Jedro

V kolikor delavec ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne sprejme ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, sicer nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR, ni pa dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije po pogodbi o štipendiranju, saj ni mogoče šteti, da mu je delovno razmerje predčasno prenehalo po njegovi krivdi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka J.Š., na naslovu ..., je dolžna plačati tožeči stranki C. d.d., na naslovu ..., znesek 1.919.274,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.04.2003 do dneva plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ s e z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 747,54 EUR (179.140,48 SIT), v 8 dneh,v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje, do plačila, pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 435,57 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 1.919.274,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.4.2003 do dneva plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 274.004,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila. Navaja, da je za pravilno uporabo materialnega prava potrebna pravilna razlaga določil pogodbe o štipendiranju in sicer 3. in 4. člena. V 4. členu je določeno, da je štipendist, če ne izpolni obveznosti iz 3. točke pogodbe po svoji krivdi, dolžan vrniti prejete zneske štipendije takoj v celoti, z zakonitimi obrestmi, v primeru zamude plačila pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pogodba o štipendiranju ne določa, kateri so krivdni razlogi, oziroma kdaj štipendist po svoji krivdi ne izpolni obveznosti. V tem primeru gre za nejasna določila pogodbe. Tedaj veljavni 100. člen ZOR je določal, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni obliki, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pogodbo o štipendiranju je toženec sklenil v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih, ki je v 29. členu določal nujne operativne razloge, kar po svoji vsebini ustreza sedanjim poslovnim razlogom. Glede na navedeno meni, da primerjava ravnanja tožeče stranke v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 7.3.2003 s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni ustrezna primeru po stari zakonodaji, ko je delodajalec delavca s sklepom razporedil na drugo delovno mesto. Primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po ZDR je namreč ekvivalenten prenehanju zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu, kar je urejeno v III. poglavju ZDR. Za pravilno uporabo materialnega prava je potrebno upoštevati tedaj veljavni ZDR/90, ki pa ne šteje nujnih operativnih razlogov, kamor sodijo tehnološki, organizacijski in strukturni razlogi, med razloge za prenehanje delovnega razmerja po krivdi delavca. Toženec je pojasnil, da ne bi šlo za prenehanje delovnega razmerja po njegovi krivdi v primeru bolezni ali odpovedi delovnega razmerja s strani delodajalca, kar se je v konkretnem primeru zgodilo. Vztraja, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja po volji, oziroma iz razloga na strani delodajalca, zaradi česar ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja po krivdi toženca. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitve je tudi sicer neutemeljena in nezakonita (procesno prepozna in vsebinsko neutemeljena). Slednje bi moralo sodišče obravnavati kot predhodno vprašanje, ne glede na dejstvo, da toženec ni vložil posebne tožbe zaradi nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je nekaj časa pri tožeči stranki delala, zaradi česar meni, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati celotnega zneska plačane štipendije, pač pa le sorazmerni del. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Po določbi prve alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR), je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Drugi odstavek citiranega člena nadalje določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi iz prejšnjega odstavka resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, po tretjem odstavku 88. člena ZDR pa mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu tega zakona.

Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi gre torej primarno za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, ki pa je dolžan preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Eventualna ponudba nove pogodbe o zaposlitvi je torej dolžnost delodajalca, s katero poskuša ZDR omiliti posledice, ki delavcu nastanejo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor delavec ponudbe ne sprejme, sicer nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR, vendar mu v takem primeru ni mogoče očitati, da mu je delovno razmerje prenehalo iz razlogov v njegovi sferi oziroma „po njegovi krivdi“. Navedeno pomeni, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je tožencu prenehalo delovno razmerje po njegovi krivdi. Zaradi tega ni kršil določil 3. in 4. člena pogodbe o štipendiranju z dne 20.10.1999 (priloga A1), po katerih bi moral štipendijo, skupaj z obrestmi, vrniti v primeru, ko po svoji krivdi ne bi izpolnil obveznosti iz 3. člena, torej ko pri tožeči stranki ne bi delal dvojne dobe, kot je bil štipendiran.

Sklicevanje sodišča prve stopnje na prej veljavno ureditev, torej smiselno na 17. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po katerem je bil lahko delavec zaradi nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim (t.i. razporejanje delavcev), ni utemeljeno. Tožencu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana po novi ureditvi, v času veljavnosti novega ZDR, ki razporeditve ne pozna več, zato ne gre za identično situacijo kot v primeru razporejanja, ko je lahko delavcu, ki je odklonil ustrezno delo, prenehalo delovno razmerje po njegovi krivdi, v skladu z 9. točko 100. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilna le določba tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki pa je ni mogoče razlagati na način, da je zaradi nepodpisa pogodbe o zaposlitvi delavcu prenehalo delovno razmerje po njegovi krivdi, tudi če mu je bila ponujena ustrezna zaposlitev v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR.

Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremeniti tako, kot je to razvidno iz izreka sodbe.

Posledično, ker je toženec v postopku uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena upravičen do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 30/78 s spremembami) in Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 63/2003 s spremembami, v nadaljevanju OT). Pri tem mu je priznalo po 400 točk po OT za odgovor na tožbo in zastopanje na prvem naroku dne 8.3.2006 in 50 točk za porabljen čas, 200 točk za zastopanje na drugem naroku dne 30.8.2006, porabljeni čas 100 točk, dvakrat odsotnost iz pisarne po 40 točk, dvakrat kilometrina na relaciji Grosuplje - Ljubljana - Grosuplje v znesku po 12,51 EUR (3.000,00 SIT), 20% DDV in sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 40,04 EUR (9.596,00 SIT). Ni pa priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko (2 x po 100 točk) in končno poročilo stranki 50 točk, saj so ti stroški že zajeti v postavki za odgovor na tožbo. Tožena stranka je torej upravičena do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 747,54 EUR.

Pritožbeno sodišče je v zvezi z odločitvijo o stroških postopka zneske, ki so bili priglašeni v slovenskih tolarjih, po uradni dolžnosti preračunalo na znesek, ki se glasi na euro, na podlagi določbe 4. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS; št. 114/2006) in ob upoštevanju uredbe sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11.7.2006 s spremembi uredbe (ES) št. 1866/98 o menjalnih razmerjih med euro in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (UL L št. 195 z dne 15.7.2006, str. 1). Po citirani uredbi znaša menjalno razmerje za 1 euro 239,640 tolarjev.

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, je toženec upravičen do povračila pritožbenih stroškov in sicer za pritožbo v višini 500 točk po OT, povečano za 20% DDV in povrnitev sodne takse za pritožbo v znesku 160,17 EUR (38.384,00 SIT), ne pa tudi za posvet s stranko in končno poročilo stranki, saj je to že zajeto v nagradi za sestavo pritožbe. Toženec je skupaj upravičen do povračila pritožbenih stroškov v znesku 435,57 EUR.

Ker odgovor tožeče stranke ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.