Jedro

Akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu. Zato je bilo potrebno tožnikovo tožbo v delu, kjer zahteva odpravo ukaza, zavreči. Dne 5. 5. 2004 je vstopil v veljavo Zobr-D, ki je v petem odstavku 26. člena prehodnih določb določil izobrazbeni pogoj za vse delavce na obrambnem področju in rok, do katerega morajo delavci manjkajočo izobrazbo pridobiti in sicer do 14. 1. 2009. Po šestem odstavku istega člena je tožena stranka dolžna delavca, ki je bil vpisan v ustrezen izobraževalni program za pridobitev manjkajoče stopnje izobrazbe, pa le te ni pridobil do izteka rokov iz prejšnjega odstavka, najkasneje v 90 dneh po izteku roka razporediti na formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto, za katero je izpolnjeval pogoje glede stopnje in smeri izobrazbe, ne glede na njegov čin ali naziv. Ker tožnik v roku, ki ga je določil Zobr-D, ni pridobil zahtevane izobrazbe za častniško dolžnost, na katero je bil takrat razporejen, ga je tožena stranka z ukazom razrešila častniške dolžnosti in ga razporedila na dolžnost podčastnik za logistične zadeve, za katero izpolnjuje izobrazben pogoj. Tožena stranka je za svoje ravnanje imela pravno podlago v določbi šestega odstavka 26. člena ZObr-D. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo sklepov o njegovi razporeditvi ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek , da se sklep in odločba z dne 17. 5. 2010 in odločba o plači z dne 17. 10. 2009 odpravita; da je tožena stranka dolžna tožnika ustrezno razporediti in zato izvesti ustrezne postopke ter izdati ustrezne akte, da bo pogodba o izobraževanju v šoli za častnike z dne 7. 10. 1993 spoštovana v celoti; da je tožena stranka dolžna tožniku od 13. 4. 2009 do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače s pripadajočimi dodatki med izplačanimi plačami za 27. plačni razred in plačami za 31. plačni razred, od tako obračunanih razlik za tožnika plačati vse pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati razliko vsakokratnih mesečnih neto razlik plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vsakega 6. v mesecu za razliko plače za pretekli mesec do plačila, od pravnomočnosti te sodbe dalje pa tožniku obračunati in izplačati mesečno plačo za 31. plačni razred vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v znesku 282,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu odprave ukaza z dne 3. 4. 2009, ukaza z dne 15. 10. 2009 in odločbe z dne 21. 4. 2009. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik pravočasno pritožbo in jo izpodbija v zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni odločitev tako, da ugodi zahtevku tožnika. V zvezi z akti vodenja in poveljevanja, je ukaz, ki ga je izpodbijal, dejansko odločil o pravicah iz delovnega razmerja s tem, ko je tožniku določil naziv štabni vodnik, v katerem bo opravljal svoje delo in z ukazom mu je bila dejansko določena plača za naziv štabnega vodnika. Zoper ukaz je tožnik ugovarjal po službeni poti na uradnih razgovorih in zoper dokončno odločitev načelnika Generalštaba nima sodnega varstva glede same razporeditve na formacijsko dolžnost z vojaško strokovnega stališča. Iz delovnopravnega stališča pa se tožniku mora dopustiti varstvo pravic, saj je odločba, ki jo tudi izpodbija v tožbi, le povzela pravice iz delovnega razmerja, o katerem je ukaz že odločil. Ukaz ni le vojaško strokovni, ampak tudi delovnopravni akt, kjer določa plačo tožniku. Zoper ukaz in odločbo o plači, ki sta v povezavi odločila o tožnikovem znižanju plače, katere razliko vtožuje, je pravočasno uporabil predpisano varstvo pravic in v kolikor uspe v tožbi, je potrebno vse nadaljnje ukaze in odločbe o plačah za tožnika odpraviti in o njegovih pravicah odločiti na novo, saj bi v primeru uspeha v tožbi bila razveljavljena pravna podlaga za izdajo vseh nadaljnjih ukazov in odločb o njegovi plači in položaju oziroma razporeditvi. Trditev sodišča prve stopnje, da je vprašanje 14. člena ZSPJS uredil ZObr drugače, je materialnopravno napačno. Specialnejši predpis ne more urejati posameznih vprašanj manj ugodno od sistemskega zakona, v tem primeru ZSPJS. Delodajalec bi moral uporabiti 14. člen ZSPJS, kot je bilo to narejeno v celotni javni upravi, uporaba specialnejše, manj ugodne ureditve za delavce na obrambnem področju ni dopustna. Ugotovitve o upravičenosti tožnika do plače ob upoštevanju 27. plačnega razreda so napačne, saj temeljijo na izpodbijani odločbi o plači, ki je nezakonito določila plačo tožniku na podlagi predhodno odločenega v izpodbijanem ukazu, ki je tožniku določil naziv štabni vodnik in s katerim mu je znižal plačo brez varstva pravic in možnosti učinkovitega ugovarjanja. Sodišče je dolžno upoštevati tudi pogodbo o zaposlitvi. V konkretni pogodbi ni časovne omejitve veljavnosti pogodbene zaveze do tožnika, da mu bo tožena stranka zagotavljala delovno mesto ustrezno pridobljeni vojaški strokovni izobrazbi. V sami pogodbi ni nikjer omenjeno, da bi določilo o zagotavljanju ustreznega delovnega mesta glede na pridobljeno vojaško strokovno izobrazbo bilo mišljeno le neposredno po izobraževanju. Poveljnik voda je bilo v času sklepanja pogodbe najnižje delovno mesto, za katerega je zahtevana VII. stopnja izobrazbe in z besedno zvezo na delovnem mestu poveljnika voda je ravno to bilo poudarjeno, da se bo tožniku zagotavljalo delovno mesto VII. stopnje, kar je tudi predvideval 14. člen ZSPJS, ki pa se v primeru tožnika iz neznanih razlogov ni uporabil, medtem ko so ga v celotni javni upravi s pridom uporabljali. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je bil tožnik zaradi neustrezne izobrazbe z ukazom z dne 3. 4. 2009 razrešen s funkcije dolžnosti častnik - namestnik poveljnika in razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik za logistične zadeve, ki jo opravlja v nazivu štabni vodnik in mu je bila izdana odločba z dne 21. 4. 2009, s katero je bil uvrščen v 27. plačilni razred in sicer od 10. 4. 2009 dalje; - zaradi napačno določenega datuma veljavnosti je bila citirana odločba odpravljena z odločbo z dne 7. 10. 2009, s katero je bil tožnik razporejen v 27. plačilni razred od vključno 13. 4. 2009 dalje; - z ukazom z dne 15. 10. 2009 je bil nato tožnik razrešen z dotedanje dolžnosti, to je z dolžnosti častnika - namestnika poveljnika in razporejen na novo formacijsko dolžnost podčastnika za operativno učne zadeve, ki jo opravlja v nazivu štabni vodnik in mu je bila izdana odločba o plači z dne 22. 10. 2009, s katero je bil še naprej razporejen v 27. plačni razred, zaradi napredovanja z dne 8. 4. 2010 pa je bil razporejen v 28. plačni razred.

Za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če z Zakonom o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) ni drugače določeno (prvi odstavek 88. člena ZObr). Po 46. členu ZObr je ukaz akt vodenja in poveljevanja. Iz 98. in 98. a člena ZObr izhaja, da se razporeditve pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske izvede z akti poveljevanja. Enako izhaja iz 56. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami). Skladno s tretjim odstavkom 98. a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper akte poveljevanja, s katerim je bila razporeditev izvedena, torej izrecno urejata ZObr ter ZSSloV (36. do 43. člen). Skladno z drugim odstavkom 100. a člena ZObr ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen (kot v konkretnem primeru), če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV), niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz ne predvideva drugih pravnih sredstev. Tako Vrhovno sodišče RS (1) kot Ustavno sodišče RS (2) sta v podobnih primerih zavzeli stališče, da akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je v zadevah opr. št. VIII Ips 302/2002 in VIII Ips 159/2005 izrecno zapisalo, da zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno, upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, tožbo tožnika v tem delu pravilno zavrglo, sicer pa tožnik s pritožbo izpodbija zgolj sodbo in ne sklepa.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka tožnika ustrezno razporediti, skladno s pogodbo o izobraževanju v šoli za častnike z dne 7. 10. 1993. Z navedeno pogodbo se je tožena stranka med drugim zavezala, da bo tožniku po končanem izobraževanju v programu Šole za častnike od 4. 10. 1993 do 1. 4. 1994 zagotovila razporeditev na delovno mesto, iz katerega je bila napoten na izobraževanje v šolo za častnike oziroma na delovno mesto poveljnika voda (točka c 2. člena Pogodbe o izobraževanju). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z navedeno določbo zavezala, da bo tožnika neposredno po zaključenem izobraževanju v šoli za častnike razporedila na častniško dolžnost, kar je tudi storila. To določilo pa se ne more nanašati na razporeditve tožnika v prihodnosti.

Dne 5. 5. 2004 je vstopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakon o obrambi (ZObr - D, Ur. l. RS, št. 40/2004), ki je v petem odstavku 26. člena prehodnih določb določil izobrazbeni pogoj za vse delavce na obrabnem področju in rok, do katerega morajo delavci manjkajočo izobrazbo pridobiti in sicer do 14. 1. 2009. Po šestem odstavku istega člena je tožena stranka dolžna delavca, ki je bil vpisan v ustrezen izobraževalni program za pridobitev manjkajoče stopnje izobrazbe, pa le te ni pridobil do izteka rokov iz prejšnjega odstavka, najkasneje v 90 dneh po izteku roka, razporediti na formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto, za katero je izpolnjeval pogoje glede stopnje in smeri izobrazbe, ne glede na njegov čin ali naziv.

Tožnik je imel V. stopnjo strokovne izobrazbe in je s toženo stranko sklenil pogodbo o izobraževanju za študij na Visoki A. šoli in sicer za čas od septembra 1995 do marca 2001, vendar tega študija ni zaključil. Nato je s toženo stranko sklenil pogodbo o izobraževanju ob delu za študij na Fakulteti B. in sicer v obdobju od oktobra 2002 do marca 2008, vendar tudi tega izobraževanja ni zaključil do dne 14. 1. 2009 (in tudi ne kasneje), do katerega je imel tako kot ostali delavci na obrambnem področju čas pridobiti manjkajočo izobrazbo. Iz ukazov o podaljšanju ukaza z dne 30. 9. 2005 (B6), 8. 5. 2006 (B8), 28. 7. 2006 (B10), 16. 3. 2007 (B12) izhaja, „da je tožnik pripadnik stalne sestave, vpisan v ustrezni program za pridobitev manjkajoče stopnje izobrazbe in na podlagi petega odstavka 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZObr obdrži razporeditev na formacijsko dolžnost in naziv, dokler redno opravlja obveznosti določene z izobraževalnim programom, vendar najkasneje do 14. 1. 2009. V kolikor pripadnik stalne sestave ne izpolnjuje omenjene obveznosti, se razporedi na ustrezno formacijsko dolžnost v skladu z zakonom“. Ker tožnik do 14. 1. 2009 ni pridobil zahtevane izobrazbe za častniško dolžnost, na katero je bil takrat razporejen, ga je tožena stranka z ukazov z dne 3. 4. 2009 razrešila častniške dolžnosti in ga razporedila na dolžnost podčastnik za logistične zadeve, za katero izpolnjuje izobrazben pogoj.

Po 88. členu ZObr je eden izmed pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe tudi pogoj ustrezne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v roku, ki ga določa ZObr-D ni pridobil ustrezne izobrazbe. Tožena stranka je za svoje ravnanje imela pravno podlago v določbi šestega odstavka 26. člena ZObr-D. Iz celotne določbe 26. člena ZObr-D je razviden namen zakonodajalca, da se delavci, ki zasedajo delovna mesta, za katere ne izpolnjujejo pogojev glede strokovne izobrazbe, premestijo na delovna mesta, za katere izpolnjujejo izobrazbene pogoje. Za formacijsko dolžnost častnik - namestnik poveljnika, na katero je bil tožnik razporejen pred sporno razporeditvijo, se zahteva najmanj visoka strokovna izobrazba, kar je razvidno iz formacije (B28), tožnik pa je imel V. stopnjo strokovne izobrazbe in manjkajoče izobrazbe v času izobraževanja ni pridobil. Ker tožnik ni pridobil izobrazbe za častniško dolžnost, na katero je bil takrat razporejen, ga je tožena stranka z ukazom z dne 3. 4. 2009 razrešila častniške dolžnosti in ga razporedila na dolžnost podčastnik za logistične zadeve, za katero izpolnjuje izobrazben pogoj (zahteva se najmanj srednja izobrazba).

Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki ureja zmanjšanje osnovne plače delavcev, ki opravljajo delo na delovnih mestih, za katere ne izpolnjujejo izobrazbe. ZObr je to vprašanje za delavce na obrambnem področju uredil drugače, kakor je zgoraj obrazloženo, zato v tem delu niso upoštevna pravila ZSPJS. Odločbi o plači z dne 7. 10. 2009 in 17. 5. 2010, ki jih tožnik v predmetnem sporu izpodbija, sta tako pravilni in zakoniti. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek za njihovo razveljavitev utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V zadevi opr. št. VIII Ips 83/2004 z dne 9. 11. 2004. Op. št. (2): V zadevi opr. št. U-I-253/96 z dne 2. 4. 1998.