Jedro

Le če je bila oprava posla nujna zaradi preprečitve škode ali ker bi bila v nasprotnem primeru zamujena gospodarjeva korist, lahko tisti, ki se je nepoklicano lotil tujega posla (na primer s sklenitvijo pogodbe o delu in z izvrševanjem lastnih dejanj), uveljavlja od gospodarja povrnitev vseh potrebnih in koristnih izdatkov ter plačilo za svoje delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 316.627,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.3.2001 dalje do plačila v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 2.645.247,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1998 dalje do plačila, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice za obdobje od 1.8.1998 do 28.10.1998 je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ima tožnik, ki ni najemnik, pravico do povrnitve vlaganj, ki jih je opravil samovoljno in brez soglasja tožene stranke, še zlasti, ker za adaptacijo stanovanja ni imel ustreznih upravnih dovoljenj. Zahtevek naj bi bil tudi preuranjen, saj tožnik še vedno biva v stanovanju in ga koristi, z njegovim nezakonitim posegom pa tožena stranka ni pridobila nobene koristi. Meni, da bi bilo potrebno prepoved, ki jo vsebuje stanovanjsko pravo, analogno uporabiti tudi za tožnika oz. je tožnik opravljal tuj posel kljub gospodarjevi prepovedi po določbi 1. odst. 226. čl. ZOR, zaradi česar ni upravičen do povračila. Tožnikova vlaganja so bila opravljena le za njegovo lastno udobje in niso bila neodložljiva. Napačno je bil upoštevan obseg potrebnih del, niti ni bilo ugotovljeno, koliko del je tožnik opravil sam, koliko in sploh če, pa je bilo plačano, o čemer je sodišče sledilo le izpovedi samega tožnika. Kljub podanemu predlogu oz. ugovoru zoper cenitveno poročilo sodišče ni ugotovilo, koliko znaša amortizacija investicije, ki je bila opravljena že v letu 1991. Primerjava v tuji valuti, kakor jo je v ilustracijo podala tožena stranka in ki ji jo sodišče ne priznava, pa je bila v celoti uporabljena s strani cenilca, na podlagi mnenja katerega je tožnik zvišal tožbeni zahtevek.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica je navedla, da sodbo izpodbija v celoti, vendar je potrebno šteti, da jo izpodbija le v delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, ne pa tudi v zavrnilnem delu sodbe, saj je v tem delu že uspela (1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Ravnanje tožnika, ki zato, ker nikoli ni bil najemnik ali imetnik stanovanjske pravice v stanovanju Č. 10 v L., pač pa je v času oprave adaptacije le mislil, da ima tak status, ni urejeno s Stanovanjskim zakonom. Pravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno tožbeni zahtevek glede njegove utemeljenosti presojati po splošnih reparacijskih pravilih, ki jih je v času morebitnega nastanka obveznosti vseboval Zakon o obligacijskih razmerjih. Za obveznosti, ki ne izvirajo iz pravnega posla, pa so le-tem podobne, je namreč potrebno uporabiti pravila vrnitvenih zahtevkov, ki jih teorija loči na kondikcije, verzije in gestije. Prav slednja pa je tisti institut, kateremu se prilega konkretni dejanski stan. Tožnik je namreč vseskozi vedel, da ni lastnik nepremičnine, v katero vlaga tako denar kot svoje delo. Vlagal je torej v tujo (toženkino) last. Za gospodarja posla - toženko je sklenil pogodbo (o delu z obrtnikom V.) in opravljal nepravna dejanja (ko je sam izvrševal zidarska in ostala obrtniška dela), kar je vse potrebno kvalificirati kot dejanje gestorja (Strohsack, 1998, str. 484). Tuj posel je bil opravljen brez pravne podlage, in ne gre za situacijo, ko bi pravna podlaga kasneje odpadla in bi torej šlo za kondikcijo. Tisti, ki se vtakne v tuj posel brez naročila ali soglasja gospodarja posla (kar je med pravdnima strankama nesporno), pa postane poslovodja brez naročila - torej oseba, ki je po določbi 223. čl. ZOR upravičena med drugim do povračila potrebnih in koristnih izdatkov in do plačila za svoje delo - le tedaj, če je bilo vodenje tujega posla nujno in/ali koristno (220. čl. ZOR). Vsaj ena od teh kvalifikatornih okoliščin mora biti podana. Če ni, potem tisti, ki je opravil tuj posel, nima povračilnega zahtevka. Pravna teorija pravi, da je kriterij nujnosti potrebno presojati z vidika, ali bi sicer gospodarju nastala škoda oz. škoda celo že nastaja. To ne pomeni, da škoda grozi ali nastaja poslovodji. Če odvrača lastno oz. sebi grozečo škodo, poslovodja ni upravičen do povračila stroškov. Enako strogo in s subjektivnega stališča gospodarja posla se presoja tudi kriterij koristi. Gospodarjeva korist mora biti subjektivna in ne le objektivna, kakor je v konkretni pravdi ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi cenitvenega poročila, koliko je stanovanje več vredno, ker je tožnik vanj vložil sredstva in lastno delo. Subjektivne koristi tožene stranke tožnik ni ne zatrjeval, kaj šele dokazal, tako da ne prvi in ne drugi pogoj, ki bi ravnanje tožnika lahko opredelili kot gestijo, ni podan. Tožnik je očitno vlagal v toženkino nepremičnino zaradi izboljšanja lastnih stanovanjskih pogojev, vlagal je svoje premoženje in delo, da bi bil od tega deležen koristi, in jih je tudi bil, saj po podatkih spisa še danes (11 let po opravi del) v stanovanju biva skupaj z družino.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (4. točka 358. čl. Zakona o pravdnem postopku), pri čemer se do ostalih uveljavljanih pritožbenih razlogov ni opredeljevalo.

Tožeča stranka, ki je z zahtevkom v celoti propadla, je toženi stranki dolžna po določbi 1. odst. 154. čl. v zvezi 2. odst. 165. čl. ZPP povrniti njene pravdne stroške v višini 316.627,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Stroški so priznani po vrednosti točke na dan zadnje glavne obravnave v višini 90,00 SIT in po tarifi, ki je veljala v času oprave dejanj, in sicer za: odgovor na tožbo 400 točk, 1. narok 400 točk, narok 19.5.1998 200 točk, 50 točk za porabo časa, za pripravljalni spis 300 točk, narok po zvišani glavnici 250 točk, pritožbo 625 točk, narok 28.11.2000 250 točk, za porabo časa 50 točk, pripravljalno vlogo 375 točk, narok 25.1.2001 250 točk, narok 1.3.2001 250 točk, za porabo časa 50 točk, za obvestila stranki šest krat 10 točk, za poštnino skupaj 727,00 SIT. Višji stroškovni zahtevek tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj priglašene postavke niso imela temelja v Odvetniški tarifi. Ker tožena stranka stroškov vložene pritožbe ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.