Pri tem je tožnik vseskozi opravljal obdobne zdravstvene preglede, na katere ga je napotovala tožena stranka. Šele na zadnjem pregledu (ko je to delo opravljal že več kot 13 let) v letu 1999 je bilo ugotovljeno, da se mu je vid tako poslabšal, da ni več zmožen za voznika motornih vozil C in E kategorije. Glede na tako ugotovljen potek dogodkov, kateremu pritožba ne oporeka, je utemeljen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik toženi stranki ni zamolčal podatkov, pomembnih za sklenitev delovnega razmerja, saj je bil sposoben za opravljanje dela voznika od leta 1985 vse do leta 1999. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožena stranka vseskozi seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnika, saj je sama pošiljala voznike na zdravniške preglede in prejemala zdravniška spričevala.

Protispisno je tudi pritožbeno navajanje, da se je tožnik prijavil na delovno mesto, za katerega je vedel, da ga iz zdravstvenih razlogov ne sme in ne more opravljati. Tožnik je namreč delo, za katerega je sklenil delovno razmerje, lahko opravljal vse do leta 1999, ko je bilo ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja in tega dela ni smel več opravljati. Upoštevati je namreč potrebno, da je bil tožnik v rednih terminih pod zdravniškim nadzorom, kot se je to zahtevalo za voznike motornih vozil. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi zamolčanja podatkov o svojem zdravstvenem stanju pri sklepanju delovnega razmerja. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi tožnik zamolčal podatke, ki so bili pomembni za sklenitev delovnega razmerja. Na to tudi kaže dejstvo, da je tožnik 13 let uspešno opravljal svoje delo.

V posledici razveljavitve prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugodilo sicer opisnemu tožbenemu zahtevku tožnika na vrnitev nazaj na delo in plačilo plač in regresa za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Za tako odločitev je sodišče prve stopnje imelo podlago v določbi 1. točke 1. odstavke 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98), ki določa, da kadar sodišče ugotovi, da je odločitev delodajalca nezakonita, razveljavi odločitev in vzpostavi stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe. To torej pomeni, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti tako stanje, kot če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Torej mora tožniku izplačati nadomestilo plače in regrese za celotno sporno obdobje, kot to pripada delavcu po določbah kolektivne pogodbe dejavnosti. V koliko se je sklenjena prisilna poravnava nanašala na sporno obdobje in plačilo plače in regresa delavcem, se bo le-ta po določbi 3. odstavka 59. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 - 52/99) nanašala tudi na tožnika.

Dejstvo, da je bil tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zdravstveno zavarovan na drugi pravni podlagi (ne iz naslova delovnega razmerja), na dolžnost tožene stranke, da tožniku vzpostavi delovno razmerje za nazaj in ga prijavi v zavarovanje, nima nobenega vpliva, kot se zmotno zavzema pritožba.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).