Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da čas nesreče spada v čas po preteku enega dne po zadnjem sneženju, ki ga Pravilnik določa kot časovni okvir, in da bi zavarovanec tožene stranke moral v času enega dne po sneženju poskrbeti za očiščenje in posipanje poledenele površine parkirišča, na katerem je prišlo do nesreče. Površina parkirišča v času nesreče torej ni bila očiščena in posipana, od zadnjega sneženja pa je minilo več kot en dan. Ob tem, ko tožena stranka ni niti zatrjevala, da je bil razlog (ki mora biti v takih primerih objektiven) za prenehanje oziroma neredno opravljanje storitev utemeljen, zaradi česar sodišče tega ni ugotavljalo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni zadostil standardu potrebne skrbnosti pri opravljanju čiščenja in posipavanja sporne površine (standard posebej skrbnega strokovnjaka po drugem odstavku 6. člena OZ), in da je zato je tožniku odgovoren za škodo, ki je vzročno povezano nastala (prvi odstavek 131. člena OZ). Če bi zavarovanec tožene stranke ukrepal, kot mu je nalagalo dolžno ravnanje, bi škodo lahko preprečil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih, to je v I. in II. točki izreka sodbe, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki odškodnino v višini 4.050,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2018 do plačila (I. točka izreka sodbe), da tožena stranka nosi pravne (prav: pravdne) stroške v deležu 72,32 %, tožeča stranka pa v deležu 27,68 % (II. točka izreka sodbe) in da se tožbeni zahtevek v presežku zavrne (III. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Čeprav navaja, da izpodbija vse točke izreka sodbe zaradi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava, je glede na vsebino pritožbe evidentno, da izpodbija zgolj zanjo neugodni odločitvi v točki I in II. in predlaga, da pritožbeno sodišče samo odloči o temelju tožbenega zahtevka, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter posledično ponovno odloči o stroških glede na nov uspeh v pravdi, vključno s stroški pritožbe, oziroma podredno, da tožeči stranki prisodi vsaj 70 % odstotek soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka, oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa nepravilno uporabilo 163.člen Obligacijskega zakonika (OZ). Pri oceni odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni pravilno presodilo vseh dokazov, zato je odločitev pravno zmotna. Pri odločitvi ni upoštevalo, da je zavarovanec tožene stranke zimsko službo izvajal že pred škodnim dogodkom, to je dne 9. 12. 2017, kar nesporno izhaja iz predloženega gradbenega dnevnika, katerega sodišče ni upoštevalo. Sodišče je uporabilo le dopis direktorja A. A. z dne 15. 6. 2018, katerega izjava se logično osredotoča le na opravila, ki so se izvajala na dan škodnega dogodka 10. 12. 2017, ne povzame pa v tej zvezi njegove izpovedbe, da so javne površine čistili že 9. 12. 2017 dopoldan. Kot izhaja iz gradbenega dnevnika za dan 9. 12. 2017, se je od 7.00 do 17.00 ure izvajalo čiščenje in urejanje javnih površin, ročno čiščenje snega po V. Po podatkih ARSO je sneženje 9. 12. 2017 prenehalo ob 7.45 uri, zato je zmotna in nepravilna odločitev sodišča, da je bila v času dogodka površina neočiščena in da se do škodnega dogodka zimska služba ni izvajala. Glede na evidenco čiščenja za 9. 12. 2017, v povezavi s podatki ARSO, da od 7.45 ure 9. 12. 2017 pa do škodnega dogodka ni bilo padavin, je zaključiti, da se je sporna površina (ki ni bila v prednostnem redu), očistila že dan pred škodnim dogodkom. Razen tega je A. B. (pravilno: A. A.) izpovedal, da s posipi pričnejo takoj ob sneženju, sicer pa ko zapade 10 cm snega, in da opravljajo tudi preventivne posipe, da ni nevarnosti poledice, nato pa pričnejo še s pluženjem. Glede na to, da je bilo zadnje sneženje dan pred škodnim dogodkom ob 7.45 uri in se je posip ter pluženje izvajalo že tega dne, je napačen zaključek sodišča, da v času dogodka površina ni bila posipana in splužena in da se je le-to pričelo po preteku enega dne po zadnjem sneženju. Tožena stranka zato meni, da je dokazna ocena sodišča selektivna in predstavlja kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V danem primeru zavarovancu ni mogoče očitati, da je čiščenje in pluženje predmetne površine opustil, saj je tako z gradbenimi dnevniki, kakor tudi s potrditvijo prič A. A., B. B. ter C. C. dokazala, da je zimsko službo redno izvajala tako dan pred škodnim dogodkom, kakor tudi na dan samega dogodka, da je imela v ta namen zagotovljeno ekipo ter ustrezno mehanizacijo ter material, s katerim je skrbela za redno opravljanje zimske službe. Za oceno odgovornosti bi sodišče moralo presoditi vse dokaze, tudi tiste, ki so zavarovancu tožene stranke v korist in izkazujejo, da je redno izvajal zimsko službo. Pri tem je potrebno dodati, da tožnik ni objektivno izkazal stanja površine na dan škodnega dogodka, ne prilaga nobene fotografije, iz katere bi bilo razvidno dejansko stanje. Zgolj izjava priče, ki jo za zaslišanje predlaga tožnik, pa ne more zadostiti dokaznemu standardu in zaključku, da sporna površina v času dogodka ni bila očiščena in posipana. Tožena stranka graja odločitev sodišča tudi v delu, ko ne ugotavlja tožnikovega soprispevka. Sodišču očita, da ni pravilno uporabilo določila 171. člena OZ in da kot dokaz upošteva le izpovedbo tožnika, ne pa tudi drugih znanih okoliščin, in sicer da tožnik zagotovo ni edini, ki je tega dne hodil po javni površini, pa ni zabeleženih nobenih drugih padcev, in da je splošno znano dejstvo, da so poledenela tla spolzka, da se je takšni površini potrebno izogniti, v primeru uporabe le-te pa ravnati skrbno. Tožena stranka dodaja, da je bila v času škodnega dogodka vidljivost dobra in da tožnik ni uporabil pločnika, namenjenega hoji pešcev. Zaključek sodišča je v nasprotju z aktualno sodno prakso, saj slovenska sodišča v tovrstnih zadevah prisodijo soprispevek oškodovanca celo v višini 50 %, (kot npr. VSL0038159 sodba I Cp 3732/2010 z dne 2. 3. 2011). Tožena stranka podredno meni, da je odškodnina previsoko odmerjena po vseh odškodninskih postavkah in bistveno odstopa od sodne prakse. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedene dokaze, nepravilno upoštevalo soprispevek tožeče stranke in prisodilo previsoko odškodnino, je nepravilna tudi odločitev sodišča glede pravdnih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o temelju tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 163. člen OZ, ki določa, da kdor opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve, in na določbe OZ o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo, ali se je zimska služba izvajala redno oziroma ustrezno glede na zimske razmere (primerjaj sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS II ips 82/2020) in glede na ugotovljeno dolžnostno ravnanje zavarovanca tožene stranke ter pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se zato povsem sklicuje na te ugotovitve v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema, pač pa zgolj bistvene: - da je tožnik dne 10. 12. 2017 ob 9.30 uri v V. na parkirišču padel in pri tem utrpel zvin in odrgnino desnega zapestja, zvin desnega gležnja, udarnino desne strani prsnega koša in udarnino nadlahti; - da je bil vzrok padca poledenela površina, na kateri je bil sneg, in da je bilo širše spolzko območje zaradi ledu; - da Pravilnik o rednem vzdrževanju javnih cest (Ur. l. RS št. 38/16; v nadaljevanju: Pravilnik) v prvem odstavku 30. člena določa, da je vzdrževanje prevoznosti posameznih cest in dostopnosti v zimskih razmerah določeno s prednostnimi razredi, v katere so ceste in druge prometne površine razvrščene glede na kategorijo, gostoto in strukturo prometa, geografsko-klimatske razmere in krajevne potrebe, in da iz Priloge 2, ki je sestavni del tega pravilnika, izhaja, da javne poti in parkirišča spadajo v V. prednostni razred, kjer je ob sneženju treba zagotoviti prevoznost; možni pa so zastoji do enega dne; - da dovoz, kjer je prišlo do nesreče, spada pod javne površine - parkirišče, kar predstavlja V. prednostni razred; - da je bilo zadnje sneženje dan pred nesrečo, 9. 12. 2017, ko je močno snežilo do 5.45 ure, rahlo pa do 7.45 ure, in da so bile več dni temperature pod lediščem, dva dni pred nesrečo pa je deževalo od 17.10 ure do 20.50 ure, dalje v noč pa močno snežilo.

6. Sodišče prve stopnje je glede na gornje ugotovitve pravilno ugotovilo, da se je nesreča zgodila več kot dan po sneženju, in pravilno sklepalo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da iz vremenskega poročila izhaja možnost hude poledenelosti, saj je dva dni pred nesrečo več kot tri ure deževalo, nato snežilo, izmerjene temperature zraka pa so bile pod lediščem oziroma blizu ledišča. Sodišče prve stopnje je glede na takšno vremensko situacijo upravičeno ocenilo, da izpovedbe tožnika in prič D. D. in E. E. o poledenelosti parkirišča kažejo na to, da sporno parkirišče v času nesreče ni bilo očiščeno in posipano. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni objektivno izkazal stanja površine na dan škodnega dogodka, saj da ni priložil nobene fotografije, iz katere bi bilo razvidno dejansko stanje. Fotografija ni ednino možno dokazno sredstvo o stanju površine na dan škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je stanje površine na dan škodnega dogodka pravilno ugotovilo na podlagi podatkov ARSO in na podlagi izpovedb tožnika ter prič D. D. in E. E. Ne drži, da zgolj izjava priče, ki jo za zaslišanje predlaga tožnik, ne more zadostiti dokaznemu standardu, in da zgolj ta izjava ne more zadostiti zaključku, da sporna površina v času škodnega dogodka ni bila očiščena in posipana, saj je sodišče slednje ugotovilo tudi še na podlagi dokazne ocene drugih izvedenih dokazov, kot bo še obrazloženo.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je zavarovanec tožene stranke zimsko službo izvajal že pred škodnim dogodkom, to je dne 9. 12. 2017, kar da nesporno izhaja iz predloženega gradbenega dnevnika, katerega sodišče ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz gradbenih dnevnikov, torej z dne 9. 12. 2017 ter 10. 12. 2017 (nesporno je, da je v dokazne namene prebralo ta dva gradbena dnevnika oziroma pravilneje dnevna lista gradbenega dnevnika), natančen čas čiščenja in posipanja spornega parkirišča ni razviden, zato ne drži, da ni upoštevalo, da je zavarovanec tožene stranke zimsko službo izvajal že 9. 12. 2017. Ključno vprašanje je, ali je zavarovanec tožene stranke po končanem sneženju 9. 12. 2017 do škodnega dogodka očistil in posipal sporno parkirišče, kar je bil dolžan storiti najkasneje v enem dnevu glede na zgoraj navedeni Pravilnik. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotavljalo med drugim tudi s pričama B. B. in C. C., ki sta v obravnavanem času izvajali zimsko službo pri zavarovancu tožene stranke, a se nista spomnili, kdaj sta očistili in posipali sporno parkirišče. Pravilno, glede na izpovedbo priče A. A., direktorja zavarovanca tožene stranke, je nadalje ugotovilo, da se je glede čiščenja sporne površine skliceval na zapise (torej na gradbeni dnevnik). Sledilo je direktorju A. A. v zapisu z dne 15. 6. 2018, da se je površina očistila in posipala v dopoldanskem času na dan škodnega dogodka, saj to izhaja tudi iz gradbenega dnevnika, vendar pa je pravilno zaključilo, da se je obravnavana nesreča zgodila pred čiščenjem in posipanjem, glede na to, da je upravičeno verjelo tožniku in pričama D. D. in E. E., da v času nesreče, to je ob 9.30 uri, parkirišče ni bilo posuto s soljo in je bilo ledeno. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da sodišče ni verjelo A. A., da je bilo tudi sporno parkirišče očiščeno že dan pred škodnim dogodkom. Zato ni utemeljen očitek, da je sodišče uporabilo le dopis direktorja A. A. z dne 15. 6. 2018, ni pa povzelo v tej zvezi njegove izpovedbe, da so javne površine čistili že 9. 12. 2017 dopoldan. Drži, da iz gradbenega dnevnika za 9. 12. 2017 izhaja, da se je tega dne od 7.00 do 17.00 ure izvajalo čiščenje in urejanje javnih površin, in sicer ročno čiščenje snega po V., kakor tudi, da je priča A. A. izpovedal, da so javne površine čistili že dne 9. 12. 2017 dopoldan, a navedeno ob drugih izvedenih dokazih, ki dokazujejo, da je bilo na parkirišču ne le na kraju padca, pač pa širše spolzko območje zaradi ledu, ne more ovreči zaključka sodišča prve stopnje, da v času škodnega dogodka površina, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, ni bila očiščena in posipana, in da je od zadnjega sneženja minilo več kot en dan. Tožena stranka tako ni izkazala svojih trditev, da je opravila tako čiščenje, kakor tudi posip sporne površine, da je bila funkcionalna uporaba površine povsem ohranjena. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je glede na evidenco čiščenja za 9. 12. 2017, v povezavi s podatki ARSO, da od 7.45 ure 9. 12. 2017 pa do škodnega dogodka, ni bilo padavin, zaključiti, da se je sporna površina (ki ni bila v prednostnem redu), očistila že dan pred škodnim dogodkom. Zgolj to, da iz podatkov ARSO izhaja, da je sneženje 9. 12. 2017 prenehalo ob 7.45 uri, še ne pomeni, da je zato zmotna in nepravilna odločitev sodišča, da je bila v času dogodka površina neočiščena in da se do škodnega dogodka zimska služba ni izvajala. A. A. je izpovedal na splošno, da s posipi pričnejo takoj ob sneženju, sicer pa ko zapade 10 cm snega, in da opravljajo tudi preventivne posipe, da ni nevarnosti poledice, nato pa pričnejo še s pluženjem, sicer pa je povzel podatke iz gradbenega dnevnika za dan pred škodnim dogodkom, da so izvajali čiščenje in urejanje javnih površin: ročno čiščenje snega po V., in sicer sta to počela 2 delavca, uporabljeno pa je bilo tudi vozilo 2 uri. Iz slednjega pa ne izhaja, da se je izvajalo pluženje in posipanje, zato ne drži pritožbena navedba, da je glede na to, da je bilo zadnje sneženje dan pred škodnim dogodkom ob 7.45 uri in se je posip ter pluženje izvajalo že tega dne, napačen zaključek sodišča, da v času škodnega dogodka površina ni bila posipana in splužena in da se je le-to pričelo po preteku enega dne po zadnjem sneženju. Nenazadnje pa je potrebno tudi izpostaviti, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi, da se je 9. 12. 2017 opravljalo le čiščenje snega, ne pa tudi posipavanje. Izrecno pa je v svoji prvi pripravljalni vlogi tudi navedla, da ni bila obveščena o tem, da bi bila potrebna intervencija zaradi poledenelosti, tako da je zimsko službo opravljala v skladu s predvidenim planom. Po vsem obrazloženem je neutemeljena pritožbena graja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje selektivna in da predstavlja kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da čas nesreče spada v čas po preteku enega dne po zadnjem sneženju, ki ga Pravilnik določa kot časovni okvir, in da bi zavarovanec tožene stranke moral v času enega dne po sneženju poskrbeti za očiščenje in posipanje poledenele površine parkirišča, na katerem je prišlo do nesreče. Površina parkirišča v času nesreče torej ni bila očiščena in posipana, od zadnjega sneženja pa je minilo več kot en dan. Ob tem, ko tožena stranka ni niti zatrjevala, da je bil razlog (ki mora biti v takih primerih objektiven) za prenehanje oziroma neredno opravljanje storitev utemeljen, zaradi česar sodišče tega ni ugotavljalo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni zadostil standardu potrebne skrbnosti pri opravljanju čiščenja in posipavanja sporne površine (standard posebej skrbnega strokovnjaka po drugem odstavku 6. člena OZ), in da je zato je tožniku odgovoren za škodo, ki je vzročno povezano nastala (prvi odstavek 131. člena OZ). Če bi zavarovanec tožene stranke ukrepal, kot mu je nalagalo dolžno ravnanje, bi škodo lahko preprečil. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi zaključilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo tega zaključka, da tožnik ni bil dolžan izbrati druge poti, saj je, kot je pravilno navedlo, parkirišče prehodno za pešce in tudi vozniki avtomobilov po parkiranju in seveda izstopu iz avtomobila postanejo pešci. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni hodil po pločniku, ki je v prvi vrsti namenjen hoji pešcev, temveč se je odpravil preko parkirišča, za katerega je sam trdil, da je bilo poledenelo in neočiščeno, ter s takšnim ravnanjem zagotovo ni izkazal potrebne skrbnosti pri hoji in uporabi javnih površin. Navedbe v pritožbi, da tožnik zagotovo ni edini, ki je tega dne hodil po javni površini, pa ni zabeleženih nobenih drugih padcev, niso dopustne (pritožbena novota), saj jih tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Zato tudi ni utemeljen očitek, da sodišče ni pravilno uporabilo določila 171. člena OZ, ker je kot dokaz upoštevalo le izpovedbo tožnika, ne pa tudi drugih znanih okoliščin, in sicer da tožnik zagotovo ni edini, ki je tega dne hodil po javni površini, pa ni zabeleženih nobenih drugih padcev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik hodil zimskim razmeram ustrezno previdno, vendar je kljub temu na ledeni površini padel in se poškodoval. Zaključek sodišča, da tožnik ni z ničemer prispeval k škodnemu dogodku, je zato povsem pravilen.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino po vseh odškodninskih postavkah. Tožena stranka v pritožbi povzema sicer ugotovitve izvedenca, da so bile dan po škodnem dogodku, ko je bil tožnik pregledan, vidni trije znaki poškodbe (manjša odrgnina na desnem zapestju, odrgnina nad desnim gležnjem ter oteklina nad istim gležnjem), in njegovo oceno, da gre za zelo lahke poškodbe, a hkrati ne povzema in tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o vrsti utrpelih poškodb, in sicer da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin in odrgnino desnega zapestja, zvin desnega gležnja, udarnino desne strani prsnega koša in udarnino desne nadlahti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in intenzivnost in trajanje utrpelega strahu glede na slednje ugotovitve izvedenca o vrsti utrpelih poškodb. Tožnik je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, trpel srednje hude telesne bolečine 1 dan, občasne hude 12 ur, lahke pa je trpel 1 mesec stalno, nato 2 meseca občasno (kumulativno 1 mesec). Drži, da zvin gležnja ni potreboval posebnega zdravljenja in da je zaradi zvina zapestja imel nameščeno longeto. Glede na ugotovitve o vrsti, trajanju in intenziteti telesnih bolečin in pritožbeno neizpodbijane ugotovitve o neugodnostih, ki jih je trpel v zvezi z zdravljenjem (vrnitev s kraja škodnega dogodka do doma, obisk v kirurški ambulanti in pregled, tožnik ni mogel voziti avta, rtg. slikanje - 10 ekspozicij, jemanje analgetikov, fizioterapija, nesposobnost za pridobitno delo 2 meseca in 3 tedne, tožnik je bil oviran za domača hišna opravila; zdravljenje je trajalo od 10. 12. 2017 do 28. 2. 2018) je sodišče prve stopnje, ki je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo izpovedbo glede te oblike nepremoženjske škode v delu, ki je skladen z izvedenčevo oceno jakosti in trajanja telesnih bolečin, tožniku določilo primerno in pravično odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 3.600,00 EUR. Tožena stranka neutemeljeno, s primerjavo z odmerjeno odškodnino za vso nepremoženjsko škodo v sodbi VSL0057021 (5 povprečnih plač), navaja, da je odmerjena odškodnina pretirano visoka. 3.600,00 EUR (oziroma v času izdaje izpodbijane sodbe 2,9 povprečne mesečne neto plače v RS) je primerna odškodnina za ugotovljen obseg tovrstne škode v zvezi z utrpelimi poškodbami (ki niso bile zgolj udarnine, pač pa tudi zvin zapestja in zvin gležnja), zato je znesek odškodnine primerljiv z navedeno sodbo VSL, v kateri je določena višja odškodnina za škodo v zvezi s drugačnimi poškodbami - zlom čolniška levega zapestja, obtolčenine dela trupa ter poškodbo vratnih mišic (nateg vratnih mišic).

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je pretirana odmera odškodnine za pretrpljeni strah (700,00 EUR). Res je, da je do padca prišlo pri običajni aktivnosti - hoji in da je tožnik zdravnika obiskal prvič šele dan po dogodku, kar pa ne pomeni, da tožnika ni moglo pretirano skrbeti. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo tožniku, saj je njegovo izpovedbo objektiviziral tudi izvedenec. Na podlagi tožnikove izpovedbe in izvedenskega mnenja je tako ugotovilo, da je bil padec nenaden, nepričakovan in za tožnikovo telo agresiven dogodek, katerega se je vsekakor ustrašil, in pravilno ocenilo, da je primarni strah srednje intenzitete trajal do 1 minute, nato pa še lažje intenzitete do pomoči ob vstajanju - 5 minut, da je tožnik zaskrbljenost in bojazen nato čutil na poti domov in potem doma, ko mu je oteklina v predelu zapestja ter gležnja naraščala, ter da je tožnika utemeljeno začelo skrbeti, da ni morebiti kaj zlomljeno ali da bi napačno zdravljenje imelo lahko trajne posledice, zato se je zaradi povečanega strahu naslednji dan odpravil na pregled v urgentno ambulanto. Tožnik je bil po končani diagnostiki pomirjen, a še vedno v strahu, ker še ni imel dorečene prognoze zdravljenja (omenjala se mu je možnost poke na koščici v zapestju). Po treh tednih se je imobilizacija odstranila in takrat je vedel, da je s tem kirurško zdravljenje zaključeno in prognoza ugodna. Po tem je trpel samo še občasno strah nižje intenzitete ob izvajanju fizikalne terapije ter razgibavanju doma. Strah ga je bilo, da vseeno roka ne bo nikoli več enaka in da ne bo zmogel igrati košarke. Ob teh, pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedencu, da je tožnik trpel sekundarni strah srednje intenzitete 1 dan, nizke intenzitete 3 tedne ves čas, ter občasno nizke intenzitete kumulativno 3 dni. Znesek 700,00 EUR predstavlja tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno in pravično denarno odškodnino za ugotovljeno vrsto, trajanje in intenziteto strahu.

12. Odškodnina kot celota, odmerjena v znesku 4.300,00 EUR (3,4 povprečne mesečne neto plače v RS), ni previsoka. Odmerjena je v skladu z določbo 179. člena OZ in ni v nasprotju z aktualno sodno prakso. Primerjave z v pritožbi izpostavljeno zadevo - sodbo VSK Cp 1147/2009 z dne 23. 2. 2010 (priloga B 14) ni moč opraviti, ker iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katere telesne bolečine, koliko časa in kakšne intenzitete je oškodovanka trpela. V primeru, na katerega pa se sklicuje sodišče prve stopnje (VS001862 - II Ips 712/2006), sicer res zgolj pri odločitvi o odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, pa je oškodovanka, upokojenka, utrpela v škodnem dogodku udarnino desne rame, desne strani prsnega koša in levega kolena ter odrgnine leve podlahti, torej lažje poškodbe kot tožnik, ki je utrpel med drugim dva zvina in prestal približno enak obseg telesnih bolečin, a manj neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (zgolj 2 pregleda v ambulanti), trpela pa je dalj časa zmerni sekundarni strah kot tožnik. Glede na to, da je prejela odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4 povprečnih mesečnih neto plač (revizija tožeče stranke je bila zavrnjena), je odškodnina, ki jo je sodišče v predmetni zadevi določilo kot primerno in pravično primerljiva z odškodnino v navedeni zadevi. Sicer pa tudi pregled prisojenih odškodnin v knjigi mag. Alenke Berger Škrk Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, 2010) in na spletni strani Vrhovnega sodišča (sodna praksa) pokaže, da sodišče odškodnine v znesku 4.300,00 EUR ni odmerilo v nasprotju s sodno prakso.

13. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) tako v odločitvi o glavni stvari (tč. I izreka), kot v odločitvi o pravdnih stroških (tč. II), saj se uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji ni spremenil. 14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).