Jedro

Konvencija CMR določa tri razbremenilne razloge: 1.) dejanja upravičenca (pošiljatelj, prejemnik), 2.) lastnosti tovora in 3.) zunanjih vzrokov, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali njihovih posledic preprečiti.

Ker sta na naslovu voznika pričakali osebi z ustreznimi dokumenti, je voznik upravičeno sklepal, da blago izroča pravemu prejemniku. Zato so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o malomarnem ravnanju voznika, češ da ni ravnal v skladu s 15. členom Konvencije CMR, ki določa, da mora prevoznik v primeru, ko okoliščine preprečijo izročitev po prispetju stvari v kraj, ki je določen za izročitev, zahtevati od pošiljatelja navodila. Izročitev namreč ni bila onemogočena. Izročena je bila osebama, ki sta delovali v svojstvu „sopogodbenika“ tožnice in sta se izkazala z ustreznimi dokumenti.

Vzrok škode je v tem, da je bila tožnica prevarana s strani osebe, ki se je izdajala za predstavnika družbe. Vsi pogoji za obstoj škode so nastali že v trenutku, ko je tožnica odpremila blago preko toženke in toženka nastanka škode ni mogla več preprečiti in zanjo ni bila odgovorna. Tožnica je blago "prodala" prevarantu, od katerega nikdar ne bi dobila plačanega blaga, toženka pa je v skladu z zahtevami tožnice blago prevarantu tudi izročila. Vzrok nastale škode je v prevari tožnice s strani fiktivnega kupca in ne v ravnanju prevoznika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženki povrniti 1.763,21 EUR ter stranskemu intervenientu 1.763,21 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 279.744,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2018 dalje do plačila. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženki in stranskemu intervenientu, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Na pritožbo sta odgovorila toženka in stranski intervenient. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica vtožuje plačilo odškodnine od toženke, s katero je imela sklenjeno prevozno pogodbo za prevoz blaga iz Slovenije v Anglijo. Tožnica je bila v kontaktu z osebo A. A., ki se je lažno izdajal za predstavnika družbe X. Prvotni naslov za dostavo, kot izhaja iz tovornega lista, je bil Road 102. Tožnica je trdila, da je med prevozom sporočila drug (pravilen) naslov Road 120. Toženki je očitala, da se po prispetju na namembni kraj ni prepričala, komu blago izroča, saj je bila kot prejemnik navedena družba X., ki blaga ni nikoli prejela. Toženka bi v primeru nejasnosti morala tožnico obvestiti in počakati na nadaljnja navodila.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - dejanski prevoz je opravil stranski intervenient oz. konkretno voznik B. B.; - po prispetju na naslov Road 102 je voznik tovornjaka tamkajšnjega viličarista vprašal za naslovnika in ta mu je povedal, da blago verjetno ni za ta naslov; - nato sta se do voznika z avtom pripeljali dve osebi, ki sta imeli dokumente o blagu, odpremnico, račune in CMR. Eden o njiju je vozniku sporočil, da je na napačnem naslovu zaradi pisne pomote in je pravilen naslov Road 120; - voznik je tema osebama sledil na naslov Road 120, kjer se je nahajalo skladišče C., Self storage, in so opravili razklad blaga; - toženka je tožnici najprej poslala nečitljiv tovorni list, po prošnji tožnice ji je poslala novega, na katerem je bil žig družbe Y. UK Ltd., ki se ni ujemal s prvotnim listom. Ta družba je nato kasneje toženki sporočila, da je prišlo do pomote in sama tega blaga ni nikdar prevzela, o čemer je toženka obvestila tožnico; - družba C. (skladišče) je toženki sporočila, da je blago prevzela družba W.; - po tem, ko tožnica od kupca ni prejela plačila blaga, je poskušala kontaktirati sopogodbenika, vendar kontakt ni bil več mogoč, saj je kontaktna oseba ukinila telefonsko številko in elektronsko pošto. Družba X. je tožnici tudi sporočila, da od nje nikoli ni naročila nobenega blaga.

6. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnica žrtev prevare1, saj njen sopogodbenik ni bila družba X., ampak oseba, ki se je izdajala za njenega predstavnika. Ker je oseba, ki ji je bilo izročeno blago, razpolagala z dokumenti in podatki o blagu, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je te podatke lahko posredovala le tožnica. Toženka je uspela izkazati obstoj razbremenilnih razlogov po drugem odstavku 17. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (v nadaljevanju Konvencija CMR). Tudi v primeru, če bi voznik ravnal tako, kot tožnica meni, da bi moral, in jo poklical ter zahteval dodatna navodila, bi bilo blago vseeno odtujeno. V tem primeru bi namreč tožnica najverjetneje kontaktirala svojega kupca, ki se je lažno predstavljal za predstavnika X. Ta pa bi dal navodilo, naj se blago izroči osebama, ki sta bili v kontaktu z voznikom, saj sta bili očitno vključeni v prevaro. Zato tudi ob največji skrbnosti in v primeru, če bi preveril identiteto oseb, obvestil tožnico in počakal na navodila, voznik ne bi mogel preprečiti odtujitve blaga.

7. Pravno podlago za odločanje predstavljata prvi in drugi odstavek 17. člena Konvencije CMR. Prevoznik je odgovoren za popolno ali delno izgubo stvari ali za poškodbo, ki nastane od prevzema stvari do njene izročitve, kot tudi za kakršnokoli zamudo pri izročitvi. Prevoznik je prost odgovornosti, če je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti ali pa z navodili, ki niso bila dana kot posledica prevoznikove napake ali malomarnosti, ali če je izguba, škoda oziroma zamuda posledica naravne napake stvari ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali pa njihovih posledic ni mogel preprečiti. Poenostavljeno, Konvencija CMR določa tri razbremenilne razloge: 1.) dejanja upravičenca (pošiljatelj, prejemnik), 2.) lastnosti tovora in 3.) zunanjih vzrokov, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali njihovih posledic preprečiti.

8. V obravnavani zadevi je ključno, da je bila tožnica žrtev prevare s strani lažnega oziroma fiktivnega kupca, ki se je predstavljal kot A. A., predstavnik družbe X. Tožnica je mislila, da prodajno pogodbo za blago, glede katerega je bil organiziran sporni prevoz, sklepa z družbo X., kar pa ne drži, saj njen kontakt A. A. ni bil v nobenem razmerju z X. Pogodba med tožnico in X. torej ni obstajala. Pri tem iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila prevara dobro organizirana, saj je fiktivnemu kupcu uspelo tožnico zavesti, da je organizirala prevoz blaga v Anglijo, kjer so osebe, vključene v prevaro, tudi čakale na prevzem. Prvotni naslov Road 102 je fiktivni kupec pred dostavo blago spremenil na Road 120 in to sporočil tožnici, tovor pa je bil na ta drugi naslov dostavljen.

9. Navedenih ključnih ugotovitev pritožba v bistvu ne izpodbija. Pritožnica pretežno izpodbija dokazno oceno sodišča glede izpovedbe priče B. B., voznika, ki je dejansko opravil prevoz. Navaja, da je sodišče izpovedbo priče presojalo nepopolno, enostransko in v korist toženke ter stranskega intervenienta. Pri tem naj ne bi upoštevalo in se opredelilo do dejstva, da je priča delavec stranskega intervenienta in kot tak zainteresiran za izid postopka. Pritožnica izpostavlja tudi domnevna nasprotja v izpovedbi priče in njenimi prejšnjimi pisnimi izjavami.

10. Navedeni pritožbeni razlogi so neutemeljeni. Višje sodišče poudarja, da si je predstavo o prepričljivosti in verodostojnosti izpovedbe priče lahko ustvarilo le sodišče prve stopnje, ki je pričo zaslišalo in njeno izpovedbo ocenilo (načelo neposrednosti). Samo dejstvo, da je priča zaposlena pri stranskemu intervenientu, ji ne jemlje verodostojnosti že vnaprej. Tudi ni jasno, na kaj pritožba cilja s tem, da se sodišče do tega (zaposlitve priče) ni opredelilo v sodbi. Zatrjevana neskladja v izpovedbi priče višje sodišče ocenjuje kot nebistvena.

11. Kot takšna višje sodišče ocenjuje pritožbene navedbe o opisu dvorišča na drugem naslovu ter ali je vprašal osebo, ki je podpisala CMR, za ime in priimek. Izpovedba priče je bila v ključnih dejstvih konsistentna tudi v pisnih izjavah stranskega intervenienta (B11) in v uradnem zaznamku policije o zbranih obvestilih (B17). Nadaljnje posamezne podrobnosti, ki jih izpostavlja pritožba, tj. ali sta imela moška v skladišču na prvem naslovu pri sebi le CMR liste ali tudi druge dokumente, niso bistvene. Bistveno je, da sta moška imela dokumente oz. dokazila, da sta v svojstvu (lažnivega) prejemnika, da voznik ni imel utemeljenega dvoma v to, da bi bil na napačnem naslovu ali izročal napačnim osebam. Iz izpovedbe priče, pisnih izjav ter ostalega zbranega dokaznega gradiva tako izhaja dogajanje v zvezi s prevozom, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je višje sodišče povzelo zgoraj. Iz istih razlogov se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbeni očitki, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage in kršilo razpravno načelo, ker je priča izpovedala o tem, da naj bi blago prevzela posredniška družba (_self storage_) in da bi naj moški na prvem naslovu vedel, katero blago prevaža, o čemer ni bilo trditev nobene strani. Navedena dejstva, ki predstavljajo manj pomembne podrobnosti, v širšem kontekstu ne predstavljajo nosilnih razlogov odločitve sodišča prve stopnje in zato ne morejo predstavljati kršitev postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Za ugotovitev dejanskega stanja tudi ni pomembno, ali se je na drugem naslovu nahajala tabla družbe X. ali ne. Tam se je nahajalo skladišče in je šlo za isti naslov, za katerega je tožnica trdila, da je pravilen.

12. Višje sodišče tudi ne sledi pritožbenim očitkom, da je bila tožnica prepričana, da bo blago tudi prevzel X., da je bil naveden kot prevzemnik v CMR listu in zato dokazuje pogodbene pogoje. Iz CMR-ja (A2) izhaja, da je kot prejemnik naveden X., predvideno razkladališče pa Road 102. Iz CMR ne izhaja, da bi moralo biti blago izročeno točno določeni osebi, niti kaj takšnega tožnica ne trdi. Iz dveh različnih naslovov (prejemnika in razkladališča) je moč sklepati, da bo na naslovu razkladališča skladišče, kot je dejansko tudi bilo. Ker sta na naslovu voznika pričakali osebi z ustreznimi dokumenti, je voznik upravičeno sklepal, da blago izroča pravemu prejemniku. Zato so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o malomarnem ravnanju voznika, češ da ni ravnal v skladu s 15. členom Konvencije CMR, ki določa, da mora prevoznik v primeru, ko okoliščine preprečijo izročitev po prispetju stvari v kraj, ki je določen za izročitev, zahtevati od pošiljatelja navodila. Izročitev namreč ni bila onemogočena. Izročena je bila osebama, ki sta delovali v svojstvu „sopogodbenika“ tožnice in sta se izkazala z ustreznimi dokumenti.

13. Nazadnje se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbeni očitki o napačnem materialnopravnem zaključku o obstoju razbremenilnih razlogih po Konvenciji CMR. Višje sodišče k obrazložitvi sodišča prve stopnje dodaja še to, da je v obravnavani zadevi bistveno, da je vzrok škode v tem, da je bila tožnica prevarana s strani osebe, ki se je izdajala za predstavnika X. - A. A. Vsi pogoji za obstoj škode so nastali že v trenutku, ko je tožnica odpremila blago preko toženke in toženka nastanka škode ni mogla več preprečiti in zanjo ni bila odgovorna. Tožnica je blago „prodala“ prevarantu, od katerega nikdar ne bi dobila plačanega blaga, toženka pa je v skladu z zahtevami tožnice blago prevarantu tudi izročila. Ali se navedeno opredeli kot razbremenilni razlog po drugem odstavku 17. člena Konvencije CMR zaradi ravnanja pošiljatelja ali zaradi zunanjih vzrokov, za končno odločitev niti ni pomembno. Vzrok nastale škode je v prevari tožnice s strani fiktivnega kupca in ne v ravnanju prevoznika.

14. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

15. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženki ter stranskemu intervenientu povrniti njune pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu s priglašenima stroškovnikoma in Odvetniško tarifo (OT). Vrednost točke po OT znaša 0,60 EUR. Toženka in stranski intervenient sta vsak posebej upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo – 2375 točk, materialne izdatke po 11. členu OT – 33,75 točk in 22% DDV, kar znese 1.763,21 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Tožnica je pri policiji v Združenem kraljestvu in Sloveniji tudi naznanila kaznivo dejanje goljufije.