Jedro

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice. Tožnica zato svojega zahtevka ne more utemeljiti na določilu 179. čl. OZ oziroma 200. čl. ZOR, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in povrne pravdne stroške z obrestmi (točka 1.) ter zavrglo podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 800.000,00 SIT od 15.6.2006 do 31.12.2006 in od zneska 3.338,34 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter povračilo pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2.). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 618,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila (točka 3).

(2.) Proti navedeni sodbi je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijana sodba v pritožbenem postopku spremeni tako, da se v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke. Navaja, da je pri odločanju sodišče prve stopnje prišlo do napačne uporabe materialnega prava glede dokaznega bremena. Tožena stranka trditev o obstoju duševnih bolečin in vzročni zvezi nikoli ni substancirano prerekala, namen zanikanja teh dejstev pa tudi ni izhajal iz siceršnjih navedb tožene stranke. Glede na navedeno se ti dve dejstvi v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejeta za dokazani in je zato odločitev sodišča prve stopnje, da v tem postopku ta dva elementa nista izkazana, nepravilna. Tožnica nadalje izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na duševne bolečine tožnice in pri tem analizira izpovedbo tožnice, ki je bila 29. 4. 2008 zaslišana kot stranka v postopku. Po mnenju pritožnice izjav, kot jih navaja sodišče prve stopnje, tožnica sploh ni podala, poleg tega pa trditve, da se tožnica ni zavedala obstoja postopka pred Delovnim sodiščem v Kranju, ni podala nobena od pravdnih strank, zato takšnega dejstva sodišče ne bi smelo ugotavljati in to predstavlja kršitev razpravnega načela. Obseg napačnih ugotovitev sodišča prve stopnje in njihova nelogičnost je takšna, da je poleg napačne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj poleg 8. člena Ustave RS ni upoštevalo 5. člena Ustave RS, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Ni namen Ustave zgolj formalno in teoretično priznavanje človekovih pravic, temveč mora biti v Republiki Sloveniji zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja le-teh. 5. člen je pomemben zato, ker vsebuje tako imenovane pozitivne obveznosti države, med drugim tudi obveznost, da varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Odgovornost države v tem primeru je objektivna, kar se tiče uporabe Obligacijskega zakonika, pa pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da je pravica do sojenja v razumnem roku varovana. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. Dejstvo, da po mnenju prvostopnega sodišča niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, saj naj tožeča stranka ne bi uspela dokazati obstoja pravno priznane škode, je v tem primeru nerelevantno, saj tožnici odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije EKČP. Napačno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo tudi v delu, v katerem je ob predpostavkah civilnega delikta odločalo po določbah Obligacijskega zakonika. V primeru, ko državni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, je pravna podlaga odškodninske odgovornosti le 26. člen Ustave RS in ne določbe OZ. Pravno napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje o tem, da naj tožnici odškodnina zaradi kršitve njenih pravic ne bi pripadala neposredno na podlagi EKČP. Ker Slovenija v času kršitve tožničinih pravic ni imela zakona, ki bi urejal pravico do denarnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, je potrebno uporabiti neposredno veljavno mednarodno konvencijo in judikaturo evropskega sodišča. Po tej judikaturi tudi ni potrebno izkazati konkretnega nastanka nepremoženjske škode, ampak zadostuje že zgolj dejstvo, da je nerazumno dolgo čakala na zaključek sodnega postopka. Pritožnica navaja tudi primere iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ker je nepravilna odločitev sodišča o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

(3.) Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Opozarja, da je Vrhovno sodišče RS že zavzelo jasno stališče, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v določilih OZ in ZOR, ni pravno priznana škoda in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP), po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

(6.) Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri presoji utemeljenosti tožničinega zahtevka oprlo na določila Obligacijskega zakonika v delu, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost. Določbe Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), na katere se pritožnica sklicuje, namreč domačim sodiščem ne omogočajo prisojanja odškodnin zaradi kršitve pravic, ki jih pritožnica uveljavlja. V tem smislu te določbe namreč niso neposredno izvršljive, pač pa narekujejo nadaljnje notranje pravno zakonodajno urejanje. Sodišče prve stopnje je svoje stališče pravilno in podrobno obrazložilo in razlogom v tem delu ni kaj dodati in je takšno stališče tudi že povsem uveljavljeno v sodni praksi (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS, III Ips 41/2006, II Ips 591/2008, II Ips 305/2009).

(7.) Tožnica bi glede na to lahko svoj zahtevek utemeljila le, če bi ji to omogočale določbe domačnega odškodninskega prava. Pravica do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, zagotavlja 26. člen Ustave. Ker je v tej ustavni določbi odškodninska odgovornost opredeljena le okvirno, se tudi glede te odgovornosti uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tudi v tem pogledu je zato sodišče prve stopnje ravnalo prav in skladno z uveljavljeno sodno prakso in so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

(8.) Po splošnih pravilih odškodninskega prava morajo biti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpolnjene sočasno vse predpostavke, zlasti tudi nastanek pravno priznane škode. Oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, so omejene le na primere, ki so taksativno našteti v 179., 180., 181. in 182. členu OZ (prej v 200., 201., 202. in 203. členu ZOR). S tem je zakon izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine za bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008). Tožnica zato svojega zahtevka ne more utemeljiti na določilu 179. člena OZ oziroma 200. člena ZOR, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče RS v obeh citiranih odločbah, niso vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pri temeljnih pravicah gre za zaščito posameznika proti državi oziroma njeno prisilno oblastjo, pri drugih pa za razmerja med formalno prirejenimi posamezniki, torej za varstvo posameznika pred posegom drugega posameznika v njegovo osebnostno sfero. Pravice, katerih kršitev zatrjuje tožnica, so usmerjene le proti državi, zato glede na povedano ne gre za osebnostne pravice. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, je glede na navedeno pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

(9.) Glede na pritožbena izvajanja na strani 6, ki omenjajo pravno praznino v slovenski zakonodaji, pri čemer pritožbeno sodišče sklepa, da se ta pritožbena izvajanja nanašajo ravno na to, da določilo 179. člena OZ oziroma 200. člena ZOR priznava denarno odškodnino zgolj za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ne gre za pravno praznino. Zakonodajalec je namreč načrtno uredil možnost uveljavljanja denarnega zadoščenja le za določene tipe nepremoženjske škode, kar pomeni, da je glede ostalih bolj ali manj podobnih nepremoženjskih škod to možnost izključil. Za škodo, ki ni pravno priznana, zato ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode (tudi o tem je Vrhovno sodišče RS že zavzelo jasno stališče v svoji odločbi II Ips 305/2009).

(10.) Ker vprašanja, ki se nanašajo na nastanek škode kot take, odgovornost zanjo in pravila o dokaznem bremenu, glede na obrazloženo niso pravno relevantna, se pritožbeno sodišče do pritožbenih izvajanj v tej smeri posebej ne bo opredeljevalo.

(11.) Glede na navedeno in upoštevajoč, da pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(12.) Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sam nosi pritožbene stroške. Odločitev o tem je že vsebovana v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP).