Jedro

Tožena stranka je vpogledala v uradne evidence in skladno z določbami ZUP vabila tožečo stranko na zaslišanje, na katerem bi lahko pojasnila vse okoliščine in dejstva ki so pomembna za odločitev v tej zadevi. Kljub dvakratnemu vabilu (dne 29. 3. 2013 in 19. 4. 2013, ki ji je bilo vročeno dne 26. 4. 2013) se ni odzvala na vabilo. Zato je tožena stranka pravilno, ob upoštevanju podatkov iz uradnih evidenc, ugotovila, da tožeča stranka nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, saj zanjo niso bili za meseca februar in marec predloženi REK obrazci, ki izkazujejo izplačilo dohodkov zaposlenim v gospodarskih družbah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica razveljavila dovoljenje za začasno prebivanje, izdano tožeči stranki v obliki izkaznice št. BD372012001116, z veljavnostjo od 9. 8. 2012 do 30. 6. 2014 in odločila, da mora tožeča stranka v roku 8 dni od dokončnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ po uradni dolžnosti uvedel postopek razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje, da bi preveril ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje, ki jih določa Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) za čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji. Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, dovoljenje za začasno prebivanje pristojni organ, ki ga je izdal, ali pristojni organ, na območju katerega tujec prebiva, razveljavi, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. V 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pa je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena istega zakona. Tretji odstavek 33. člena namreč med drugim določa, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, imeti zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Po vpogledu v Poslovni register Slovenije je bilo ugotovljeno, da sta družbenika A. d.o.o. s sedežem v I., B.B. in tožeča stranka, vsak do 1/2. Iz zgodovinskega izpiska Poslovnega registra pa je razvidno, da se je prejšnja družba C. d.o.o. preoblikovala v novo družbo. Ugotovljeno je bilo, da za tožečo stranko niso predloženi REK obrazci za meseca februar in marec 2014. Tožeča stranka je bila dne 27. 3. 2013 in 19. 4. 2013 pozvana, da se zglasi pri upravnemu organu, z dokazili o ustreznem zdravstvenem zavarovanju in dokazili o zadostnih sredstvih za preživljanje za zadnje tri mesece. Tožeča stranka se do izdaje izpodbijane odločbe ni zglasila, niti ni ničesar sporočila.

Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 2141-75/2013/4 (1312-16) z dne 12. 8. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je upravni organ vpogledal v evidenco zdravstvenega zavarovanja, kakor tudi ne razlog za preverjanje. Glede na tako pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe se ni mogla izreči o vseh okoliščinah pomembnih za odločitev, zaradi česar navedbe podaja šele v tej tožbi. V nadaljevanju navaja, da jo je dne 27. 3. 2013 upravni organ vabil na zaslišanje, da bi se izjasnila o poravnanem zdravstvenem zavarovanju, dne 19. 4. 2013 pa da dokaže zadostna sredstva za preživljanje. Ni jasno zakaj jo je bilo treba vabiti na dodatno pojasnjevanje, če pa je upravni organ po vpogledu v uradno evidenco že ugotovil, da je zdravstveno zavarovanje urejeno. Neurejenost slednjega pa je bil povod za začetek postopka razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje. Tudi poziv z dne 19. 4. 2013 je bil najmanj preuranjen. Dejstvo je namreč, da je bil REK obrazec za mesec januar 2013 oddan, za mesec februar je bil oddan dne 20. 3. 2013, za mesec april pa delodajalec do 8. 4. 2013 še ni bil dolžan oddati obrazca. Ne glede na to, da se ni odzvala na poziv z dne 19. 4. 2013, upravni organ zgolj na podlagi domnevno dveh neoddanih REK obrazcev, ne bi mogel sklepati na to, da nima zadostnih sredstev za preživljanje. Pravilnik o ugotavljanju zadostnih sredstev za preživljanje določa, da tujec, ki je v Republiki Sloveniji že zaposlen, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, nadomestilom plače, povračilom stroškov v zvezi z delom, bonitetami in regresom za letni dopust. Zato zgolj dva sporna REK obrazca nista dovolj za sklepanje da nima sredstev za preživljanje. Ob upoštevanju vsega navedenega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožeči stranki pa naloži, da ji povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V tretjem odstavku 33. člena Zakona o tujcih je določeno, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. V 1. alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pa je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona. V skladu s 1. alineo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 pa se tujcu razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje. Iz navedenih določb Zakona o tujcih torej nesporno izhaja, da mora imeti tujec ves čas prebivanja v državi zadostna sredstva za preživljanje, v nasprotnem primeru se mu ne izda dovoljenja za začasno prebivanje oziroma že izdano dovoljenje razveljavi.

Tožena stranka je bila upravičena začeti postopek po uradni dolžnosti s katerim je želela preveriti ali tožeča stranka še izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2. Zato je vpogledala v uradne evidence in skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vabila tožečo stranko na zaslišanje na katerem bi lahko pojasnila vse okoliščine in dejstva ki so pomembna za odločitev v tej zadevi. Kljub dvakratnemu vabilu (dne 29. 3. 2013 in 19. 4. 2013, ki ji je bilo vročeno dne 26. 4. 2013) se ni odzvala na vabilo. Zato je tožena stranka pravilno, ob upoštevanju podatkov iz uradnih evidenc, ugotovila, da tožeča stranka nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, saj zanjo niso bili za meseca februar in marec predloženi REK obrazci, ki izkazujejo izplačilo dohodkov zaposlenim v gospodarskih družbah.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.