Jedro

ZIZ pravila odločanja o stroških izvršilnega postopka v celoti določa v 5. in 6. odstavku 38. člena. Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Upnik mora dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo, tako da je sklep o izvršbi z dne 25. 9. 2013 razveljavilo v delu, ki se nanaša na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 516,00 EUR od 15. 12. 2012 dalje do plačila, in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (I. točka izreka), sicer je ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka), dolžan pa je upniku v 8 dneh povrniti 26,35 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka pravočasno pritožuje dolžnik. Meni, da je glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari upnik le delno uspel, zato mu je glede na uspeh na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžan povrniti sorazmeren del stroškov. Z ugovorom je uspel. Upnik v odgovoru na ugovor ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k dodatni razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma ni z ničemer prinesel k odločitvi o pritožbi, tako da ti stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin, da je dolžnik svojo obveznost poznal. Če bi zanjo vedel, bi jo prostovoljno izpolnil, zato upniku ni bilo treba podati predloga za izvršbo. S vloženim predlogom je tako upnik sam, brez potrebe povzročil izvršilne stroške.

3. Upnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je na pritožbo dolžnika izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem le ta ni uspel. Preizkus je opravilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik neutemeljeno uveljavlja, da je upnik predlog za izvršbo vložil prenagljeno, ker je bil svojo obveznost vedno pripravljen izpolniti, le vedel ni zanjo. Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 11. 2012, ki je opremljen tako s potrdilom o pravnomočnosti kot tudi s potrdilom o izvršljivosti z dne 15. 12. 2012. Ker upnik dolžnikove izpolnitve v 30 dneh od pravnomočnosti ni prejel, je predlog za izvršbo dne 19. 9. 2013 vložil utemeljeno in upravičeno. Kasneje se je tekom postopka sicer izkazalo, da je bila zoper navedeni sklep vložena pritožba, o kateri je bilo odločeno s sklepom z dne 11. 1. 2013, ki je bil dolžniku vročen dne 20. 3. 2013, kar pa na potrebnost izvršilnega predloga ne vpliva. Dolžnik je znesek 516,00 EUR upniku nakazal šele dne 24. 10. 2013. 7. ZIZ pravila odločanja o stroških izvršilnega postopka v celoti določa v petem in šestem odstavku 38. člena. Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Upnik mora dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. 8. Izpodbijana odločitev, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovora, je pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na šesti odstavek 38. člena ZIZ in utemeljeno zaključilo, da v konkretnem primeru upnik dolžnikovih ugovornih stroškov ni povzročil neutemeljeno. Kot že navedeno, je dolžnik znesek, ki ga je dolgoval na podlagi pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova, upniku poravnal po vložitvi predloga in tudi po izdaji sklepa o izvršbi (25. 9. 2013). Upnik je torej predlog za izvršbo za glavno terjatev, na katero so vezani tudi odmerjeni stroški, vložil povsem upravičeno. Dolžnikovo sklicevanje na delni uspeh v postopku in smiselno uporabo določb ZPP je zato neutemeljeno. Glede odločbe Višjega sodišča v Mariboru, na katero se sklicuje, pa sodišče druge stopnje dolžniku pojasnjuje, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.

9. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da upnik na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ ni upravičen do povrnitve stroškov odgovora na ugovor, ker z njim ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča. Če upnik v roku ne odgovori na ugovor zoper sklep o izvršbi, nastopi domneva iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, po kateri se šteje, da so v primeru neprerekanosti dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Na to posledico je bil upnik tudi opozorjen v pozivnem dopisu. Upnik je torej na ugovor, v katerem je dolžnik med drugim oporekal tudi pravnomočnosti in izvršljivosti izvršilnega naslova moral odgovoriti, če je želel preprečiti nastop zgoraj navedene domneve. Zato ni mogoče pritrditi dolžniku, da ne gre za potrebne izvršilne stroške.

10. Pritožba dolžnika tako ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Glede stroškov odgovora na pritožbo dolžnika je sodišče druge stopnje odločilo, da jih upnik krije sam, saj z njim ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).