Jedro

Pritožnica se (neutemeljeno) sklicuje na občinski odlok, po katerem je parcela 1014/62 javna prometna površina – lokalna krajevna cesta in se šteje za grajeno javno dobro. Tudi če odlok parcelo označuje kot javno dobro, to v obravnavanem postopku ni upoštevno. Sodna praksa je že v številnih primerih zavzela jasno stališče, da pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, za odločanje o tem ne more biti ovira. Upravna odločba, ki (lahko) posega v na podlagi zakona pridobljena lastninskopravna upravičenja predlagateljev, ne more vezati ne sodišča ne predlagateljev, ker niso imeli možnosti sodelovati v postopku za njeno izdajo.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da je treba v postopkih določitve pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL pri odločanju o povrnitvi stroškov primarno uporabiti določilo prvega odstavka 35. člena ZNP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom ugotovilo, da so parcele št. 1014/59, 1014/61 in 1014/62, vse k.o. X skupno pripadajoče zemljišče stavb na naslovih ... ulica 17, 19 in 21 in s tem kot splošni skupni del teh stavb v skupni lastnini njihovih vsakokratnih etažnih lastnikov (točka I. izreka sklepa). Odločilo je tudi, da udeleženci sami krijejo stroške tega postopka (točka II. izreka sklepa) in da se ta sklep v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izvede v vrstnem redu zaznamb postopka (točka III. izreka sklepa).

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) pritožila druga nasprotna udeleženka Mestna občina ... Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je tekom postopka navedla, da se ne strinja z mnenjem sodnega izvedenca, da pripadajoče zemljišče k stavbam predstavlja tudi parcela 1014/44, k.o. X, saj parkirišča na tej parceli služijo stanovalcem in obiskovalcem soseske in ne samo stanovalcem treh stavb in je parcelo potrebno obravnavati kot javno prometno površino. V Odloku o občinskem prostorskem načrtu MOL je parcela označena kot javna prometna površina – lokalna krajevna cesta in se šteje kot grajeno javno dobro. Sklicuje se na določilo 19. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Javno dobro se ne more in ne sme določiti kot pripadajoče zemljišče k stavbi. Po naročilu sodišča je sodni izvedenec opravil parcelacijo in so tako na mestu parcele 1014/44 nastale parcele št. 1014/62 in 1014/63. Nasprotna udeleženka je zaradi javnega interesa nasprotovala, da se parcela 1014/62 k.o. X določi za pripadajoče zemljišče. Sodišče se opira na izvedensko mnenje izvedenca urbanistične stroke dr. P. Pripombe na mnenje je dala nasprotna udeleženka. Izvedenec je eksplicitno navedel, da je … ulica vključno s parkirnimi mesti opredeljena kot javna površina, kljub temu pa je zaključil, da parcele 1014/62 k.o. X, ni obravnavati kot del javne ceste in jo je predlagal kot pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi. Iz povedanega jasno izhaja, da je izvedenec izdelal popolnoma neutemeljen sklep, da on sam tega parkirišča ne obravnava kot del javne ceste, zato je mnenje napačno. Izvedenec je zaključil, da sporna cesta služi za dovoz na parkirišče, ki ni del ceste. Mnenje je protislovno in ga ni moč upoštevati kot verodostojno strokovno podlago. Izvedenec se je skliceval na zazidalni načrt in ostalo urbanistično dokumentacijo in jo interpretiral, pri tem pa te dokumentacije ni predložil svojemu mnenju, zato ni bila možna preverba. Preverljivi prostorski akt, na katerega se je skliceval, je jasno določal parkirišče kot del javne ceste, a sodišče tega ni upoštevalo oziroma se do tega ni opredelilo. Pritožba izpodbija tudi stroškovni del sklepa. Meni, da bi vse stroške moral nositi predlagatelj.

3. Prvi nasprotni udeleženec G. - v stečaju je na pritožbo odgovoril. Zavrača pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo druge nasprotne udeleženke, v celoti zavrne in potrditi izpodbijani sklep. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba druge nasprotne udeleženke v uvodu sicer navaja, da izpodbija sklep od točke I. do III., torej v celoti, vendar je iz obrazložitve pritožbe jasno, da nasprotuje le ugotovitvi, da je skupno pripadajoče zemljišče stavb tudi parcela 1014/62 k.o. X, ki je v naravi parkirišče in odločitvi sodišča v stroškovnem delu. Druga nasprotna udeleženka Mesta občina ... je udeležena v tem postopku zaradi zagotavljanja varstva javnega dobra in javnega interesa (26/3 člen ZVEtL).

6. Nesporno med udeleženci je, da je bila gradba na naslovu ... ulica 17, 19 in 21 zgrajena pred 1.1.2003. V okviru postopka določitve pripadajočega zemljišča za stavbe zgrajene pred 1.1.2003 mora sodišče obravnavati tudi vse ugovore, povezane z lastninjenjem javnega dobra, ki vplivajo na ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi. Pritožnica se je že tekom postopka in sedaj v pritožbi sklicevala na Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL, kjer je parcela 1014/44 oziroma sedaj parcela št. 1014/62 k.o. X javna prometna površina in se šteje kot grajeno javno dobro. Na pritožbene navedbe je v celoti že odgovorilo prvo sodišče (točka 12 do 17 obrazložitve prvostopnega sklepa). Sodišče je s pomočjo izvedenca P. prišlo do zaključka, da je parcela 1014/62 v naravi parkirišče, ki omogoča parkiranje dvajsetih vozil. Parkirišče je bilo načrtovano že v prostorskem aktu, na podlagi katerega je bila stavba zgrajena. Namenjeno je bilo in je tudi dejansko služilo kot parkirišče za vozila etažnih lastnikov … ulice 17, 19 in 21. Ti so tudi označevali parkirna mesta. Pritožnica se sklicuje na javni interes, vendar tega v ničemer ne izkazuje, nasprotno pa predlagatelji vseskozi trdijo in tudi dokazujejo, da so le oni svoja vozila parkirali na sedaj označeni parceli št. 1014/62 k.o. X. 7. Pritožnica se (neutemeljeno) sklicuje na občinski odlok, po katerem je parcela 1014/62 javna prometna površina – lokalna krajevna cesta in se šteje za grajeno javno dobro. Tudi če odlok parcelo označuje kot javno dobro, to v obravnavanem postopku ni upoštevno. Sodna praksa je že v številnih primerih zavzela jasno stališče, da pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1 za odločanje o tem ne more biti ovira. Upravna odločba, ki (lahko) posega v na podlagi zakona pridobljena lastninskopravna upravičenja predlagateljev, ne more vezati ne sodišča ne predlagateljev, ker niso imeli možnosti sodelovati v postopku za njeno izdajo.

8. Da parcela št. 1014/42 k.o. X ni prometna površina oziroma občinska cesta, se je prepričalo tudi samo sodišče, ki je skupaj z izvedencem opravilo ogled. Poudariti je, da se do parkirnega prostora na parceli 1014/62 pripelje po javni prometni površini, se pa ta površina ne razteza tudi na sam parkirni prostor. Kot že prej povedano, je bilo parkirišče predvideno v prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila tudi narejena. Že od vsega začetka so bila parkirišča namenjena etažnim lastnikom. Takšno pravno in dejansko stanje je lahko pripeljalo le do zaključka, da tudi ta parcela predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavb na ... ulici 17, 19 in 21. Samo dejstvo, da se z mnenjem izvedenca P., druga nasprotna udeleženka ne strinja, pa ne pomeni, da mnenje ni strokovno.

9. Po prej povedanem ni dvoma, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključki izpodbijanega sklepa pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo druge nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljena je pritožba druge nasprotne udeleženke tudi v delu glede stroškov postopka. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je treba v postopkih določitve pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL pri odločanju o povrnitvi stroškov primarno uporabiti določilo prvega odstavka 35. člena ZNP (I Cp 1036/2015). Prvo sodišče je tako tudi odločilo. Sicer pa pritožnica stroškov v postopku sploh ni priglasila.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da nasprotni udeleženki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnica v pritožbi ni uspela, odgovor na pritožbo prve nasprotne udeleženke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, bil je nepotreben (155. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).