Jedro

Pri prevari gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti.

Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni uspel dokazati, da naj bi toženec vedel, da je resnični letnik proizvodnje vozila (leto 1999) drugačen od letnika prve registracije vozila po podatkih prometnega dovoljenja (leto 2004) in tožniku zavestno zamolčal ta podatek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 2.050,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožniku je naložilo, da plača tožencu pravdne stroške v znesku 608,94 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je materialnopravno naziranje prvega sodišča glede podlage konkretnega primera napačno. Tožnik podrobno razlaga, kako bi bilo treba tolmačiti določbo prvega odstavka 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Meni, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da se za obstoj prevare zahteva tudi obstoj naklepa pri povzročitvi zmote. Po prvem odstavku 49. člena OZ sta možni dve situaciji: prva je, ko ena stranka pri drugi povzroči zmoto, druga pa, ko jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. V prvem primeru iz zakonskega določila ne izhaja zahteva po izkazanem naklepu. Zadošča, da ena stranka povzroči zmoto pri drugi. V obravnavanem primeru je bistveno zgolj to, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je toženec pri tožniku povzročil zmoto glede letnika vozila. V konkretnem primeru je bil namen predložitve prometnega dovoljenja vozila, iz katerega izhaja letnica prve registracije 2004, ravno v tem, da toženec tožnika spravi v zmoto glede letnika proizvodnje vozila in na ta način doseže tudi sklenitev prodajne pogodbe. Toženec je pri tožniku povzročil zmoto glede tega, kaj pomeni beseda letnik, česar pa prvo sodišče sploh ni presojalo. Ker je toženec pri tožniku povzročil zmoto, to pomeni, da je pri sklenitvi pogodbe prišlo do prevare. V nadaljevanju tožnik graja dokazno oceno prvega sodišča kot nelogično in neprepričljivo. Sodbe ni mogoče preizkusiti, dokazna ocena pa ni izdelana v skladu z 8. členom ZPP. Prvo sodišče niti deloma ni sledilo tožnikovi izpovedbi, po drugi strani pa je v celoti sledilo toženčevi izpovedbi. Prvo sodišče ni pojasnilo, zakaj je tako ravnalo. Neživljenjski je tudi zaključek sodišča, da ni izkazano, da se je toženec profesionalno ukvarjal s prodajo vozil. Arbitraren je zaključek, da izpovedbe strank in prič ne omogočajo zaključka, da sta se pravdni stranki pogovarjali o posebnih lastnostih, ki bi jih vozilo moralo imeti zaradi uvoza v Srbijo. Za takšno dokazno oceno prvo sodišče ne navede nobenega prepričljivega razloga.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Določba prvega odstavka 49. člena OZ je povsem jasna. Pri prevari gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Prevara je zavestna povzročitev zmote pri drugem. Gre za naklepno ravnanje (dr. Mile Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 357). Obširna pritožbena izvajanja o drugačni razlagi navedene zakonske določbe, da za obstoj prvega od dveh možnih primerov prevare zadošča že, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki, so zgrešena.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Prvo sodišče je verjelo tožniku, da mu je toženec rekel, da gre za vozilo letnik 2004. Pri tem je toženec izhajal iz podatkov prometnega dovoljenja, enako pa tudi tožnik (oba sta povedala, da sta glede letnika proizvodnje vozila izhajala iz podatka, zapisanega v prometnem dovoljenju – leto 2004 kot letnik prve registracije). Na podlagi izvedenih dokazov je prvo sodišče napravilo celovito, podrobno in prepričljivo dokazno oceno, v skladu z 8. členom ZPP, da tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni uspel dokazati, da naj bi toženec vedel, da je resnični letnik proizvodnje vozila (leto 1999) drugačen od letnika prve registracije vozila po podatkih prometnega dovoljenja (leto 2004) in tožniku zavestno zamolčal ta podatek.

7. Pritožbena graja teh dejanskih ugotovitev je posplošena, saj ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, ki bi lahko zamajali trdne zaključke prvega sodišča o dejstvih, ki so ključna za odločitev v sporu. Ni res, da je prvo sodišče v celoti sledilo (zgolj) toženčevi izpovedbi, saj je v okviru dokazne presoje analiziralo tudi izpovedbe tožnika ter prič A. A. in B. B. Svoje ugotovitve, da se pravdni stranki nista pogovarjali o tem, da bi motor vozila moral izpolnjevati EURO3 standard glede izpušnih plinov za registracijo vozila v Srbiji ter da toženec za obstoj tega pogoja ni vedel, ni oprlo le na toženčevo izpoved, ampak tudi na izpoved A. A., iz katere ne izhaja, da bi se pravdni stranki karkoli pogovarjali o izpolnjevanju tega standarda, ter na prodajno pogodbo, v kateri ni zapisa o tem, da bi bila med pravdnima strankama dogovorjena takšna lastnost vozila. Pritožbeni očitek, da sodba v tem delu nima razlogov, je protispisen, saj ima sodba prepričljive razloge o teh dejstvih (zlasti) v 8. točki svoje obrazložitve.

8. Pritožba neobrazloženo trdi, da je prvo sodišče glede (ostalih) odločilnih in spornih dejstev v celoti sledilo toženčevi izpovedbi, saj ne pojasni, katera naj bi bila ta dejstva. Glede zaključka, da ni izkazano, da se je toženec profesionalno ukvarjal s prodajo vozil, je prvo sodišče tudi pravilno pojasnilo, da ta okoliščina (tudi če bi se toženec ukvarjal s prodajo vozil), sama po sebi ne bi omogočala zaključka o toženčevem zvijačnem ravnanju v obravnavanem primeru (9. točka obrazložitve) oziroma o prevari.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).