Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene od pravdnih strank, nepravilno vabljenje na zaslišanje ni povzročilo kršitve pravice do izjave pritožnika.

Pritožnika nista uspela izpodbiti resničnosti tistega, kar je bilo zapisano v zapisniku o glavni obravnavi, ker nista predložila nobenih dokazov za svoje trditve.

Družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo odgovarja za obveznosti družbe s svojim premoženjem tudi po njenem izbrisu iz sodnega registra.

Enostranska izjava volje, s katero je toženec prevzel obveznosti plačila dolgov izbrisane družbe, predstavlja njegovo zavezo v razmerju do upnika terjatve. Ker je tožeča stranka z izjavo soglašala (nanjo se je sklicevala v tožbi), je izkazana tudi pogodba o pristopu k dolgu in ne pogodba o prevzemu izpolnitve.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugodilno odločitev sodišča prve stopnje o kapitaliziranih zamudnih obrestih v znesku 800.373,87 SIT oz. sedaj 3.336,83 EUR in zamudnih obrestih od navedenega dela glavnice, ter v odločitvi o stroških postopka, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank na plačilo kapitalizirane glavnice v višini 14.773,74 EUR (oz. prej 3.540.373,87 SIT) in nadaljnjih zakonskih zamudnih obresti od zneske glavnice 3.540.373,87 SIT od 8.12.2004 do 31.12.2006, in zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice 14.773,74 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Toženim strankam je nadaljnje še naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 3.083,61 EUR v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse tožene stranke in sicer prvotožena stranka posebej s svojo pritožbo, drugo tožena in tretje tožena stranka pa skupaj s posebno pritožbo po pooblaščenem odvetniku.

Prvotožena stranka poudarja, da je bil vabljen na razgovor dne 27.9.2006 in tedaj seznanjen, da je tožen za njemu do tedaj neznan postopek in znesek. Vročeno mu je bilo gradivo, kajti postopek zoper neznane storilce je trajal nekaj let. Gradivo, pridobljeno s strani sodišča, ga ni obremenjevalo oz. ni bilo nobenih listinskih dokazov o njegovi vpletenosti za domnevni dolg. Po nekaj minutnem razgovoru je bilo jasno, da s spornimi posli ni bil seznanjen. Ostala toženca sta dolg priznala in se več let dogovarjala o njegovem plačilu. Drugotoženec je podpisal tudi notarsko izjavo. Podjetje sploh ni bilo registrirano za delo in poslovanje v lesarski stroki. Ne obstajajo nobeni zapisi, načrti predpogodbe, pogodbe o nameri, dogovoru za realizacijo posla med strankama. Direktor družbe B d.o.o. ni bil povabljen k zaslišanju, kot tudi ne pooblaščenec za nakazila. Direktor B d.o.o. in tretji toženec sta si takšne zneske že večkrat nakazovala. Drugo in tretji toženec kot tudi bivši direktor B d.o.o. so se okoristili na račun podjetja B d.o.o.. Prosi za odpravo sodbe.

Drugotoženec in tretjetoženec uveljavljata vse pritožbene razloge ter predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Očita bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na naroku dne 21.6.2007 namreč nista bila poučena, da bosta na naslednjem naroku zaslišana kot stranki ter na posledice, če se zaslišanju ne bosta odzvala. Zato tudi niso bila razčiščena pravno relevantna dejstva. Pri vabljenju je tudi prišlo do očitne pomote in je pooblaščenec tožencev v svoj razpored napisal ustno naznanjen datum 9.10.2007, v zapisnik pa je bilo protokolirano, da bo narok dne 4.10.2007. Zato se stranki nista udeležili naroka dne 4.10.2007. Sodišče ni razčistilo, kakšna je bila pravna podlaga izvršenih nakazil tožeče stranke na račun družbe C d.n.o.. Tožeča stranka zatrjuje, da je šlo za posojilo in je k tožbenim navedbam predložila tudi dopis, poslan v zvezi z odpovedjo posojila, in zahtevo za vračilo zneska v roku 7 dni. Tako bi lahko prišlo do zamude šele z dnem 3.6.2004 in ne že z dnem nakazila, kot vtožuje tožeča stranka. V sodbi pa se zgolj zatrjuje, da je šlo za predplačilo v zvezi s pogodbo, glede katere izbrisana družba C d.n.o. še ni izpolnila svoje obveznosti in na tej podlagi izvaja sankcije iz 11. člena OZ. Pravna kvalifikacija spornega razmerja, torej ali gre za posojilo ali za predplačilo za izpolnitev nedenarne obveznosti, pa je bistvena za presojo o tem, kdaj so pričele teči zamudne obresti. Sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti in tudi ni ugotovljeno dejansko stanje v tem delu. Napačna je presoja, da predstavlja izjava tretje tožene stranke z dne 9.9.2004 pogodbo po 432. členu OZ, to je pogodbo o pristopu k dolgu. Ta izjava nima značaja pogodbe, ker tožena stranka v njej ni navedena kot podpisnik in torej takšna pogodba ni sklenjena. Tudi ta dejstva bi sodišče lahko razčistilo z zaslišanjem tretje tožene stranke in bi na podlagi zaslišanja tako lahko prišlo do zaključka, ali ne gre morebiti za pogodbo z izbrisano družbo o prevzemu izpolnitve, v zvezi s katero pa tožeča stranka ne more uspešno tožiti tretje tožene stranke. Izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Ni utemeljen pritožbeni očitek drugotoženca in tretjetoženca, da naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (preprečitev obravnavanja pred sodiščem oz. kršitev načela kontradiktornosti) in sicer: 1.) ker na naroku dne 21.6.2007 nista bila podučena, da bosta na naslednjem naroku zaslišana kot stranki, temveč sta bila zgolj seznanjena o datumu naslednjega naroka, in 2.) ker naj bi sodnica ustno naznanila kot dan naslednjega naroka - 9.10.2007, v zapisnik pa je bilo zapisano, da je naslednji narok že dne 4.10.2007 in se zato naslednjega naroka dne 4.10.2007 nista udeležila. Kar zadeva prvi očitek, je potrebno odgovoriti, da je sicer res, da je bil zgolj drugotoženec na narok z dne 4.10.2007 pravilno vabljen z vabilom za zaslišanje (glej vročilnico pripeto na list. štev. 62 v spisu), navzoči tretjetoženec pa na naroku z dne 21.6.2007 ni bil posebej opozorjen, da bo na naslednjem naroku zaslišan kot stranka (glej zapisnik z naroka z dne 21.6.2007), vendar pa sodišče prve stopnje na naslednjem naroku ni zaslišalo nobene od pravdnih strank torej ni nobene od njih priviligiralo, pritožbeno sodišče pa še ugotavlja, da upoštevaje nesporno okoliščino, da je znesek glavnice do višine s strani tožeče stranke nakazanih zneskov zapadel v plačilo in da sicer obstaja dolžnost njune vrnitve, ter dejstvo, da toženca nista substancirala trditev o pravni naravi obligacijskega razmerja, ki naj bi se šele ugotavljala z zaslišanjem strank in zato prvostopno sodišče v tem delu tudi ni smelo razčiščevati teh okoliščin s predlaganim zaslišanjem toženih strank (glej še natančnejše razloge v teh smereh v nadaljevanju te pritožbene odločbe), dokaz z izvedbo zaslišanja strank niti ni bil utemeljen oziroma izvedba tega dokaza ni bila potrebna, vsaj kar zadeva tožbeni zahtevek do omenjene višine. Očitana bistvena kršitev določb postopka zato ne more biti izkazana. Odtegnitev pravice do izjave kot izraz načela kontradiktornosti postopka torej ne obstaja. V zvezi z drugo navedenim procesnim pritožbenim očitkom pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zapisnik javna listina, kar pomeni, da se šteje za resnično vse, kar je v njem zapisano, nasprotni dokaz pa je mogoč (1). Pravdne stranke imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, da se jim prebere in pravico ugovarjati zoper njegovo vsebino, torej podati pripombe, ki se nanašajo na morebitne nepravilne ali pomanjkljive zapise, ugovori, ki jim ni bilo ugodeno, pa se na zahtevo strank vpišejo v zapisnik (glej določbo 2. in 4. odstavka 124. člena ZPP), lahko pa stranke tudi kasneje dokazujejo, da tisto, kar je v zapisniku zapisano, ni resnično (2). Vendar pa pritožnika v prvostopnem postopku nista ponudila substanciranih trditev, predvsem pa nista predlagala dokazov, ki bi nakazovali, da je sodnica res ustno naznanila drugačen datum naroka, od tistega zapisanega v zapisniku, iz njega pa tudi ne izhaja, da sta tretjetoženec in pooblaščenec tožencev podala kakšne ugovore, temveč prav nasprotno - zapisnik sta podpisala tudi navzoča tretjetoženec in njegova pooblaščenka, ne da bi podala ugovore. Še v pritožbenem postopku teh trditev ne podkrepita z dokaznimi predlogi. Zato pritožnika omenjene domneve resničnosti zapisanega ne moreta izpodbiti. Posledično tudi ni izkazana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zakaj je sodišče prve stopnje obsodilo tudi prvotoženca na plačilo spornega zneska, je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Vsak družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo odgovarja za obveznosti družbe ves čas tudi s svojim osebnim premoženjem (primerjaj določilo 1. odstavka 77. člena Zakona o gospodarskih družbah - Uradni list RS, št. 30/1993 - 42/2006; ZGD). Kot družbenik iz sodnega registra izbrisane družbe torej razen drugotoženca odgovarja tudi prvotoženec za obveznosti, nastale v času obstoja družbe, in so njegove pritožbene trditve, da ni bil seznanjen s spornim poslom, pravno nepomembne.

Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov v zvezi z izpodbijano ugotovitvijo o obveznosti tretjetoženca in sicer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi pisne izjave z dne 9.9.2004 (3), ki predstavlja enostransko izjavo volje, ki je že sama po sebi zavezujoča v razmerju do upnika terjatve (9. člen Obligacijskega zakonika; Uradni list RS, št. 81/2001; v nadaljevanju. OZ) (4). Sodišče druge stopnje soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z omenjeno enostransko izjavo soglašala, če že ne drugače pa vsaj s tem, da se je že v tožbi pa tudi v nadaljevanju prvostopnega postopka nanjo sklicevala oz. nanjo oprla svoj tožbeni zahtevek zoper tretjetoženca. S tem je nedvoumno izjavila svojo voljo, da soglaša z izjavljeno obveznostjo tretjetoženca (18. člen OZ) (5) in da je zato izkazana pogodba o pristopu k dolgu na podlagi 432. člena OZ (6). Torej ni izkazana v pritožbi drugotoženca in tretjetoženca zatrjevana pogodba o prevzemu izpolnitve v smislu določbe 434. člena OZ (7) med prvotožencem in drugotožencem (kot pravnima naslednikoma iz sodnega registra izbrisane družbe C d.n.o.)na eni strani ter tretjetožencem na drugi strani. Slednja pogodba je izključena že na podlagi okoliščine, da ni izkazan dogovor med tretjetožencem kot tretjo osebo in prvotožencem in drugotožencem (oz. njunim pravnim prednikom) kot dolžnikom. Zato ni podlage za izključitev pasivne stvarnopravne legitimacije tretjetoženca v tej pravdi. Toženci v prvostopnem postopku pogodbe o prevzemu izpolnitve tudi niso zatrjevali. Zgolj v pritožbi ponovljeno sklicevanje, da bi se lahko takšno obligacijsko razmerje morda izkazalo na podlagi zaslišanja toženih strank, pa predstavlja že na prvi stopnji nedopustno ponujanje prepovedanega informativnega dokaza (anticipirano nabiranje podlage za kasnejše trditve strank o vrsti in naravi obligacijskega razmerja na podlagi predhodnih izpovedb zaslišanih strank).

Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta se odvetnika tožeče stranke in drugotoženca ter tretjetoženca celo že dogovarjala o plačilu sporne obveznosti tožeči stranki. Ker pa nobena od toženih strank ni poravnala zapadle obveznosti v obsegu, ki se nanaša na glavnico, katero je tožeča stranka nakazala izbrisani družbi, je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vrnitev prejetega zneska, ob povedanem materialnopravno pravilna. Zato je bilo potrebno v tem delu ob povedanem zavrniti pritožbi in potrditi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pač pa je potrebno ugoditi pritožbama, ki izpodbijata prisojo zneska kapitaliziranih zamudnih obresti od terjane glavnice in nadaljnjih (procesnih) zamudnih obresti od kapitaliziranih obresti. Pravno odločilno je v tem delu vprašanje zapadlosti vračila glavničnega zneska oz. trenutka začetka teka zamudnih obresti (nastanka zamude). Odgovor na to vprašanje pa je res odvisen od tega, kakšno pogodbeno razmerje je bilo sklenjeno med izbrisano družbo in tožečo stranko. Že tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 10.11.2005 nakazovala, da bi lahko šlo dejansko za posojilno razmerje, tožene stranke tem sicer res nejasnim trditvam niso nasprotovale, sodišče prve stopnje pa se do teh trditev ni opredelilo, oziroma tudi v okviru materialnega procesnega vodstva ni razjasnilo, kakšno obligacijsko razmerje tožeča stranka pravzaprav zatrjuje, temveč je (morda) prenagljeno štelo, da gre za pogodbo o delu in kupoprodajno pogodbo (glej ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bil plačan avans za plačilo materiala in še ne opravljeno storitev) in priznalo zamudne obresti že od dneva, ko je pravna prednica toženih strank prejela plačili, upoštevaje 5. odstavek 111. člena OZ, ki ureja začetek teka zamudnih obresti pri vračilu denarja iz razvezane pogodbe. Če pa je bila dejansko sklenjena posojilna pogodba, kot bi se tudi lahko razumelo trditve tožeče stranke in predloženi listinski dokaz, na katerega opozarjata pritožnika, pa je rok vrnitve posojila in s tem tudi nastanek zamude določen z zakonom, če ni dogovorjen s pogodbo. Po določbi 2. odstavka 574. člena OZ mora namreč v primeru, če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne. V tej zvezi pa je v konkretnem primeru lahko pomembno, da je tožeča stranka celo podelila toženim strankam dodatni rok za vrnitev dolgovanega zneska (glej tožbene navedbe), kot še utemeljeno opozarjata pritožnika.

Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nanizanih pravno pomembnih okoliščin, je storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se v tem delu izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi ter razveljaviti v tem delu sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v tem delu v novo sojenje (člen 354/1 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pozvati tožečo stranko, da natančno opredeli, kakšno vrsto pogodbe zatrjuje in šele nato bo mogoča pravilna ugotovitev o tem, kdaj je nastala zamuda s plačilom oz. vrnitvijo glavnice in šele tedaj mogoča pravilna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zamudne obresti s pripadajočimi procesnimi obrestmi.

(1) Glej o tem v teoriji: Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem 1. knjiga (1.-150. člen); GV Založba, Ljubljana 2005, stran 506; v tem delu avtor komentarja: J. Zobec.

(2) Glej o tem v sodni praksi: sodba VS RS II Ips 255/2003, z dne 13.11.2003, objavljeno v računalniški bazi SOVS.

(3) V kateri je tretjetoženec zapisal, da prevzema vse obveznosti družbe C d.n.o., ki je prenehala....,med drugim tudi obveznosti do družbe B. (4) Glej o tem tudi v teoriji: N. Plavšak in drugi: "Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1.do 189. člen" , GV Založba, Ljubljana 2003, stran 121; avtorica v tem delu V. Kranjc.

(5) Soglasje pogodbenih volj je lahko doseženo tudi na podlagi ločenih pisnih izjav volj ali celo konkludentnih dejanj, iz katerih izhaja volja strank, da soglaša z izjavo volje nasprotne stranke, ki pomeni vzpostavitev upniško-dolžniškega razmerja.

(6) Za pogodbo o pristopu k dolgu se šteje pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, s čemer stopi tretji v zavezo poleg dolžnika.

(7) Za pogodbo o prevzemu izpolnitve se šteje pogodba med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku.