Jedro

Kadar delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob sklicevanju na 1. in 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, za zakonitost takšne odpovedi zadostuje, da se ugotovi, da so podani razlogi za odpoved po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, in ni potrebno dokazovati tudi obstoja razlogov za odpoved po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč zadošča že obstoj enega od zakonsko predpisanih razlogov za odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2008, ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama od 14. 7. 2008 dalje ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja dalje, vključno s plačo oziroma nadomestilom plače (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Le-ta sploh nima razlogov o tem, da si je tožnik prilastil denarna sredstva, kar mu je tožena stranka sicer očitala, kakor tudi ne o tem, v kakšni višini in na kakšen način naj bi to storil. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi kršitve, ki so bile očitane tožniku, pomenile hujšo kršitev. Obrazložitev izpodbijane sodbe je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, medtem ko je zakonitost odpovedi presojalo po 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tako iz obrazložitve ni nedvomno razvidno, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita na podlagi določil 1. alineje ali na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor. Smisel zagovora je v tem, da se delavec seznani z očitanimi kršitvami in dokazi v zvezi z njimi. V kolikor delodajalec delavcu ne omogoči seznanitve z vsemi dokazi, delavcu s tem odvzame možnost učinkovitega in vsebinskega zagovora, sam zagovor pa se izvede zgolj zato, da se zadosti formalnim pogojem. Tožena stranka je tožniku z vabilom na zagovor vročila zgolj izpis dogodkov in blagajniške obdelave, pri čemer ta dokumenta nista bila obrazložena. Listin ni bilo mogoče preveriti, zato se tožnik na zagovoru sploh ni mogel opredeliti do očitanih kršitev. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi priloženih listin (tudi brez videoposnetkov) natančno ugotovil, kdaj je bila opravljena posamična sporna transakcija. Na podlagi teh listin je bilo mogoče ugotoviti le, kakšna transakcija je bila izvršena na določenem igralnem avtomatu in ob kateri uri, pri tem pa ni bilo mogoče ugotoviti, ali jo je opravil tožnik, ali izpis sploh ustreza dejanskemu oziroma realnemu stanju in zakaj naj bi posamezna opravila predstavljala kršitev delovnih in drugih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Vse to je bilo mogoče ugotoviti oziroma pojasniti šele na podlagi pregleda in primerjave videoposnetkov, ki pa jih je tožnik prejel šele od sodišča prve stopnje dne 2. 4. 2009. Tožena stranka bi zagovor morala izvesti pred predajo videoposnetkov policiji oziroma te posnetke presneti in s tem omogočiti tožniku njihov pregled. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovilo, saj je neutemeljeno ocenilo, da so kršitve, ki jih je storil tožnik, takšne, da same po sebi predstavljajo hujšo kršitev delovnih obveznosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na kakšen način naj bi tožnik ustvaril višek žetonov. Zaključek sodišča prve stopnje v tej zvezi je tudi v nasprotju z izpovedbo tožnika in listinskimi dokazi, saj je iz njih razvidno, da je tožnik napake v zvezi s polnitvami igralnih avtomatov (ustvarjeni višek) odpravil samostojno tako, da je izvedel navidezen nakup žetonov. Tožnik je s svojim ravnanjem blagajniško stanje izravnal, zato je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik ustvaril višek žetonov. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, da si je tožnik karkoli prilastil. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče M.R.C. in primerjave videoposnetkov napačno sklepalo, da v spornih primerih ni prišlo do tehnoloških napak. Tožnik je kot stranka izpovedal, da je sistem na ekranu blagajne signaliziral, da je potrebno igralni avtomat napolniti, česar pa na podlagi videoposnetkov ni mogoče ugotoviti, saj iz vidnega kota kamere ni viden ekran, na katerem so se pojavljali napačni signali. Navedeno kaže na neverodostojnost priče M.R.C., ki je očitno pričal v prid toženi stranki. Tožnik ponovno navaja, da je bilo njegovo ravnanje posledica napak v sistemu oziroma v elektroniki. Zaradi le-teh je, namesto, da bi polnitev izločil iz obdelave, polnitev avtomata potrdil, s tem pa povzročil, da se je ustvaril višek, ki pa ga dejansko ni bilo. Potem, ko je ugotovil, da je storil napako, je to odpravil tako, da je izvedel navidezen nakup žetonov, to pa zato, da v blagajni ni bilo viška žetonov ter da je bilo stanje v blagajni izravnano. Na enak način so ravnali tudi drugi blagajniki, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal naklepno oziroma iz hude malomarnosti. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča, VIII Ips 563/2007 z dne 15. 12. 2008. Zaradi napak v sistemu je bil tožnik v dejanski zmoti, v kolikor pa je pri posamezniku podana dejanska zmota, ni mogoče govoriti o naklepu ali hudi malomarnosti. Sicer pa je obrazložitev sodišča prve stopnje glede oblike krivde nerazumljiva, saj naklep izključuje malomarnost in obratno. Sodišče prve stopnje ne navaja dejstev, ki naj bi predstavljali elemente oziroma znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Pri tem sodišče prve stopnje tožniku očita, da ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja, ki pa v trenutku, ko je tožnik to dejanje izvršil, še sploh ni bilo uzakonjeno kot kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo načelo zakonitosti kazenskega prava. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nerazumljiva tudi zato, ker iz nje ni mogoče razbrati, ali je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita iz razloga po 1. ali po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da so bile vse očitane kršitve natančno opredeljene v vabilu na zagovor. Pri vsaki kršitvi je bilo natančno navedeno, česa tožnik ni storil, čeprav bi glede na veljavne predpise moral storiti. Tožniku je bilo očitano, da je izvedel polnitev igralnega avtomata, ne da bi bil pri tem fizično prisoten pri avtomatu in ne da bi o tem obvestil nadzornika, pri navideznem odkupu žetonov pa, da odkupa ni glasno najavil in o tem prav tako ni obvestil nobenega nadzornika. Pritožbene navedbe o tem, da listine niso bile obrazložene, pomenijo novoto in so zato neupoštevne. Sicer pa je bil tožnik seznanjen z vsemi izpisi in natančnimi dogodki, ki si sledijo pri informacijskem sistemu glede polnitve avtomatov in odkupa žetonov, zato tožena stranka listin ni bila dolžna natančneje obrazložiti. Vabilo na zagovor se je nanašal na tri točno določene dneve, kar je tožnik lahko razbral iz listin, ki so bile predložene in kar je tožnik tudi storil, saj je na zagovoru toženo stranko opozoril na napako v vabilu glede ure transakcije. Tožena stranka tožniku ni bila dolžna predložiti videoposnetkov, sicer pa tega ni mogla storiti, ker jih je v originalu dostavila policiji. Sicer pa je direktor tožene stranke izpovedal, da se v skladu z Zakonom o igrah na srečo videoposnetki lahko predložijo samo po nalogu pristojnega sodišča oziroma pristojnih državnih organov, kar pa ni bilo možno glede na to, da je zagovor delavca bil še pred začetkom sodnega postopka. Tožnik je ob predvajanju videoposnetkov na naroku pred sodiščem prve stopnje imel možnost, da jih skupaj s toženo stranko in sodiščem pregleda, vendar je obravnavo predčasno zapustil z navedbo, da mora iti delat. Tožnik med postopkom ni zanikal, da je opravil navedene transakcije, izgovarjal se je na tehnične napake v sistemu, zato drugačne navedbe v pritožbi pomenijo nedopustno novoto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s tem, da igralnih avtomatov ni napolnil komisijsko ter da menjave žetonov ni napovedal glasno ter s tem tudi seznanil interne nadzornike, kršil vsa interna navodila in transparentnost blagajniškega poslovanja ter obračunavanja koncesijskih dajatev, hkrati pa kršil predpise, ki preprečujejo zlorabo z navideznimi transakcijami. Te kršitve je tožniku očitala tudi tožena stranka, kar je razvidno iz pisne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nebistvene so navedbe tožnika glede povzročene škode, saj ta ni bila podlaga za odpoved, ampak kršitve, kakršne so navedene v sami odpovedi. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s tehnično napako sistema. Zaslišane priče so izpovedale, da do napak, kakršne je zatrjeval tožnik, ni moglo priti, saj bi takšne napake celoten sistem zaznal. V primeru tehničnih napak je bil blagajnik dolžan, da o tem takoj obvesti nadzornike, vendar tega ni storil, kar pomeni, da se je zavedal, da je delal nekaj, kaj ni v skladu s pravili. Sodišče prve stopnje se v ničemer ni spuščalo v kazenski postopek, sodišče je zgolj ugotovilo, da kršitev tožnika vsebuje tudi znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti; dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2008 zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „blagajnik“. Dne 18. 7. 2008 (tako navaja tožnik v tožbi, tožena stranka pa tega ne prereka) mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri mu je tožena stranka očitala, da je pri svojem delu dne 14. 6., 22. 6. in 23. 6. 2008 izvedel navidezne transakcije polnitve določenih igralnih aparatov, pri čemer ni bil fizično navzoč pri avtomatu, o polnjenju ni obvestil internega nadzornika, polnjenja pa tudi ni napovedal. S tem naj bi tožnik ustvaril višek žetonov v protivrednosti polnitve, potem pa navidezno opravil še transakcije nakupa žetonov (brez strank pred pultom), kar vse predstavlja kršitve pogodbenih (tretji odstavek 9. člena pogodbe o zaposlitvi) in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (31., 32., 35. člen ZDR). Navedene kršitve naj bi storil vede in hote oziroma naklepno, saj je predpisana ravnanja na delovnem mestu blagajnika zelo dobro poznal, ker je pred nastopom dela blagajnika pri toženi stranki opravljal delo nadzornika in je delo blagajnikov nadzoroval. Z očitanimi kršitvami naj bi tožnik toženi stranki povzročil materialno škodo (z ustvarjanjem navideznega prometa je morala le-ta plačati višjo koncesijsko dajatev) ter si protipravno prisvojil višek vrednosti žetonov, o čemer ni seznanil delodajalca.

Na podlagi tako obrazloženega odpovednega razloga v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predhodno pa tudi že v pisni obdolžitvi pred izredno odpovedjo (v kateri je tožena stranka izrecno navedla, da tožniku očitano ravnanje predstavlja kršitev po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost in utemeljenost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Skladno z navedenima določbama lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) oziroma, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Skladno s prvim odstavkom 111. člena ZDR je poleg obstoja zakonitega odpovednega razloga potreben še dodatni pogoj – da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dokazno breme v tej zvezi je v konkretnem primeru na toženi stranki (drugi odstavek 82. člena ZDR).

Z navedbami, da se izpodbijane sodbe v pretežnem delu ne da preizkusiti, ker le-ta nima razlogov o določenih dejstvih (o prilastiti denarnih sredstev s strani tožnika, o opredelitvi hujših kršitev njegovih delovnih obveznosti) oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, iz obrazložitve pa naj tudi ne bi bilo jasno, ali je izredna odpoved zakonita na podlagi določila 1. alineje ali 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, tožnik smiselno, a neutemeljeno, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Skladno s to določbo je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče navedenih pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, le-ta vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj skladni, sodba je ustrezno obrazložena in jo je pritožbeno sodišče moglo preizkusiti. Ne vzdrži očitek, da sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj tožnikova ravnanja ocenjuje kot hujšo kršitev delovnih obveznosti. V obrazložitvi (drugi odstavek na 4. strani sodbe) je namreč pojasnilo, da je postopanje skladno s predpisi tožene stranke (polnitev igralnih avtomatov le v določenih primerih in le komisijsko, glasna napoved transakcije pri prodaji in odkupu igralnih žetonov) pomembno, ker se z njim zagotavlja transparentnost blagajniškega poslovanja in s tem pravilnost obračunavanja koncesijske dajatve ter se preprečijo zlorabe z navideznimi transakcijami, s katerimi se ustvarja višek žetonov in možnost njihove protipravne prilastitve. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da iz tega razloga, ob dodatnem pojasnilu predstavnika U. S.S. o pomenu spoštovanja predpisov za koncesionarja, ocenjuje tožnikova ravnanja, ki so v nasprotju s temi predpisi, kot hujšo kršitev delovnih obveznosti. Takšno oceno je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zato je pritožba v tej zvezi neutemeljena. Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni podrobneje ugotavljalo in pojasnjevalo okoliščin v zvezi s prilastitvijo vrednosti zneskov ustvarjenega viška žetonov, načina in višine prilastitve, v konkretnem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede na ugotovitev, da je dokazan in utemeljen že odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in je torej izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že na tej podlagi, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati tudi obstoja odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR oziroma ugotavljati, ali ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Kadar delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob sklicevanju na 1. in 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, potem za zakonitost takšne odpovedi zadostuje, da se ugotovi, da so podani razlogi za odpoved po 2. alineji prvega odstavka in ni potrebno še posebej dokazovati tudi obstoja razlogov za odpoved po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Za zakonitost (izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč zadostuje že obstoj enega od zakonsko predpisanih odpovednih razlogov.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, ali je obravnavana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita po 1. ali po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je sicer izrecno navedlo, da zakonitost odpovedi presojalo po obeh alinejah, iz nadaljnje obrazložitve pa je razvidno, da je primarno ugotavljalo odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, po kateri je potrebno ugotoviti hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotavljalo in ugotovilo, da je tožnik dne 14.6.2008 izvedel transakcijo polnitve igralnega avtomata št. 402 in 202, ne da bi pri aparatu fizično izvedel polnitev, ne da bi o tem obvestil internega nadzornika (torej ne komisijsko) in ne da bi polnitev glasno napovedal, čeprav bi to moral storiti. Enako ravnanje je sodišče ugotovilo tudi dne 22.6.2008 na igralnih avtomatih št. 501 in 402 ter zopet dne 23.6.2008 na igralnem avtomatu št. 203. Pri tem iz izpisa dogodkov na teh igralnih aparatih ne izhaja, da bi bilo polnjenje sploh potrebno. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nato tožnik večkrat opravil navidezne nakupe žetonov, saj v času teh nakupov ni bilo strank ob blagajniškem pultu. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil svoje obveznosti po določilih Pravilnika o prirejanju posebnih iger na srečo igralnih salonih (Ur. l. RS, št. 31/2007) in internega delovnega navodila o polnitvi igralnih avtomatov ter prodaji in odkupu igralnih žetonov in lističev. Glede na pomembnost spoštovanja navedenih pravil za toženo stranko je sodišče prve stopnje tožnikova ravnanja pravilno ocenilo kot hujšo kršitev njegovih delovnih obveznosti. Ugotovilo je tudi, da je tožnik očitane kršitve storil namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti.

Navedena ugotovljena odločilna dejstva v celoti ustrezajo pogojem zakonskega dejanskega stanu po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že na tej podlagi.

Sodišče prve stopnje je sicer res – zgolj dodatno - navedlo, da sámo tožnikovo ravnanje (poleg tega, da predstavlja odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) vsebuje tudi znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 209. člena KZ-1, podrobneje pa navedenega (zlasti prilastitve denarnih sredstev s strani tožnika) ni obrazložilo. Vendar, kot je bilo že pojasnjeno, to za odločitev v konkretni zadevi ni odločilno. Ob zaključku, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in utemeljena že iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 110. člena ZDR, ugotovitev o obstoju ali neobstoju tudi odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ne bi mogla vplivati na odločitev. Zaradi navedenega so neutemeljeni in nerelevantni tudi pritožbeni očitki glede uporabe novega Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008).

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor skladno z določili 83. člena ZDR ter sam postopek v zvezi z njim izvedla zakonito. Skladno z drugim in tretjim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, v vabilu na zagovor navesti obrazložen razlog, zaradi katerega namerava delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, uro in kraj zagovora, vabilo pa delavcu pravilno vročiti.

Iz pisne obdolžitve in vabila na zagovor z dne 4. 7. 2008, tožniku vročene 7. 7. 2008, izhaja, da je tožena stranka zelo natančno obrazložila razlog, ki je bil podlaga za nameravano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vsako posamezno očitano kršitev je konkretizirano navedla in jo obrazložila, tako da je bil tožnik natančno seznanjen, katera njegova ravnanja predstavljajo kršitev, ki se mu očita. Skupaj s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor je prejel tudi izpis dogodkov iz nadzornega informacijskega sistema ter izpis blagajniško izvedenih transakcij polnitve avtomatov in nakupov žetonov, na katerih je temeljila pisna obdolžitev. Že ob primerjavi obeh izpisov (v spornih dneh in urah) je mogoče ugotoviti neskladja v dogodkih na posameznem igralnem avtomatu in blagajniško izvedenimi transakcijami v zvezi s tem avtomatom na tožnikovi blagajni. Ker je tožnik te listine prejel skupaj z natančno obrazloženo pisno obdolžitvijo, je bila dodatna obrazložitev listin nepotrebna, njena odsotnost pa ni mogla vplivati na učinkovitost tožnikovega zagovora. Tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku še pred zagovorom ni vročila tudi spornih videoposnetkov, ob vsem navedenem ne pomeni kršitve tožnikove pravice do obrambe. Kot pravilno navaja sam pritožnik, je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat nameravane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pri zagovoru ne gre za poseben dokazni postopek pri delodajalcu, temveč za obveznost delodajalca, da delavcu jasno predoči, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo. Le-to je tožena stranka storila, tožnik, ki se je zagovora sicer udeležil, pa se glede večine očitanih kršitev po lastni volji ni želel argumentirano zagovarjati. Pravica do učinkovite možnosti obrambe je pravica delavca, ki jo ta lahko izkoristi ali pa ne. Tožena stranka mu je to pravico omogočila, tožnik pa sedaj razlogov za neučinkovito izrabo te pravice (pretežno se je zagovarjal z molkom) ne more nalagati v breme toženi stranki. Skladno z navedenim je tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 564/2007 z dne 9.2.2009 (na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik), da je pri ugotavljanju okoliščin v zvezi z razlogom po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR pomemben tudi zagovor delavca, saj gre pri njem zlasti za ugotavljanje subjektivnih elementov kršitve in subjektivnega odnosa delavca do njih.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik očitane kršitve storil naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti. Glede na to, da je tožnik opravljal delo blagajnika, pred tem pa celo delo internega nadzornika in je po lastni izpovedbi dobro poznal Zakon o igrah na srečo, Pravilnik in interna navodila tožene stranke, ki določajo pravila ravnanja na delovnem mestu blagajnika in torej pomenijo obveznost tožnika iz delovnega razmerja, je zaključek sodišča prve stopnje o obliki krivde povsem utemeljen. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na zmoto, hkrati pa navedbe v tej zvezi predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP. Z navedbami, da iz izpodbijane sodbe ni nedvoumno razvidno, ali je tožnik očitane kršitve storil iz naklepa ali iz hude malomarnosti, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče preizkusiti sodbe v tem delu, pritožnik tudi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev ni podana. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je namreč pri kršitvenem ravnanju delavca potrebno ugotoviti obstoj naklepa ali hude malomarnosti. Zato povsem razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku pri njegovem spornem ravnanju mogoče očitati najmanj hudo malomarnost ali celo naklep, zgolj pomeni, da je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj v zvezi z obliko krivde, ki ga zahteva ZDR v 2. alineji prvega odstavka 111. člena. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah VIII Ips 563/2007 in VIII Ips 480/2007, saj je šlo v prvi zadevi za povsem drugačno in neprimerljivo dejansko stanje, v drugi zadevi pa odločitev oziroma stališče Vrhovnega sodišča RS v ničemer ne odstopa od stališč sodišča prve in druge stopnje v konkretno obravnavani zadevi.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga; glede na naravo dejavnosti tožene stranke in tožnikovega delovnega mesta pa je tudi dokazano, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka.

Ker torej pritožbeno sodišče ni ugotovilo obstoja razlogov, iz katerih tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in tudi ne razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre v tej zadevi), delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid tega postopka.

Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, ni posebej opredeljevalo.