Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec ni presegel okvirov določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije. Kapitalska družba ima večje poznavanje pravdnega postopka in tudi večjo sposobnost, že na temelju sodbe s skrajšano obrazložitvijo (prvi odstavek 496. člena ZPP) presoditi, ali je s plačilom sodne takse sploh smiselno sprožiti izdajo sodbe s polno obrazložitvijo. Odločitev sodišča je namreč z izdajo sodbe s skrajšano obrazložitvijo že znana in zapisana v izreku; v sodbi s polno obrazložitvijo se ne more več spremeniti. 22. člen Ustave Republike Slovenije, kot specialna, na enakost v sodnih postopkih nanašajoča se določba o enakopravnosti pred zakonom, po prepričanju pritožbenega sodišča torej ni kršena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrneta ugovor zoper plačilni nalog (I. točka izreka sklepa) in predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper citirani sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V njej je navedla, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog nepravilna in nezakonita, saj iz sodne prakse (ki naj bi jo tožeča stranka navajala v ugovoru) in zakonskih določb izhaja, da zakonodajalec ni imel namena, da v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih določi plačilo sodne takse ob napovedi pritožbe kot procesno predpostavko. Poleg tega po njenem mnenju ureditev, po kateri je sodno takso za pritožbo potrebno plačati že ob napovedi pritožbe, ko stranka niti še ne razpolaga z obrazloženo sodbo prvostopenjskega sodišča, predstavlja kršitev enakega varstva pravic in kršitev pravice do pravnega sredstva.

3. Prav tako nepravilna in nezakonita je po prepričanju pritožnice odločitev, ki izhaja iz II. točke izpodbijanega sklepa. Kljub pravilni ugotovitvi, da iz rednega poročila upravitelja z dne 19. 4. 2018 izhaja, da je stanje na transakcijskem računu stečajnega dolžnika na dan 31. 3. 2018 ... EUR, prvostopenjsko sodišče namreč ni upoštevalo, da bi plačilo sodne takse ogrozilo izvedbo stečajnega postopka in preprečilo unovčenje stečajne mase, s tem pa poplačilo upnikov. Znesek ... EUR je namenjen najnujnejšim stroškom stečajnega postopka, ki v primeru plačila predmetne sodne takse ne bi mogli biti pokriti.

4. Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o ugovoru zoper plačilni nalog (I. točka izreka sklepa)

5. Tožeča stranka je 17. 4. 2018 pravočasno vložila ugovor zoper plačilni nalog IX Pg 78/2017 z dne 5. 4. 2018 za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek v znesku 150,00 EUR in hkrati predlagala oprostitev plačila (te) sodne takse (r. št. 49).

6. Ugovor zoper plačilni nalog je tožeča stranka vložila iz razloga, ker taksna obveznost za pritožbeni postopek še ni nastala, (1) ker gre v konkretnem primeru za postopek za izdajo plačilnega naloga na podlagi 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije za takšne primere ne predvideva plačila sodne takse za napoved pritožbe, ter (2) ker tožeča stranka z napovedjo pritožbe izkorišča svojo pravico do obrazložene sodbe, ne pa pravice do pritožbe.

7. Sodišče prve stopnje je tožničin ugovor zoper plačilni nalog IX Pg 78/2017 z dne 5. 4. 2018 zavrnilo. Po presoji pritožbenega sodišča je njegova odločitev pravilna in zakonita.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je obravnavani spor gospodarski spor majhne vrednosti1. Kljub temu da se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru dolžnika nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (kot to določa drugi odstavek 62. člena ZIZ), se je namreč skladno z določbama 445. in 495. člena ZPP opravil kot gospodarski spor majhne vrednosti (prim. list. št. 60 - sklep, s katerim je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo na dopolnitev pritožbe in jo opozorilo na posebnosti v postopku v sporu majhne vrednosti).

9. Navedene ugotovitve prvostopenjskega sodišča tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija (vztraja le, da gre v konkretnem primeru za postopek, ki se vodi kot postopek za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih, ter ponavlja, da v tovrstnih postopkih skladno s spremenjeno zakonodajo s tega področja in upoštevaje sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije plačilo sodne takse za napoved pritožbe ni predvideno). S pritožbeno navedbo v tej smeri - kot navedeno - tudi ne bi mogla uspeti. Ker gre torej v tem primeru (tudi) za gospodarski spor majhne vrednosti in ker tožeča stranka že v ugovoru zoper plačilni nalog sama trdi, da se v takšnih primerih sodna taksa za pritožbeni postopek plača ob napovedi pritožbe, je pritožnici torej odgovoriti, da so za konkretno zadevo njene pritožbene navedbe, da zakonodajalec ni imel namena, da v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih plačilo sodne takse ob napovedi pritožbe določi kot procesno predpostavko, nerelevantne. Procesni zakon v postopku v gospodarskih sporih majhne vrednosti (496. člen ZPP) predvideva izdajo t. i. sodbe s skrajšano obrazložitvijo2 ter določa napoved pritožbe, zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki v konkretnem primeru ob vložitvi vloge, ki vsebuje napoved pritožbe, skladno z določbo 105.a člena ZPP in določbo 18. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pravilno izdalo plačilni nalog za pritožbeni postopek in jo pozvalo, da sodno takso v znesku 150,00 EUR plača v 15 dneh.

10. Pritožnica nadalje meni, da je ureditev, po kateri mora pritožbo napovedati in plačati sodno takso, četudi še ni bila seznanjena z razlogi za prvostopenjsko sodbo, protiustavna, in sicer ne glede na to, ali gre za gospodarski spor majhne vrednosti ali za postopek za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih (496. člen ZPP) ali kateri koli drug postopek. Po njenem mnenju določba 18. točke prvega odstavka 5. člena ZST-13 predstavlja kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije; prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), prav tako tudi pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije). V zvezi z navedenim ji pritožbeno sodišče odgovarja, kot sledi.

11. Načeloma velja, da taksna obveznost za pritožbeni postopek nastane ob vložitvi pritožbe (prim. 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-). Če ustrezni procesni zakon določa napoved pritožbe, pa taksna obveznost za pritožbo nastane ob napovedi pritožbe (18. točka prvega odstavka 5. člena ZPP).

12. ZPP (procesni zakon), ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, napoved pritožbe ureja v postopku v gospodarskih sporih4, in sicer v svojem 496. členu. Določa namreč, da v postopkih v sporih majhne vrednosti in v postopkih za izdajo plačilnega naloga obsega obrazložitev sodbe samo navedbo tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke, pravni pouk pa pouk o pravici do pritožbe ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdelana, če stranka napove pritožbo (prvi odstavek 496. člena ZPP). Sodba iz prejšnjega odstavka mora biti pisno izdelana v osmih dneh od dneva izdaje (drugi odstavek 496. člena ZPP). Stranka mora napovedati pritožbo v osmih dneh od prejema sodbe iz prvega odstavka 496. člena ZPP (tretji odstavek 496. člena ZPP). Če stranka napove pritožbo v roku iz prejšnjega odstavka, lahko vloži pritožbo zoper sodbo, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena tega zakona. Rok za vložitev pritožbe začne teči od vročitve prepisa te sodbe (četrti odstavek 496. člena ZPP). Sodba iz prejšnjega odstavka mora biti pisno izdelana v petnajstih dneh od plačila sodne takse za pritožbo iz 497. člena ZPP (peti odstavek 496. člena ZPP).

13. Izjema od pravila, da taksna obveznost za pritožbeni postopek nastane ob vložitvi pritožbe, je določena torej zgolj v določenih (izjemnih) postopkih. V primeru ZPP v postopku v gospodarskih sporih, pa še to zgolj v primeru, ko gre za postopek v sporih majhne vrednosti in za postopek za izdajo plačilnega naloga. Razlogi za tak odstop so predstavljeni v nadaljevanju. Prav tako tudi razlogi, zakaj pritožbeno sodišče meni, da predstavljena ureditev (18. točke prvega odstavka 5. člena ZPP v zvezi s 496. členom ZPP) ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije.

14. Postopek v gospodarskih sporih se nanaša le na spore, ki se vodijo med določenimi subjekti (481. člen ZPP), ki imajo določen predmet spora (483. člen ZPP), v uporabi pa je tudi mešano merilo (482. člena ZPP). Predmetni spor je gospodarski spor na temelju 481. člena ZPP. Obe stranki sta kapitalski družbi. Značilno za gospodarske družbe je, da se samostojno in na trgu ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo kot svojo izključno dejavnostjo (prvi odstavek 3. člena ZGD-1). Značilno za gospodarske družbe je, da imajo prav zato bistveno večjo stopnjo poznavanja in razumevanja poslovanja in prava kot fizične osebe. Zato je razumljivo, da veljajo določena posebna pravila v gospodarskih sporih (Dvaintrideseto poglavje ZPP, kamor sodi tudi določba 496. člena ZPP), ki so, v nekaterih ozirih, za stranke gospodarskih sporov trša (neugodnejša) kot splošna pravila pravdnega postopka.5

15. Člena 23 in 25 Ustave Republike Slovenije sicer dajeta pravico do pravnega varstva in tudi do pritožbe. Izvrševanje te pravice pa je lahko vezano na zakonske predpostavke, saj drugače teh pravic pravzaprav ne bi bilo mogoče izvrševati. Po presoji pritožbenega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je izdelavo pisne polne obrazložitve kot zahtevnega in pri odločanju v celoti gledano tudi zamudnega dela sodišča vezal pri gospodarskih sporih na plačilo sodne takse, ni zanikal pravice do sodnega varstva in ne pravice do pravnega sredstva. S tem ukrepom je dosegel določeno stopnjo racionalizacije v ravnanju tako sodišč, kot tudi strank samih. Z obojim ni presegel ustavnih okvirov (omenjenih določb).6

16. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec ni presegel okvirov določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije. Kapitalska družba ima večje poznavanje pravdnega postopka in tudi večjo sposobnost, že na temelju sodbe s skrajšano obrazložitvijo (prvi odstavek 496. člena ZPP) presoditi, ali je s plačilom sodne takse sploh smiselno sprožiti izdajo sodbe s polno obrazložitvijo7. Odločitev sodišča je namreč z izdajo sodbe s skrajšano obrazložitvijo že znana in zapisana v izreku; v sodbi s polno obrazložitvijo se ne more več spremeniti. 22. člen Ustave Republike Slovenije, kot specialna, na enakost v sodnih postopkih nanašajoča se določba o enakopravnosti pred zakonom, po prepričanju pritožbenega sodišča torej ni kršena.

17. Enako kot prvostopenjsko sodišče torej tudi pritožbeno sodišče predmetnega postopka ne bo prekinilo in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti ureditve iz 18. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1. Tako bi namreč ravnalo zgolj v primeru, če bi pri odločanju menilo, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču). Glede na obrazloženo pa je jasno, da takšnega mnenja v zvezi s predstavljeno ureditvijo nima.

18. Ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog je upoštevaje vse obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Taksna obveznost za pritožbeni postopek v gospodarskem sporu majhne vrednosti je za tožečo stranko nastala ob napovedi pritožbe. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

K odločitvi predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek

19. V tem pritožbenem postopku ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da stanje denarnih sredstev na TRR stečajnega dolžnika (tj. tožeče stranke) na dan 31. 3. 2018 znaša ... EUR, ni izpodbijana. Tožeča stranka takšno stanje na TRR izrecno priznava. Če je tako, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, kot tistega, ki ga je sprejelo že prvostopenjsko sodišče, in sicer da je v stečajni masi dovolj premoženja, da bi tožeča stranka lahko plačala sodno takso za pritožbeni postopek, ki znaša 150,00 EUR (prim. plačilni nalog na list. št. 138). Tožeča stranka ima namreč dovolj denarnih sredstev, da lahko poravna celotno sodno takso za pritožbeni postopek.

20. Pri tem sodišče prve stopnje ni spregledalo dejstva, da bi plačilo sodne takse lahko ogrozilo stečajni postopek. Tega dejstva prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, ker ga tožeča stranka ni zatrjevala. Poleg tega, stroški sodnih taks ogrožajo oziroma v vsakem primeru zmanjšujejo stečajno maso, namenjeno za poplačilo upnikov. Sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom so del stroškov stečajnega postopka (355. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP) in v enaki meri ogrožajo izvedbo stečajnega postopka in poplačilo upnikov kot vsi drugi stroški stečajnega postopka. Zato tudi okoliščina, da se nad tožečo stranko vodi insolvenčni postopek, sama po sebi ne predstavlja upravičenega razloga za taksno oprostitev. Zakon kljub izkazani insolventnosti taksnega zavezanca sodišču nalaga celovito presojo njegovega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja (peti odstavek 11. člena ZST-1), enako kot pri taksnem zavezancu, ki se ne nahaja v postopku zaradi insolventnosti.8 V nasprotnem primeru bi namreč zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev, pa tega ni storil (10. člen ZST-1). Tudi sicer okoliščina začetega stečajnega postopka ne pomeni, da stranka sodne takse ne more plačati oziroma da je ne more plačati takoj in v celoti, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Stranka mora slednje izrecno zatrjevati.

21. Tožeča stranka konkretnih trditev o tem v predlogu za taksno oprostitev z dne 17. 4. 2018 ni podala oziroma ni pojasnila, zakaj sodne takse v višini 150,00 EUR ne more poravnati iz denarnih sredstev, ki glede na poročilo upravitelja znašajo ... EUR. Stranka, ki želi taksno oprostitev in razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora namreč skladno z ustaljeno sodno prakso namreč nujno pojasniti, zakaj tega ne more unovčiti in uporabiti za plačilo sodne takse. Tožeča stranka navedenega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla (212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Ker tega ni storila, pa je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da razpolaga z denarnimi sredstvi v višini .... EUR, pravilno zaključilo, da njen predlog za oprostitev plačila sodne takse v znesku 150,00 EUR ni utemeljen.

22. Tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da je znesek .... EUR namenjen najnujnejšim stroškom stečajnega postopka (materialni stroški, računovodski in administrativni stroški itd.), ki pa v primeru plačila predmetne sodne takse ne bi mogli biti pokriti. Te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožeča stranka pritožbeno namreč ne izkazuje, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse (prvi odstavek 377. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Poleg tega so te navedbe tudi v celoti pavšalne.

23. Upoštevaje vse obrazloženo se torej izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi delno niso utemeljeni, delno pa niso upoštevni. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

24. Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek (po že izdanem plačilnem nalogu IX Pg 78/2017 z dne 5. 4. 2018) začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa pritožbenega sodišča tožeči stranki (tretji odstavek 14a. člena ZST-1).

1 Kot takšnega ga je ves čas tudi obravnavalo. 2 Kakršna je bila izdana tudi v tem postopku. 3 Ki določa, da taksna obveznost za pritožbeni postopek nastane, če ustrezni procesni zakon določa napoved pritožbe, ob napovedi pritožbe. 4 Dvaintrideseto poglavje ZPP. 5 Tako v sklepu VSL I Cpg 892/2015 z dne 24. 6. 2015. 6 Prav tam. 7 Ne smemo namreč pozabiti, da je določba o napovedi pritožbe v primeru, ko sodišče izda sodbo s skrajšano obrazložitvijo, umeščena v poglavje o gospodarskih sporih. 8 Prim. sklep VSL II Cpg 244/2016.