Jedro

V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati 98.c člen ZObr, ki določa, da pripadniku za delo v mednarodni organizaciji pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije ter na tej podlagi tožniku prisodilo zamudne obresti od tega datuma dalje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se zavrneta in se potrdita sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede zahtevka za obračun bruto zneska odškodnine ter za odvod davkov in prispevkov (I. točka izreka). Z delno sodbo na podlagi pripoznave je toženki naložilo, da tožniku v 8 dneh plača 2.821,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). S sodbo je odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 8 dneh plačati 1.602,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2014 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 4.231,50 EUR od 5. 5. 2014 do 21. 12. 2016 (III. točka izreka) in mu plačati stroške postopka 628,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom je odločilo še o obveznosti toženke, da tožniku povrne stroške sodnih taks v znesku 86,00 EUR.

2. Zoper III. in IV. točko izreka navedene sodbe in zoper dopolnilni sklep se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Toženka glede osnove za izračun odškodnine izpostavlja, da je v vlogi z dne 16. 7. 2018 obrazložila, zakaj bi bilo potrebno upoštevati le nominalno osnovo (brez dodatkov). Do argumentov glede obračunavanja plače za dan napotitve (ne pa 8-urni delovnik) se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je podana kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da zamudne obresti tožniku pripadajo od dneva vrnitve z misije. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Upoštevati je potrebno le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, sodišče pa je tožniku priznalo vse stroške. Tako je sodišče tožniku priznalo stroške udeležbe na naroku, čeprav je toženka v vlogi 16. 7. 2018 podala predlog za odločitev brez obravnave, čemur pa je tožnik v vlogi z dne 20. 8. 2018 nasprotoval brez utemeljitve. Iz zapisnika o naroku 24. 8. 2018 je razvidno, da nobena stranka ni navajala ničesar in je bil ta narok nepotreben. Podobno velja za tožnikove tri pripravljalne vloge, ki glede na njeno vsebino ne morejo biti potrebne za pravdo. Zlasti to velja za tretjo vlogo, ki je bila podana že po dodatni delni pripoznavi toženke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba.

5. Ne drži navedba toženke, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedenih argumentov. Sodišče je dolžno upoštevati le tiste navedbe strank, ki so relevantne za rešitev spora, kar pa je v konkretnem primeru bilo storjeno. Tako se je zlasti v 13. in 14. točki obrazložitve izrecno izjasnilo o za toženko spornem načinu izračuna osnove za vtoževano odškodnino in o metodologiji izračuna (dan/ure), s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja ter dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

6. Ne držijo navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče pri odločanju o višini odškodnine upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov. V zvezi s tem ni utemeljeno sklicevanje na Uredbo o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tudi iz primera VIII Ips 226/2017 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot izhodišče za izračun urne oziroma dnevne postavke ter posledično odškodnine.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, postavljenemu glede na tožnikovo neto plačo v višini 4.231,64 EUR, sestavljeno iz osnove in dodatkov. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik upravičen do plačila za 30 dni neizrabljenega tedenskega počitka. Tožnik je višino odškodnine izračunal upoštevaje navedeno neto plačo za povprečno 174 ur na mesec, pri čemer znaša odškodnina za en dan v višini urne postavke 24,31 EUR, pomnožene z osmimi urami. Navedenemu izračunu je sodišče prve stopnje materialnopravno utemeljeno sledilo. Plača pripadnika SV na misiji v tujini se namreč obračuna po Uredbi v neto znesku, ob upoštevanju povprečne delovne obveznosti 174 ur mesečno, kot je razvidno iz odločbe toženke z dne 5. 9. 2013 (A3).

8. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je pri določitvi odškodnine v višini plače za en dan (neizrabljenega tedenskega počitka) napačno izhajalo iz števila povprečnih mesečnih ur namesto iz števila dni v mesecu. Uredba v četrtem odstavku 6. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka, ureja specifično situacijo, ko pripadnik SV opravlja službo izven države manj kot en mesec. Le v takem primeru bi se vrednost dnevne delovne obveznosti določilo glede na število dni, dejansko prebitih na delu v tujini, oziroma bi se mesečna plača delila s številom dni v mesecu. V obravnavani zadevi pa je potrebno upoštevati 98.c člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), ki določa, da pripadniku za delo v MOM pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.

9. Ob upoštevanju te pravne podlage je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikovo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom 174 ur. Pri tem utemeljeno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, saj za to ni materialnopravne podlage. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 izhaja, da je relevantna celotna plača, opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur kot povprečni mesečni obveznosti.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi v zvezi z odločitvijo o obrestnem zahtevku ustrezno obrazložena, tako da ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije ter na tej podlagi tožniku prisodilo zamudne obresti od tega datuma dalje. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni - tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženko stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).

11. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik je v sporu uspel v celoti. Posebni stroški v zvezi z utemeljenim delom zahtevka niso nastali. Zato je kot pravno podlago za odmero stroškov postopka pravilno uporabilo prvi oz. tretji odstavek 154. člena ZPP.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov za zastopanje na naroku 24. 8. 2018. Tožena stranka je v vlogi z dne 16. 7. 2018 predlagala sodišču, da odloči brez glavne obravnave, vendar pa je bilo med strankama sporno dejansko stanje glede dela tožbenega zahtevka v znesku 1.602,90 EUR, ki ga tožena stranka ni pripoznala. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je stroške izvedbe naroka za glavno obravnavo povzročil po svoji krivdi, ker se ni odpovedal glavni obravnavi. Ker je toženka pred narokom ponovno delno pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), tožniku namesto priglašenih 400 točk pravilno priznalo le 300 točk za zastopanje na naroku (glede na še vedno sporno višino zahtevka 1.602,90 EUR). Neutemeljena je tudi pritožba toženke, da je sodišče tožniku nepravilno priznalo kot potrebne stroške za tri pripravljalne vloge. Kot že navedeno je toženka še na zadnjem naroku prerekala tožbeni zahtevek za 1.602.90 EUR, pred tem pa zahtevek dvakrat delno pripoznala, pri tem pa ves čas postopka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini. Zato je imel tožnik vso pravico, da v vlogah podaja svoja stališča, predvsem v zvezi s prerekanim dejanskim stanjem in pravno podlago tožbenega zahtevka.

13. Neutemeljena je tudi pritožba zoper dopolnilni sklep. Taksna obveznost je na podlagi 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/08 s sprem.) nastala šele z vročitvijo sodbe, v kateri o taksi kot strošku postopka ni bilo odločeno. Zato je tožnik stroške sodne takse uveljavljal naknadno, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo z dopolnilnim sklepom. Ker je tožnik v sporu v celoti uspel, je pravilna odločitev sodišča, s katero je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki naložilo, da tožniku povrne tudi stroške odmerjene sodne takse.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba oziroma sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).