Jedro

Izostanek z dela pet zaporednih delovnih dni je neopravičen, če je delavec odšel v drugo državo, v kateri potekajo boji ter je lahko predvidel, da se morda na delo ne bo mogel pravočasno vrniti. Delavec je bil tudi predhodno od organizacije opozorjen, da bo sam nosil posledice, če se na delo ne bo pravočasno vrnil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Toženec trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa toženca na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni. Ugotovilo je, da je tožnik z dela izostal zaradi vojnih razmer v Bosni in Hercegovini in je njegova odsotnost z dela le posledica objektivnih razlogov. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja, zato ga je dolžan toženec poklicati na delo in mu priznati za čas, ko ni bil v delovnem razmerju, vse pravice iz delovnega razmerja. Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo tako spremenilo, da je tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepov zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik izostal z dela neopravičeno.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik na podlagi prvega odstavka 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da revizijsko sodišče odločbo sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi odločbo sodišča prve stopnje. Navajal je, da tudi drugostopno sodišče priznava objektivne razloge za njegov izostanek z dela, pri tem pa izhaja iz napačne uporabe materialnega prava, ko mu očita, da se je mogel in moral zavedati, da bo zaradi vojnih razmer izostal z dela pri tožencu. Tožnik, kot mali človek, ni mogel poznati situacije, ki bo nastala in ki mu utegne onemogočiti pravočasno vrnitev na delo. Ko je odšel domov še ni izgledalo, da se bo situacija poslabšala. Z dela ni izostal namero, povsem normalno pa je, da je hotel dopust izkoristiti pri družini.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je nanjo odgovoril (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP). ZPP se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), smiselno uporablja kot republiški predpis.

Toženec je predlagal, naj pritožbeno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

386. člen ZPP določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Delavec nima le pravice ampak ima tudi dolžnost redno hoditi na delo, saj je le na ta način delodajalcu omogočeno, da nemoteno opravlja svojo dejavnost. Smisel 5. in 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93, ZDR), na podlagi katerih delavcu preneha delovno razmerje, če je neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni, je prav v tem, da je delavec, ki je z dela izostal, dolžan izostanek opravičiti. Ali so dokazi, ki jih predloži, dovolj tehtni za ugotovitev, da je z dela izostal opravičeno, je treba vrednotiti v vsakem posameznem primeru, ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Sodišče druge stopnje je verjelo tožniku, da z dela ni izostal namerno, objektivni razlogi za izostanek pa so bili vojni dogodki, ki so vsaj otežkočili, če že ne onemogočili tožniku pravočasno vrnitev na delo. Te dogodke pa je moral tožnik upoštevati, ko se je odločil, da bo odpotoval domov. Pri tem je treba upoštevati, da gre za vojne dogodke v drugi državi, ki v tem sporu ne vplivajo na pravico toženca, da delavci, ki so pri njem v delovnem razmerju, redno hodijo na delo. S tem, ko je tožnik odšel v Bosno, kjer so že potekali boji, čeprav še ne v kraju, kamor je tožnik odšel, je prevzel tveganje, da se ne bo mogel pravočasno vrniti na delo. Tega tveganja ni mogoče naložiti v breme tožencu, zato je odločitev sodišča druge stopnje, da je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni, pravilna in zakonita. Ne glede na to je bilo v postopku tudi ugotovljeno, da so bili delavci toženca že v mesecu februarju ustno opozorjeni, naj ne hodijo v Bosno, ker obstaja nevarnost, da se ne bodo mogli vrniti na delo pravočasno. Da so bili boji že v razmahu, ko se je tožnik odločil, da bo šel v Bosno, je razvidno iz tožnikove izpovedbe, da je šel ob prvem maju 1992 domov in da se preko Brčkega okrog 6.5. ni mogel vrniti, ker so to področje že zavzeli Srbi. Listine, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil tožnik mobiliziran niso dokaz v smislu ZPP, razen tega pa iz njih tudi ne izhaja, da je bil prisilno mobiliziran.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi določil 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroški, ki so nastali tožencu v zvezi z odgovorom na revizijo, niso bili potrebni za postopek, zato je bilo treba na podlagi določil prvega odstavka 155. člena ZPP odločiti, da trpi toženec svoje stroške revizijskega postopka.