Jedro

Tožena stranka je krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi zastrupitve s svincem, saj kljub seznanjenosti z dejstvom, da je koncentracija svinca v prahu v brusilnicah prekomerna, delavcem ni zagotovila uporabe zaščitnih mask oziroma respiratorjev (o tem tudi delavcev ni obveščala) , niti ni uredila lokalnega odsesavanja brusilnih strojev.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v znesku 78.432,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh.

V presežku (42.582,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 10.120,39 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava ..., sklic št. ..., v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 84,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za negmotno škodo v višini 88.436,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Presežni tožbeni zahtevek za plačilo 32.578,07 EUR je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici odmerjene stroške postopka v znesku 11.533,23 EUR nakazati na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da ji sodišče v celoti prisodi odškodnino za nepremoženjsko škodo z obrestmi, kot je zahtevala, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča v 1. točki sodbe pravilna in zakonita, ne strinja pa se z zaključkom, da toženi stranki ni moč očitati malomarnosti v zvezi s preredkimi zdravstvenimi pregledi. Tožnica je imela samo en obvezni pregled po 15 letih, pri pogostejših pregledih pa bi se ugotovile tožničine zdravstvene težave in bi bila prej odkrita kronična zastrupitev. Problem prisotnosti svinca v delovnem okolju je bil glede na priporočene mejne vrednosti zagrebškega inštituta za medicinske raziskave toženi stranki znan in ni bil zanemarljiv. Pravica do zdravega življenjskega in delovnega okolja izhaja že iz Ustave RS, zato po mnenju tožnice ne more vplivati, da so bili s predpisi določene mejne vrednosti svinca v letu 2004. Tožnica se sklicuje na drget in krče, ki jih je po ugotovitvah izvedencev nedvomno mogoče pripisati kronični obremenitvi s svincem. Krči se niso pojavili v treh letih po izpostavljenosti svincu, ampak jih je tožnica navajala že od leta 2004. Ne strinja se z zaključkom izvedenca prof. dr. A.M., ki je izrecno izključil epilepsijo kot znak kronične zastrupitve s svincem. Izvedenca prof. dr. M.B. in prof. dr. M.K. epilepsije kot znaka kronične zastrupitve s svincem nista izključila. Povezava med pojavom epileptičnih napadov in kronično zastrupitvijo s svincem je opisana v tuji literaturi, ugotovil pa jo je tudi lečeči specialist B.Z.. Slednji je v izvidih opozoril na okvaro perifernega in avtonomnega živčevja tožnice. Izvedenec dr. A.M. je medicinsko dokumentacijo nepopolno ocenil in je napačno povzel psihološko mnenje dr. A.S.. Meni, da naloga izvedencev prim. dr. B.K. in prof. dr. A.M. ni bila ocenjevanje direktne in indirektne vzročnosti niti podati odgovor na vprašanje, za katerimi „neodvisnimi“ boleznimi trpi tožnica. Sicer pa sta izvedenca prim. dr. B.K. in dr. A.M. povedala, da se redko ukvarjata s primeri zastrupitve s svincem. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejansko stanje, temelječe na izvidih in drugi medicinski dokumentaciji ter dognanjih izvedencev prim. prof. dr. M.B. in asist. dr. M.K. in prisoditi višjo odškodnino. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno njen ugodilni del, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, predlaga njeno spremembo in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka ter povrnitev stroškov pritožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da tožnica skladno s pravilom o dokaznem bremenu ni uspela dokazati nedopustnega ravnanja tožene stranke, obsega nastale škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Poudarja, da so bili številni dokazni predlogi, ki bi prispevali k popolni ugotovitvi dejanskega stanja in so bili pravočasno predlagani s strani tožene stranke, zavrnjeni kot nepotrebni. Že v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2007 je tožena stranka predlagala imenovanje izvedenca toksikologa in je pri takšnem dokaznem predlogu vztrajala tekom postopka. Le ta izvedenec bi lahko pojasnil, na kakšen način in v kolikšni meri je svinec vplival na nastanek škode pri tožnici. Glede na to, da je Medicinska fakulteta v M. odklonila izdelavo mnenja ravno zaradi tega, ker nima izvedenca toksikologa, je to dodatni razlog, da bi izvedenec toksikolog podal svoje mnenje. Za dr. M.M. je zaslišani izvedenec dr. B.K. izpovedal, da tožnice ni nikoli zdravil, temveč je bil šef oddelka, kjer se je tožnica zdravila, zato dejansko niso obstajali razlogi za njegovo izločitev. Tožena stranka je tudi postavila jasna vprašanja, na katera naj bi izvedenec toksikolog odgovoril in bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Zavrnjen je bil tudi predlagani dokaz po imenovanju izvedenca ortopeda, ki bi lahko pojasnil način in hitrost prehoda svinca iz kosti v kri. Predlagana dokaza je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebna, brez dodatne obrazložitve. Prav tako sodišče ni dovolilo toženi stranki postavljati izvedencu vprašanj, ki bi razjasnila dejansko stanje. Vse navedeno je vplivalo na popolno ugotovitev dejanskega stanja. Posebej poudarja, da ni sprejela izvedenskega mnenja glede temelja, kar je tudi izčrpno obrazložila. Njene navedbe pa so potrdili tudi izvedenci, ki so bili kasneje postavljeni za določanje višine odškodnine in so večkrat izrazili dvom glede možnosti kronične zastrupitve in obsega vtoževane odškodnine. Dejansko stanje tako ni bilo popolno ugotovljeno, pri tem pa je sodišče kršilo 22. člen Ustave RS (pravico do izvedbe dokazov) in 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008), ko ni ustrezno obrazložilo zavrnitev predlaganih dokazov.

Nadalje meni, da ni ravnala protipravno, saj je bilo njeno ravnanje skladno z običajnimi normami in običajnim načinom ureditve delovnega procesa. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bila zakonodaja glede svinca sprejeta leta 2004 in da tožena stranka posledično ni mogla kršiti zakonodaje. Skladno z ugotovitvami stroke o nevarnosti svinca se je temu tožena stranka prilagajala tako, da je nabavljala in nudila delavcem boljše zaščitne maske in delovno opremo, svoje delavce pa tudi poučila o uporabi le-teh in nevarnosti svinca, kar izhaja iz izpovedi priče R.G.. Slednji in priča Z.S. sta potrdila, da so bili respiratorji pri toženi stranki na razpolago. O navedenem sta povedali tudi priči D.P. in B.M.. Poleg navedenih izpovedi pa se sodišče ni opredelilo do dokazov (pravilnikov tožene stranke iz leta 1984 in 1998), v katerih sta kot zaščitno sredstvo predpisana respirator in filter maska. Tožena stranka je poskrbela za nabavo zaščitnih sredstev, kar je razvidno iz priloženih listin v spisu. Zaradi izobraževanj je bilo tožnici znano povečano tveganje pri njenem delu, pa ga je kljub temu opravljala, tožena stranka pa je storila vse, kar je bilo v njeni moči. Zato tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja tožene stranke. V prvi pripravljalni vlogi je navajala, da morebitna naravna vzročnost še ni pravna vzročnost in je treba ta pogoj v vsakem primeru posebej dokazati. V obravnavani zadevi gre za konkurenco vzrokov, saj pri nobenem od drugih delavcev brusilcev še ni bila ugotovljena tako visoka koncentracija svinca v krvi. Z napačnim povzemanjem te navedbe v obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Ni dvoma, da je za nastanek škode pri tožnici moral delovati še drug vzrok, ki je po vsej verjetnosti odločilno vplival na obseg škode oziroma jo je povzročil v celoti. Pri tožnici je obstajala zelo visoka koncentracija svinca, četudi ni bila na delu, temveč v bolniškem staležu po 1. 8. 2004. Po izvedenih terapijah je koncentracija svinca narasla, čeprav tožnice vmes sploh ni bilo na delo. Tožena stranka ne more odgovarjati za to, če se je tožnica zastrupila nekje drugje (vzročna zveza je s tem pretrgana) ali zaradi močno pretiranega odziva njenega imunskega sistema (nenormalen vzrok). Tožena stranka sicer ni uspela dokazati drugega vira, iz katerega bi lahko prišlo do akutne zastrupitve, kar pa ne pomeni, da je dokazana kronična zastrupitev s svincem. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke glede neobičajno visoke koncentracije svinca v krvi tožnice, katere v več kot deset letih delovanja tožene stranke ni dosegel noben steklobrusilec niti do polovice. Pri tem je sodišče samo zaključilo, da je tožnica pač izjemni, do sedaj tudi v strokovni javnosti še neopisani primer razvoja in oblike patologije pri osebi, ki je bila profesionalno izpostavljena svincu. Tožena stranka za posredno škodo ne more odgovarjati in ji pri sami povzročitvi škode ni mogoče očitati niti malomarnosti. Glede navedb, ali gre za posredno škodo, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Iz navedb imenovanih izvedencev izhaja, da vzročna zveza ni dokazana, hkrati pa njihove ugotovitve narekujejo postavitev izvedenca ortopedske stroke, ki bi pojasnil kinetiko prehoda svinca. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu sprejelo dokaze (izračun glede na kinetiko svinca v človeškem telesu, strokovno mnenje glede zastrupitve delavke s svincem in izračun glede na kinetiko svinca v človeškem telesu), vendar pa se do njih ni opredelilo oziroma je svojo odločitev sprejelo popolnoma v nasprotju s temi dokazi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstoj vzročne zveze sodišče prve stopnje utemeljuje tudi z odločbo ZPIZ o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni. Navedena odločba še ni pravnomočna, zato se sodišče ne more na njo sklicevati v tem delovnem sporu. Meni, da se morajo osebne lastnosti oškodovanke upoštevati pri določanju odškodnine in bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti vsaj deljeno vzročnost. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila kronična zastrupitev s svincem tekom postopka dokazana. Glede na koncentracijo svinca v krvi je mogoče zaključiti le, da je šlo za akutno zastrupitev, pri čemer se sklicuje na dokazilo – obvestilo zdravniku z dne 23. 3. 2005. Tožnica skladno z 212. členom ZPP ni dokazala nedvomnega obsega škode, za katero bi tožena stranka morala odgovarjati. V obravnavanem primeru nista podani ne krivdna ne objektivna odgovornost tožene stranke, kar izhaja iz sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 478/2007).

Iz previdnosti tožena stranka ugovarja tudi višini dosojene odškodnine. V obrazložitvi se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da je pri tovrstni škodi običajna odškodnina v višini 117 povprečnih plač, vendar ne navaja, na katero sodno prakso se sklicuje. Iz sodne prakse (oškodovancev, ki so zboleli zaradi bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu) izhaja, da se pri poklicnih boleznih ne prisojajo tako visoke odškodnine. Odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, je pretirana, zlasti zato, ker večkrat navaja, da izvedenci niso mogli razmejiti škodo, ki je nastala zaradi svinca in drugimi vzroki. Pri odmeri odškodnine iz naslova utrpelih telesnih bolečin sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedensko mnenje z dne 9. 3. 2010, iz katerega izhaja, da so bolečine v zvezi z zastrupitvijo s svincem prenehale leta 2005, čeprav navaja, da se tožničino zdravstveno stanje, kljub zdravljenju postopoma poslabšuje. Sodišče prve stopnje spregleda mnenje dr. A.M., iz katerega izhaja, da so bolečine pri tožnici dokumentirane od leta 2005 dalje in je v nasprotju s tem navedlo, da tožnica trpi bolečine od leta 2000 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje vso škodo, ne glede od kod izvira, naložilo v breme toženi stranki, kljub temu da so izvedenci potrdili, da za številna bolezenska stanja tožena stranka ni odgovorna in se je zdravljenje končalo v letu 2005. Tožnica je opravila številne preglede, operacijske posege in preiskave, ki niso v zvezi z zastrupitvijo s svincem. Ker ni možno določiti, v kolikšni meri so bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bile posledica zastrupitve s svincem in v kolikšni meri so posledica drugih bolezenskih stanj in lastnosti tožnice, ni bil dokazan obseg škode. Tudi pri odškodnini zaradi prestanega strahu, ki je glede na primerljivo sodno prakso pretirana, je potrebno razmejiti med strahom zaradi zastrupitve s svincem in strahom, ki ga tožnica prestaja za svoje zdravje zaradi drugih neodvisnih bolezni. Sodišče prve stopnje je priznalo škodo za strah, ki izvira iz zaskrbljenosti, da bo morala tožnica zaradi nastalih stroškov zdravljenja prodati hišo, kljub temu da tožnica ni uveljavljala materialne škode zaradi škodnega dogodka, niti ne navaja, da bi imela kakršnekoli stroške v zvezi z zdravljenjem. Tožena stranka ne more biti odgovorna za vse zdravstvene težave tožnice in za posledice le – teh, kar zajema tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina za duševne bolečine je tudi za to postavko glede na sodno prakso in dejstvo, da tožničine težave izvirajo iz različnih bolezenskih vzrokov, previsoka. Skaženost je pri tožnici posledica operacijskih posegov, ki pa niso posledica zastrupitve s svincem temveč tožničinih številnih obolenj. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Obe stranki sta na pritožbi odgovorili. Predlagata zavrnitev pritožb, tožnica pa je priglasila še stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Zmoten je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo zavrnitve predlaganih dokazov po postavitvi izvedencev toksikološke in ortopedske stroke. Že v dokaznem sklepu (l. št. 455) je sodišče prve stopnje navedlo, da je dokazni predlog po postavitvi izvedenca ortopedske stroke zavrnilo z obrazložitvijo, da sta izvedenca Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v L. v pisno izdelanem izvedenskem mnenju in pisni dopolnitvi, kasneje pa še ustno na obravnavi, podala odgovore na vsa vprašanja. V ustno podanem mnenju je izvedenec prim. prof. dr. M.B. pojasnil, da je že pred leti deloval na področju toksikologije svinca (prisotnosti svinca pri delavcih v rudniku svinca v M.) s člankom, ki je bil objavljen v ugledni ameriški reviji in tudi povabljen v članstvo tuje akademije znanosti in umetnosti, predstojnik institucije pa je pri dodelitvi izvedenskega dela upošteval, da je asist. dr. M.K. na področju, ki ga pokriva ekspertiza, vrhunski strokovnjak. Izvedenec je po proučitvi razpoložljive medicinske dokumentacije ocenil, da v izdelavo ekspertize ni potrebno vključiti izvedenca ortopeda. Oba izvedenca sta na zaslišanju izčrpno in ustrezno odgovorila na vsa postavljena vprašanja, ki jih je posredovala tožena stranka, tudi na vprašanje glede prehajanja svinca iz kosti v kri. Ob tem sta pojasnila, da so nekatera vprašanja tako specifična, da nanje enoznačnega odgovora ni mogoče podati, tudi če bi vključevali še druge ustrezne strokovnjake. Njuno mnenje ni nejasno, nepopolno ter samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju niti ni šlo za katerokoli drugo situacijo, ki bi terjala postavitev še enega izvedenca. Ob razumno pojasnjenih razlogih, ki jih je prvostopenjsko sodišče tudi povzelo v sodbi, ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca ortopedske stroke.

Podobno velja glede pritožbenega očitka tožene stranke o neizvedbi dokaza z izvedencem toksikologom. Sodišče prve stopnje je namreč izvajalo obsežen dokazni postopek in na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 2. 11. 2010 zavrnilo tiste dokazne predloge, ki jim ni ugodilo. V dokaznem sklepu in kasneje v obrazložitvi sodbe je navedlo, katere dokaze je izvedlo in nato tudi, da je prepričano, da izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev, zaradi česar drugih predlaganih dokazov (med njimi tudi dokaza z izvedencem toksikologom), kot nepotrebne ni izvedlo. Glede na to, ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje predlagana dokaza zavrnilo brez obrazložitve. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu primerno obrazložena in ima vse razloge o odločilnih dejstvih tako, da jo je mogoče preizkusiti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Sicer pa glede predlaganega izvedenca toksikologa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2007 predlagala imenovanje izvedencev s področja medicine dela in kemijske stroke – toksikologa glede vzročne zveze med pogoji dela pri toženi stranki in zastrupitvijo tožnice s svincem. Sodišče prve stopnje je na njen predlog za izvedenca postavilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi izvedenca medicine dela in kemijske stroke. Po pridobitvi mnenja je tožena stranka predlagala dopolnitev mnenja, po prejemu pisne dopolnitve pa sta bila izvedenca še ustno zaslišana, ne da bi tožena stranka kakorkoli ugovarjala sestavi komisije ali da izvedenca nimata potrebnih strokovnih znanj za izdelavo izvida in mnenja. Šele po zaslišanju izvedencev prim. dr. M.B. in asist. dr. M.K., toda na predlog tožnice, je sodišče v zvezi z dokazovanjem višine nepremoženjske škode sklenilo pridobiti še mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v M., ki naj bi k njegovi izdelavi pritegnila izvedenca internista – toksikologa (l. št. 456 in sklep z dne 24. 11. 2009). Omenjena strokovna institucija je z dopisom z dne 8. 1. 2010 (l. št. 479) sodišče obvestila, da nimajo zaposlenega internista – toksikologa, zato je bila namesto nje za novega izvedenca določena Medicinska fakulteta v L. (sklep z dne 14. 1. 2010). Vendar je tožnica sodišče dne 22. 1. 2010 obvestila, da je bil izvedenec internist – toksikolog prim. dr. M.M., ki ga je določil predstojnik institucije, že vključen v tožničino zdravljenje. Kljub temu, da izvedenci v pisnem mnenju z dne 9. 3. 2010 navajajo, da prim. dr. M.M. ni bil nikoli tožničin lečeči zdravnik, pa se v spisu nahaja izvid – obvestilo zdravniku z dne 14. 2. 2005 (priloga B10), ki ga je predložila tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi in kjer je podpisan tudi navedeni zdravnik, zato glede na 5. točko sklepa o postavitvi izvedenca ne bi smel sodelovati pri izdelavi izvedenskega mnenja.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da sta že izvedenca s področja medicine dela in kemijske stroke izdelala mnenji objektivno, izčrpno, natančno in strokovno, in odgovorila na vsa vprašanja, tudi na tista postavljena v pripravljalnih vlogah (l. št. 149 in 150 ter 248 do 250). Na podane pisne pripombe glede postavljenih vprašanj sta izvedenca podala ustne odgovore. Tudi izvedenci, ki so bili postavljeni za izdelavo izvedenskega dela glede obsega nepremoženjske škode tožnice, so odgovarjali na pripombe in vprašanja tožene stranke, pri čemer se posamezna vprašanja, na katera opozarja pritožba, niso nanašala na predmet dokazovanja. Ta je bil opredeljen v sklepu o postavitvi izvedenca (strokovne institucije) z dne 14. 1. 2010 in se je nanašal na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev glede obsega nepremoženjske škode tožnice, zato sodišče vnovičnega postavljanja vprašanj glede temelja odgovornosti utemeljeno ni dopustilo. Poleg tega so tudi izvedenci v pisnem mnenju (l. št. 537) sami ocenili, da so zadostno strokovno izobraženi, da lahko podajo mnenje brez prisotnosti toksikologa. Iz opisanega prikaza poteka dokazovanja z izvedencem ne izhaja, da bi bila postavitev izvedenca internista-toksikologa glede dokazovanja višine nepremoženjske škode nujna. Glede na vse obrazloženo je prizadevanje pritožbe po postavitvi izvedenca toksikologa neutemeljeno. Potreba po postavitvi novega izvedenca mora biti utemeljena z razumnimi razlogi, pri čemer nestrinjanje tožene stranke z ugotovitvami izvedencev medicine dela in kemijske stroke ni tak razumni razlog, njihovi strokovni zaključki glede vzročne povezanosti med pogoji dela pri toženi stranki in posledicami na tožničinem zdravju v ustni dopolnitvi mnenja pa tudi niso v nasprotju z kasnejšim mnenjem drugih izvedencev glede obsega škode na zdravju tožnice. Glede na navedeno kršitev 22. člena Ustave RS ni podana.

Prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče napačno povzelo navedbe tožene stranke, da pri toženi stranki nikoli v zgodovini ni imel nihče od steklobrusilcev niti polovico tako visoke vrednosti svinca v krvi. Ta kršitev ni podana zaradi zatrjevanega nasprotja med obrazložitvijo in trditvami tožene stranke. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov v prilogah B46, C1 in C2. Gre namreč za dokazila, ki jih je za toženo stranko pripravila družba K., do katerih se je izvedenka jasno opredelila na ustnem zaslišanju, ko je pojasnila razloge, zakaj se pri izdelavi ekspertize glede konkretne oškodovanke z vsemi njenimi posebnostmi nanje ni oprla (l. št. 451). Iz celotnega konteksta obrazložitve glede temelja odškodninske odgovornosti pa (konkludentno) izhaja, da omenjenim dokazom, ki jih tožena stranka v pritožbi povzema, ob upoštevanju načela proste presoje dokazov sodišče prve stopnje ni sledilo.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), vsebinsko enako pa je pred njim določal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZPTDR), mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), enako kot prej veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih, in sicer kot krivdno ali objektivno. Odgovornost za škodo je praviloma krivdna (prvi odstavek 131. člena OZ), medtem ko je objektivna odgovornost izjemna oblika odgovornosti.

Glede na citirani določbi je delodajalec odškodninsko odgovoren, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca. Pri tem je v zvezi s predpostavkama protipravnosti in krivde oziroma neskrbnega ravnanja tožene stranke sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v letu 2000 z meritvami s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje M. ugotovljeno, da se v prahu nahaja prekomerna količina svinca. V letu 2000 je bila poleg visoke stopnje zaprašenosti v vseh štirih brusilnicah ugotovljena prekomerna prisotnost svinca v prahu, o čemer je bila tožena stranka seznanjena. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožena stranka morala opozoriti delavce na povišano vrednost svinca na njihovih delovnih mestih. Čigavo izpoved glede pogojev dela pri toženi stranki bo sodišče štelo za pravilno, je stvar dokaznega postopka in upoštevanja načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz skladnih izpovedi tožnice ter prič L.F. in Z.S., ki so izpovedale, da tožena stranka v brusilnici ni nikoli opozorila na prekomerno koncentracijo svinca v njihovem delovnem okolju in na nevarnosti, ki so jim delavci zaradi tega izpostavljeni. Izpovedi priče R.G. sodišče prve stopnje ni poklonilo vere, saj je njegova izpoved o tem, da so bili pri toženi stranki delavci seznanjeni z izpostavljenostjo svincu, pri čemer ni znal povedati, kdaj so bili o tem točno seznanjeni, v nasprotju s podpisano izjavo (A73). Prav tako tožena stranka ni zagotovila uporabe zaščitnih mask oziroma respiratorjev in ni uredila lokalnega odsesovanja brusilnih strojev. Tožena stranka tak zaključek neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na izpoved priče D.P.. Ob predočenju izpovedi tožnice in priče B.M., ki je bil pri toženi stranki zadolžen za varnost in zdravje pri delu, da v brusilnici nikoli niso uporabljali respiratorjev, je priča D.P. povedal, da za nazaj ne more govoriti, ker ni bil zaposlen pri toženi stranki. Povedal pa je, da so se od njegovega prihoda v letu 2005 dalje, ko tožnice ni bilo več na delu, zadeve izboljšale. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo navedbam tožene stranke, da je skrbela za nabavo zaščitnih mask, kot potrjujejo sporazumi ter izpovedi prič Z.S. in B.M., na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Vendar pa se toženi stranki glede na dejstvo, da je že leta 2000 vedela za visoko koncentracijo svinca v prahu v brusilnicah, očita opustitev dolžne skrbnosti zagotovitve varnega delovnega okolja, saj delavcev o možnosti uporabe zaščitnih mask ni obveščala.

Delodajalec je namreč tisti, ki mora skrbeti za varno delo in zdravje delavcev. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami). Navedene obveznosti se tožena stranka torej ne razbremeni zgolj s tem, da nabavi zaščitne maske oziroma pripomočke za varno delo, pač pa mora poskrbeti za uporabo le-teh, saj se le z uporabo varnih pripomočkov zagotavlja varno delo. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na vsebino pravilnikov s področja varnosti pri delu. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka obvezno uporabo zaščitnih mask predpisala šele po letu 2005, poleg tega pa ni storila vsega v smislu tehnične sanacije okolja. Priča B.M. je namreč izpovedal, da so v letu 2002 poskusno na šestih strojih uvedli sistem odsesavanja prašnih delcev, pri čemer so bili rezultati vzpodbudni, vendar so zaradi menjav vodstva in pomanjkanja finančnih sredstev leta 2002 ta projekt opustili. Zato ne držijo navedbe tožene stranke, da ni bilo dokazano neskrbno ravnanje tožene stranke.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožene stranke na to, da so bili predpisi o višini dovoljene vrednosti svinca v krvi sprejeti šele leta 2004. Skrbnost zagotoviti ustrezne pogoje dela ne pomeni le ravnanja v skladu s podzakonskimi predpisi in je strožja. Tožena stranka kot delodajalec odgovarja strožje, s profesionalno odgovornostjo. Dolžna je ravnati preventivno in sprejeti ustrezne ukrepe tako, da se na mestih, kjer je pričakovati večjo možnost nastanka škode (visoka stopnja zaprašenosti, prekomerna prisotnost svinca v prahu glede na priporočene mejne vrednosti inštituta v Z.), prepreči nastanek škode. Ne gre tudi spregledati izpovedi priče L.F. o tem, da je bilo veliko delavcev pri toženi stranki, ki so bili zaradi zdravstvenih težav razporejeni na druga dela izven brusilnice. Tudi priča Z.S. je izpovedala, da so bile delavke, pri katerih je bila ugotovljena povišana vrednost svinca v krvi, kot je dovoljena, začasno premeščene iz brusilnice, kar je potrdil tudi priča R.G.. Ker je na podlagi navedenih ugotovitev dokazana neskrbnost ravnanja tožene stranke, za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je toženi stranki mogoče očitati tudi malomarnost v zvezi s preredkimi preventivnimi zdravstvenimi pregledi. Do teh in drugih pritožbenih navedb tožnice, ki se nanašajo na presojo sodišča glede temelja in niso bile bistvenega pomena za odločitev, se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pri utemeljitvi vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in zastrupitvijo s svincem se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicuje na odločbo ZPIZ št. ... z dne 9. 3. 2007, s katero je bila pritožba tožene stranke (delodajalca) zavrnjena in je postala dokončna odločitev o tem, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni. Odločitev temelji na mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 25. 5. 2006, da je vzrok nastanka tožničine invalidnosti poklicna zastrupitev s svincem, kar je bilo potrjeno tudi v reviziji z dne 27. 7. 2006. Priznanje invalidnosti delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu sicer ne pomeni avtomatično odškodninske odgovornosti delodajalca in obstoja vzročne zveze, vendar mnenje invalidske komisije tudi v odškodninskem sporu lahko predstavlja listinski dokaz. Gre za listino, ki jo je izdal izvedenski organ pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je poverjeno z zakonom, torej za javno listino (prvi odstavek 224. člena ZPP). Zanjo velja domneva, da so dejstva v njej resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno pa je dokazovati (tretji odstavek 224. člena ZPP), da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 517/2008 z dne 25. 10. 2010).

Okoliščine glede vzročne zveze med izpostavljenostjo svincu pri toženi stranki in tožničino zastrupitvijo, so bile pred sodiščem prve stopnje podrobneje pojasnjene s strokovno pomočjo izvedencev prim. dr. M.B. in asist. dr. M.K.. Na podlagi njunih strokovnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delovno mesto, na katerem je tožnica delala 21 let zaradi izpostavljenosti prahu z nekajkrat povečano koncentracijo svinca vzrok za povečano obremenitev s svincem. Izpostavljenost tožnice svincu na delovnem mestu je po mnenju omenjenih izvedencev dokazana. Glede na odsotnost obremenitve s svincem v domačem okolju in v primerjavi z nivoji svinca v krvi moža in hčerke sta toksične učinke svinca pri tožnici izvedenca povezala predvsem z obremenitvami na delovnem mestu. Kot sta izvedenca pojasnila, je posledica preteklih obremenitev vedno izražena v višini depojev svinca v kosteh in s tem nivoji povezanih koncentracij svinca v krvi tudi po odstranitvi z delovnega mesta. Škoda na zdravju pa je tem večja, čim dalj časa in v večji koncentraciji se svinec nahaja v krvi. Na ustnem zaslišanju sta se opredelila tudi do odpustnega pisma z dne 23. 3. 2005 oziroma zapisa o naključni izpostavi svinca, ki so ga zdravniki napisali preprosto zato, ker niso našli vzroka za akutni porast svinca v krvi. Bistvenega pomena za presojo pa so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, da zveza med izpostavljenostjo svincu na delovnem mestu, ki je bila z veliko verjetnostjo kar precejšen del delovnega časa prekoračena, in tožničinim zdravstvenim stanjem obstaja. Njeno zdravstveno stanje do določene mere (ki ni določljiva) sicer prispeva k njenim zdravstvenim težavam, vendar ne v taki meri, da bi lahko njeno sedanjo klinično sliko, ki govori v prid zastrupitve s svincem, bistveno spreminjalo. Nenazadnje je tudi izvedenec nevrolog prof. dr. A.M. na ustnem zaslišanju povedal, da je šlo glede na podatke v medicinski dokumentaciji za kronično zastrupitev s svincem.

Na podlagi navedenih ugotovitev se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je vzrok tožničine zastrupitve izpostavljenost svincu v delovnem okolju tožene stranke oziroma da je zastrupitev tožnice s svincem adekvatna (objektivno predvidljiva) posledica neustreznih delovnih razmer pri toženki. Pri takem zaključku je pritožbeno sodišče izhajalo tudi iz stališč Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010, kjer je poudarilo, da novejša teorija opozarja na potrebo po znižanju dokaznega standarda vsaj v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje za stranko pretežkega dokaznega bremena in ki za dokazovanje vzročne zveze ponuja stališče o mejnem pragu nadpolovične verjetnosti kot zadostne. Glede pravno relevantne vzročnosti je pojasnilo, da je mogoče med vsemi dejavniki, ki so vzrok določene škodne posledice upoštevati samo ravnanje človeka, celo takrat, ko so naravni dogodki k nastanku škodne posledice prispevali „večji delež“. V konkretni zadevi iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnica kdajkoli sama škodljivo vplivala na njeno sedanje bolezensko stanje niti da bi bila škoda posledica ravnanja človeka izven sfere tožene stranke. Glede na to, da je podlaga tožničine soodgovornosti za nastalo nepremoženjsko škodo lahko le njeno dejanje, ne pa njeno stanje, se izkaže ugovor deljene odgovornosti za nastanek škodnega dogodka za neutemeljen.

Pritožbeno sodišče se glede na obrazloženo strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je še ugotovilo, da je dejavnost postala nevarna zaradi opustitev tožene stranke. Če bi tožena stranka poskrbela za varno delovno okolje, po prepričanju sodišča prve stopnje ne bi prišlo do zastrupitve s svincem. V primeru, ko je nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, se pravilo o objektivni odgovornosti ne uporablja. Ne gre za nevarno dejavnost, če se je ob vsej potrebni skrbnosti škodi, ki izvira iz stvari oziroma dejavnosti, mogoče izogniti. V obravnavanem primeru bi glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje bilo mogoče nastanek škode preprečiti, saj je do tožničine poškodbe prišlo zaradi opustitev dolžne skrbnosti, ne pa zaradi same dejavnosti (prim. sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 26/2010 z dne 13. 9. 2011).

Glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode pa je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista internista gastroenterologa, abdominalnega kirurga, nevrologa in kliničnega psihologa. O tem, ali je tudi krče v levi okončini, epileptične napade in okvare živčevja mogoče pripisati izpostavljenosti in zastrupitvi s svincem, je sodni izvedenec prof. dr. A.M. na podlagi proučitve obsežne medicinske dokumentacije in osebnega (nevrološkega) pregleda tožnice ocenil, da so se krči pojavili tri leta po prekinjeni izpostavljenosti svincu in niso znaki kronične zastrupitve. Epilepsijo, ki je zabeležena šele pet let po prenehanju izpostavljenosti svincu, po mnenju izvedenca tudi ni mogoče pripisati zastrupitvi. Kot verjetno posledico zastrupitve s svincem je nista potrdila niti izvedenca prim. dr. M.B. in asist. dr. M.K.. Po mnenju dr. A.M. je kot posledica zastrupitve izključena tudi okvara živčevja, razen delne okvare živčevja, ki uravnava delovanje prebavil s posledično moteno gibljivostjo črevesja in bolečimi krči. Te ugotovitve izvedenca dr. A.M. tožnica ni argumentirano kritizirala oziroma ni zatrjevala, da bi bile navedene ugotovitve izvedenca v neskladju s konkretnimi listinami v okviru medicinske dokumentacije (izvidi lečečega zdravnika B.Z.), niti niso bili ob ustnem zaslišanju izvedenca izpostavljeni posamezni izvidi ali drugačna strokovna dognanja v tuji literaturi. Tovrstne trditve tožnica prvič navede v pritožbi, zato jih glede na določbo 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Podobno velja za navedbe, da ugotovitvam v mnenjih dr. A.M. in prim. dr. B.K. ni mogoče slediti zaradi pomanjkanja izkušenj glede zastrupitev s svincem. Sodni izvedenci, postavljeni za opredelitev medicinskih posledic škodnega dogodka, so po presoji pritožbenega sodišča ustno in pisno mnenje utemeljili z razumnimi in strokovnimi razlogi. Izvedensko mnenje v nevrološkem delu dr. A.M. ni v nasprotju z mnenjem izvedenke prof. dr. A.S., upoštevaje njena ustna pojasnila na zadnji glavni obravnavi. Ob navedenih jasnih, obrazloženih zaključkih izvedencev ter pojasnjenih razlogih, ki utemeljujejo pisno mnenje, je sodišče utemeljeno sledilo zaključku, da simptomi – okvara centralnega, avtonomnega in perifernega živčevja, krči v okončinah in epileptični napadi niso posledica poklicne zastrupitve s svincem.

Izvedenci Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v L. so v zaključnem skupnem mnenju (l. št. 536 – 538) ugotovili, da je veliko bolezenskih simptomov, ne pa vsi, ki jih je tožnica navajala in zaradi katerih je bila pregledovana, vendarle mogoče povezati s poklicno boleznijo s svincem. Ključno dejstvo je, da je bila tožnica razvrščena za invalida I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni zastrupitve s svincem, da ima stalno prisoten cel kup zdravstvenih težav, katere so, ob medikamentoznem zdravljenju, reševali tudi z večjimi operativnimi posegi, ki so tožnico fizično in psihično oslabili. Bolezen (zastrupitve s svincem) je pustila nepopravljive posledice tudi na njenem psihičnem stanju. Na podlagi navedenih ugotovitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča škoda tožnice verjetna posledica (posledica izkazana z mejnim pragom zadostne verjetnosti) škodnega dogodka. Iz tega razloga predhodne zdravstvene težave tožnice niso razlog za izključitev in omejitev odškodninske obveznosti tožene stranke, temveč so v obravnavanem primeru povezane z vprašanjem obsega škode, le-ta pa z odmero pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je mogoče pripisati škodnemu dogodku.

Pri odmeri odškodnine za prestano nepremoženjsko škodo se na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) upošteva tako načelo individualizacije višine odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Nepremoženjske škode (izgubljenega zdravja) ni mogoče odpraviti z izplačilom denarnega zneska. V sorazmerju z njenim obsegom se izraža le višina denarne odškodnine, pri čemer pa njena odmera ne more odraziti zgolj oškodovančevega občutenja konkretnih škodnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika tožnice kot oškodovanke že po naravi stvari zanjo neugodno. Vzporedno individualnemu vrednotenju škodnih posledic je potrebno vselej postaviti še načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse in upošteva tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Gre za določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, s čimer se vzpostavlja sorazmerna enakost v sojenju glede na težo primera. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tako pri posameznih postavkah, kot tudi v skupnem znesku, dosojena odškodnina, ki odstopa od primerljive sodne prakse.

Vse okoliščine in posledice v zvezi z obsegom in intenzivnostjo nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje na podlagi pisnega izvedenskega mnenja, ustnega zaslišanja izvedencev ter pisno podane izjave tožnice sicer ugotovilo, vendar jim je z izjemo odškodnine iz naslova skaženosti pripisalo preveliko težo in prisodilo previsoko odškodnino, upoštevaje merilo objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena OZ in okvire, ki jih postavlja sodna praksa v Republiki Sloveniji. Poleg tega vse posledice na tožničinem zdravju ne izvirajo zgolj iz izpostavljenosti svincu in je mogoče tožnici prisodili odškodnino le za tisti del bolečin, ki izvirajo iz škodnega dogodka. Izvedenci, ki so običajno usposobljeni tudi za razmejitev (medicinskih) vzrokov za njihov nastanek (kar je bilo glede na ugovor toženke potrebno), so v pisnem mnenju vztrajali, da odstotkovna razmejitev vzrokov za večji obseg škode zaradi predhodnih zdravstvenih težav tožnice ni mogoča. Izvedenec prim. dr. B.K. je na zaslišanju pojasnil, da kronična zastrupitev s svincem pušča podobne simptome v blažji obliki, delno napihovanje, lahko tudi spahovanje, izvedenec dr. A.M. pa trajanja in stopnje bolečin zaradi prepleta težav kot posledice zastrupitve s svincem in dodatnih vzrokov ni mogel oceniti. Tudi izvedenka prof. dr. A.S. je na izrecno vprašanje pojasnila, da ni mogla posebej obravnavati psihičnih težav tožnice, ki bi bile povezane z zastrupitvijo in ki bi bile odraz drugih bolezni, saj to ni smiselno in ni mogoče. To bi bila špekulacija, ki ni strokovno utemeljena, saj človek ni sestavljen iz „lego kock“. Težav zaradi dolgotrajnega uživanja zdravil, kroničnega bolečinskega sindroma in zastrupitev s svincem ni mogla natančno (v procentih) razmejiti.

Pri odmeri odškodnine za utrpele telesne bolečine je potrebno upoštevati ugotovitve v zaključnem delu izvedenskega mnenja (l. št. 536), da se tožničino zdravstveno stanje, kljub zdravljenju ne izboljšuje, temveč se postopoma tudi poslabšuje. Tožnica trpi telesne bolečine, njihova intenzivnost niha, zaradi njenega slabšega psihičnega stanja pa se še povečujejo (l. št. 537). Obenem pa je potrebno upoštevati tudi mnenje izvedenca dr. A.M., da je zastrupitvi s svincem možno pripisati zmerne glavobole in bolečine v udih v letih do končanega uspešnega zdravljenja v letu 2005 in da kasnejše bolečine tožnice ne temeljijo na okvari živčevja. Isti izvedenec je še navedel, da so bolečine pri tožnici dokumentirane in torej objektivizirane od leta 2002. Sodišče prve stopnje je na strani 26 obrazložitve ob določitvi višine odškodnine upoštevalo, da tožnica ni utrpela okvaro centralnega živčevja v posledici zastrupitve in da je bila izključena tudi okvara perifernega in avtonomnega živčevja, ki ureja krvni obtok. Prav tako krčev v levih okončinah in epileptičnih napadov ni mogoče pripisati zastrupitvi s svincem. Izvedenec B.K. je ocenil, da razjede na dvanajsterniku in ehinokokna cista nimata zveze s svincem, ulkusna bolezen dvanajstnika pa je lahko le posledica stresne situacije. Na zaslišanju je povedal, da tudi trajnejše posledice pomanjkanja vitamina B12 niso posledica kronične zastrupitve s svincem. Izvedenci so po pregledu zdravstvene dokumentacije v pisnem mnenju ugotovili, da je bila tožnica že leta 1982 dvanajstkrat pri zdravniku, v letu 1983 je bila šest tednov v bolniškem staležu zaradi bolečin v trebuhu, v naslednjih letih je bila v ambulanti 20 krat in večkrat s pogostimi bolniškimi staleži zaradi angin, pionefritisa, sindroma kubitalnega kanala, akutnih gastroenterokolitisov, ulkusnih težav dvanajstnika, ponavljajočih se konjuktivitisov. Obiski v ambulantah splošnega zdravnika naraščajo že v poznih 80. letih, nato v 90. letih, iz česar izhaja, da je imela tožnica številne zdravstvene težave in bolezni, zaradi katerih se je zdravila. Zaradi kompleksne bolečinske in gastroenterološke simptomatike, ki je kljub vsem izvedenim dokazom ni bilo mogoče razmejiti, oziroma prepletanja predhodnih težav z zastrupitvijo s svincem, za katero pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka odgovarja od leta 2000 dalje, je tožnica utrpela številne hude omejitve in nevšečnosti. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin konkretnega primera (zelo hud primer ob upoštevanju Fischerjevega sistema), ugotovitev izvedencev, tožničinega zapisa o poteku zdravljenja in tegob ter na podlagi določbe prvega odstavka 216. člena ZPP, po kateri lahko sodišče v primeru, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, in se višina zneska ne da tudi (natančno) ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči o velikosti odškodnine po prostem preudarku, znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 25.000,00 EUR, višji znesek pa je pretiran.

Tožnica je trpela primarni strah največje intenzivnosti, ki je mejil na paniko in je bila prisiljena poiskati pomoč psihiatra. Ko se je primarni strah umiril, pa je nastopil sekundarni strah, ki je pri tožnici vseskozi prisoten in je visoke intenzitete. Po oceni izvedencev je natančnejša razmejitev med sicer velikim primarnim in sekundarnim strahom nemogoča, niti ni mogoče numerično določiti, kolikšen delež strahu nosi tožničino psihično stanje. Ni pa mogoče pri tej obliki nepremoženjske škode upoštevati strahu, da bo morala družina tožnice prodati hišo zaradi nastalih stroškov za njeno zdravljenje. Upoštevaje tožničin zapis (izpoved) in navedene ugotovitve izvedencev znaša odškodnina za prestani strah 9.000,00 EUR, višji znesek pa je pretiran.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila tožnici priznana odškodnina 40.000,00 EUR. Nedvomno ovire pri opravljanju aktivnosti v vsakdanjem življenju tožnici, v posledici navedenih bolezni, povzročajo hudo duševno trpljenje, vendar pa omejitve njene življenjske aktivnosti niso v celoti posledica zastrupitve s svincem in so rezultat predhodnih zdravstvenih težav. Kljub temu, da je tožnica v posledici poklicne bolezni invalidsko upokojena in stara 37 let na dan 16. 11. 2004, ko je bila izmerjena visoka koncentracija v krvi, pa po presoji pritožbenega sodišča glede na klasifikacijo škodnih posledic iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in primerjavo z obstoječo sodno prakso (primeri azbestoze) primerna odškodnina namesto 40.000,00 EUR znaša 36.000,00 EUR.

Skaženost oziroma trajne spremembe v tožničini zunanjosti so hude in opazne s priloženih fotografij ter jih ni mogoče v celoti prikriti. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na starost tožnice in njeno subjektivno doživljanje pravilno priznalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 8.432,32 EUR.

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmeri na dan zadnje obravnave, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo odškodnino po podatkih o višini povprečne plače, ki je veljala v novembru 2004. S strani sodišča prve stopnje prisojeni znesek 88.436,79 EUR tako ne odraža ugotovljene nepremoženjske škode oziroma na dan izdaje odločbe 2. 11. 2010 ni predstavljal 117 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Skupna primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v konkretni zadevi znaša 78.432,32 EUR, torej nekaj več kot 75 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v RS, ki je v času izdaje prvostopenjske sodbe (november 2010) znašala 1.041,19 EUR, in je ustrezna tudi glede na primerjavo z ravnijo prisojenih odškodnin zaradi poklicne bolezni azbestoze, ki so se v zelo hudih primerih (V. stopnja po Fischerjevi klasifikaciji) gibale od 38 do 57 povprečnih neto plač. Da je znesek 117 povprečnih plač za ugotovljeno nepremoženjsko škodo, če bi se odmerjal v času izdaje prvostopenjske sodbe, previsoko priznan znesek, pokaže dodatna primerjava z zadevo, kjer je šlo za težje posledice (II Ips 563/2003 – 103 povprečne plače).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano odločitev o glavni stvari (5. točka 358. člena ZPP) tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v tem sporu. Glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je v skladu z določbo 165. člena ZPP in ob uporabi Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ponovno odločalo o stroških postopka. Skupni priznani stroški tožnice znašajo 10.222,62 EUR, 65 % navedenih stroškov, kolikor znaša uspeh tožnice pa 6.644,70 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje, po stroškovniku, znašajo 7.437,73 EUR, 35 % od tega pa 2.603,21 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh strank znašajo stroški tožnice (4.041,49 EUR), iz sredstev proračuna pa je bilo izplačanih še 6.078,90 EUR, zato je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 10.120,39 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, pritožbo tožnice pa v celoti, zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso pripomogle k razjasnitvi zadeve, zato tožnica krije tudi svoje stroške te vloge. Delno, in sicer z zneskom 10.004,47 EUR, za kolikor je na pritožbeni stopnji bila znižana skupna odškodnina tožnici, pa je uspela tožena stranka. Priznani stroški tožene stranke glede na vrednost ugodilnega dela prvostopenjske sodbe so stroški zastopanja v skupnem znesku 769,98 EUR (1375 točk za pritožbo, 2 % materialnih izdatkov in 20 % DDV). Ob upoštevanju uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku 11 %, mora tožnica toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 84,70 EUR.