Jedro

S „popravo imena“ se je spremenila identiteta stranke, zato ne gre za popravo imena, temveč za subjektivno spremembo tožbe. Ne gre za drugačno označbo osebe, ki je stranka že ves čas postopka in ki je to tudi ves čas vedela. Pravdna stranka ni tisti, ki ga je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč tisti, ki je v tožbi naveden kot stranka. Napačen zapis imena je v predmetni zadevi povzročil dvom o identiteti stranke, saj po ugotovitvi sodišča prve stopnje na istem naslovu prebivata oče in sin, Franc in Franci.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopustilo subjektivne spremembe tožbe. Odločitev je oprlo na določbo 2. odstavka 187. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07; UPB 3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP), ker je ugotovilo, da novi toženec (Franci XY) v subjektivno spremembo tožbe ni privolil. Zoper sklep sta se pritožila tožnika zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter dovoli popravo imena drugega toženca, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da je izpodbijani sklep napačen in nezakonit, ker tožnika nista predlagala subjektivne spremembe tožbe, temveč le popravo imena druge tožene stranke ter vročitev tožbe in vlog Franciju XY. Ravnanje sodišča prve stopnje je nezakonito, predvsem pa prestrogo in pretogo, saj je pri popravi imena bistven preizkus, ali je bilo vsem udeležencem postopka ves čas jasno, na koga se tožba nanaša. Iz posojilno zastavne pogodbe, sklenjene pri notarki 5.3.1999, katere ničnost se ugotavlja v tem postopku, je na strani upnika oseba Franci XY in ne Franc XY. Med strankama je nesporno, da se materialnopravno razmerje nanaša na Francija XY. Identiteto strank je možno razbrati iz vsebine tožbe. Ni redko, da človek z določenim imenom ne uporablja vedno enakega imena, kot je zapisano v matični knjigi, kar je razvidno tudi iz izjave, ki jo je podpisal drugi toženec 11.4.2001. Vsem udeležencem je jasno, na koga se tožba nanaša, in zato ne gre za subjektivno spremembo tožbe. Gre za nenamerno napako pri zapisu imena, kar sta tožnika pojasnila v vlogi 23.1.2009. Primerjava podpisov Franca XY. na vlogah in Francija XY. na izjavi z dne 11.4.2001 in izjavi 6.2.2002 kaže na očitno norčevanje ene in iste osebe, tako iz sodišča kot iz tožnikov. Sprašuje se, kakšna je verjetnost, da imata obe osebi enaka podpisa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita in ima podlago v določbi 187. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ni mogoče slediti opredelitvi tožeče stranke, da gre le za „popravo označbe stranke“, kot vztraja v pritožbi. Napačen zapis imena (Franc) je v predmetni zadevi povzročil dvom o identiteti stranke, saj po ugotovitvi sodišča prve stopnje na istem naslovu prebivata dve osebi, in sicer oče in sin, Franc in Franci. Tožba je bila vročena očetu Francu, ki je že v odgovoru na tožbo navajal; da se ne nanaša nanj. V vlogi 2.12.2008, naslovljeni „nepravilno vročanje“ ,je izrecno opozoril, da „Franc XY., rojen … 1941, ni stranka v postopku“. Tožeča stranka se je v vlogi 19.11.2008 sklicevala na pomotni zapis pri imenu toženca (namesto Franci – Franc) in „v izogib zapletanju“ napovedala vložitev tožbe tudi zoper Francija XY., rojenega ...1968. V vlogi 23.1.2009, na katero se v pritožbi sklicuje, je tožeča stranka navedla, da popravlja nenamerno napako v zapisu imena drugega toženca, hkrati pa predlagala vročitev tožbe in drugih listin Franciju XY. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je Franciju XY ob vročitvi tožbe in drugih vlog v skladu s 187. členom ZPP poučilo o pravici, da se subjektivni spremembi tožbe lahko upre. Ker se Franci XY v postavljenem roku ni izjasnil, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v subjektivno spremembo tožbe ni privolil. S popravo imena se je v predmetnem postopku spremenila identiteta strank, saj je tožeča stranka tožila Franca XY, ki ni pravi zavezanec. Kot tožeča stranka sama navaja, se materialnopravno razmerje nanaša na Francija XY. in ne Franca XY, kar je razvidno tudi iz posojilno zastavne pogodbe, katere ničnost se uveljavlja v tem postopku (upnik je Franci XY). Ne gre torej za drugačno označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka in ki je to tudi že ves čas vedela, kot si očitno zmotno razlaga tožeča stranka. Pravdna stranka ni tisti, ki ga je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč tisti, ki je v tožbi naveden kot stranka. Tožeča stranka ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi trdila, še manj pa dokazala, da bi bila tožba vročena pravi stranki (Franci XY), čigavi pa so podpisi na drugih vlogah ni pomembno.

Ker uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tožnika nista upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo nista uspela (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.