Jedro

Če je pritožba zoper prvostopno upravno odločbo prepozna, jo je treba zavreči. Vrnitev v prejšnje stanje se lahko predlaga le ob pogojih iz ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.3.2004, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčnega urada B. z dne 14.7.2003; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče ugodilo tožničinemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. S prvostopnim sklepom je prvostopni upravni organ kot prepozno zavrgel tožničino pritožbo zoper svojo odločbo z dne 14.6.2003, s katero je tožnici naložil plačilo sodne takse.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Tožnica je pritožbo zoper prvostopno odločbo upravnega organa vložila prepozno, zato jo je ta utemeljeno zavrgel. Za to sta tako tožena stranka kot prvostopni organ navedla pravilno zakonsko podlago in tožnici obširno pojasnila, zakaj z ugovori ne more uspeti. Iz istih razlogov ne more uspeti v upravnem sporu. Pojasnilo je tudi, da se v obravnavanem upravnem sporu presoja le zakonitost odločbe tožene stranke, izdane v zvezi z zavrženjem tožničine pritožbe, ne pa tudi odločba prvostopnega organa o izterjavi sodne takse.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje. Navaja, da je bila na sodišču v Brežicah, kjer ne vedo nič o neplačani sodni taksi, prav tako ne na Davčnem uradu v B. Če je pritožbo res prepozno vložila, prosi, da se jo obravnava kot pravočasno vloženo, ker so za to opravičljivi razlogi. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks, saj je tudi že sama pozabila, za kaj gre.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavnem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Na odločitev v stvari ne more vplivati tožničina pritožbena navedba, da je že sama pozabila, za kaj pravzaprav v stvari gre, in da o tem ne vedo povedati nič niti na Davčni upravi v B. in ne na sodišču v Brežicah. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bila tožnici dne 19.6.2003 vročena odločba Davčnega urada B., Izpostava B. z dne 17.6.2003, s katero ji je bilo naloženo plačilo sodne takse in opomina v skupni višini 43.700 tolarjev. V pravnem pouku v tej odločbi je bilo navedeno, da lahko v petnajstdnevnem roku od prejema odločbe vloži pritožbo na Ministrstvo za finance. Ta rok je potekel z iztekom 4.7.2005, tožnica pa je pritožbo vložila šele 10.7.2003, torej po izteku petnajstdnevnega roka. Zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožbo zavrgel kot prepozno na podlagi 2. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS. št. 80/99, 70/00 in 52/02).

Če je tožnica menila, da so za zamudo pri vložitvi pritožbe podani opravičljivi razlogi, bi lahko ob pogojih 103. člena ZUP v rokih iz 105. člena ZUP predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Ker tega ni storila, je njeno sklicevanje na opravičljive razloge za zamudo pri vložitvi pritožbe neupoštevno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.