17. 6. 2019

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Justina Strašek, Loče, ki jo zastopa Andreja Zidanšek, odvetnica v Zrečah, na seji 17. junija 2019

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 252/2015 z dne 18. 10. 2017 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 179/2014 z dne 7. 4. 2015 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

1.Ministrstvo za pravosodje je razrešilo pritožnico, ki je bila imenovana za sodno cenilko za strokovno področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo. V postopku je ugotovilo, da se je pritožnica sklicevala na status sodne cenilke za področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo, izven okvira, ki ga določa 85. člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13 in 17/15 – v nadaljevanju ZS). To pa je na podlagi 6. točke prvega odstavka 89. člena ZS razlog za razrešitev sodnega cenilca. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo, ker niso bili izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22. in 23. člena Ustave ter 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Vrhovno sodišče naj bi sprejelo napačno stališče, da v upravnem sporu ni bilo odločeno o pravici, ki bi bila izražena v denarni vrednosti in bi presegala znesek za dovoljenost revizije. Pritožnica meni, da je za določitev vrednosti spornega predmeta odločilen znesek, ki ga tožnik navede v tožbi.

3.Ministrstvo za pravosodje naj bi uporabilo napačno pravno podlago za razrešitev. Meni, da ni bil podan razlog za razrešitev iz 6. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Meni, da bi bilo mogoče uvesti postopek le na podlagi 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS. V tem primeru pa naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za razrešitev. Ker bi moralo Ministrstvo za pravosodje voditi postopek razrešitve na podlagi 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, bi moralo za ugotavljanje razrešitvenega razloga imenovati komisijo. Ker je Ministrstvo za pravosodje ni imenovalo, naj bi s tem kršilo postopkovne določbe. Pritožnica meni, da postopek razrešitve ne bi smel biti uveden, ker naj bi njene kršitve že zastarale. Ureditev v ZS primerja z ureditvami drugih poklicev, pri katerih naj bi bilo v zakonih urejeno zastaranje uvedbe disciplinskih postopkov. Pritožnica se izrecno primerja z izvršitelji. Zatrjuje, da Upravno sodišče ni zadostno obrazložilo zavrnitve ugovora zastaranja. Upravno sodišče naj bi kljub izrecni pritožničini zahtevi opustilo izvedbo glavne obravnave. Pritožnica je navedla, da je v tožbi izrecno zahtevala izvedbo glavne obravnave in da je predlagala zaslišanje priče, Upravno sodišče naj bi to zahtevo popolnoma prezrlo. S tem naj bi bila podana kršitev 23. člena Ustave. Ministrstvo za pravosodje naj bi odločitev oprlo na listine, ki jih ni navedlo v dokaznem sklepu in jih ni posredovalo pritožnici v odgovor. Z opustitvijo vročitve listin, ki naj bi bile podlaga za dokazne zaključke Ministrstva za pravosodje, naj bi bila kršena četrti odstavek 15. člena Ustave in 13. člen EKČP.

4.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS; 1. točka izreka).

5.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Etelka Korpič – Horvat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

21. 11. 2019

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Justine Strašek, Loče, ki jo zastopa Andreja Zidanšek, odvetnica v Zrečah, na seji 21. novembra 2019

odločilo:

Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 179/2014 z dne 7. 4. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za pravosodje je razrešilo pritožnico, ki je bila imenovana za sodno cenilko za strokovno področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo. V postopku je ugotovilo, da se je pritožnica sklicevala na status sodne cenilke za področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo, izven okvira, ki ga določa 85. člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13 in 17/15 – v nadaljevanju ZS). To pa je na podlagi 6. točke prvega odstavka 89. člena ZS razlog za razrešitev sodnega cenilca. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo, ker niso bili izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22. in 23. člena Ustave ter 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Upravno sodišče naj bi kljub izrecni pritožničini zahtevi opustilo izvedbo glavne obravnave. Pritožnica je navedla, da je v tožbi izrecno zahtevala izvedbo glavne obravnave in da je predlagala zaslišanje strank. Upravno sodišče naj bi to zahtevo popolnoma prezrlo.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1135/17 z dne 17. 6. 2019 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča (2. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Upravno sodišče in Ministrstvo za pravosodje.

B.

4.Pritožnica zatrjuje, da je v tožbi zahtevala izvedbo glavne obravnave in predlagala zaslišanje strank, Upravno sodišče pa naj bi to zahtevo popolnoma prezrlo.

5.Ustavno sodišče je glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že sprejelo stališče, da mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave.[1] Upravni postopek pomeni praviloma enostransko razmerje med upravnim organom (državo) in stranko (posameznikom). Šele v upravnem sporu se srečata organ in stranka v procesno enakopravnem razmerju. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, ali so v odločbi ugotovljena dejstva skladna s spisi, ali je iz njih napravljen pravilen sklep, ali so bila kršena bistvena pravila upravnega postopka in ali je bil materialnopravni predpis uporabljen oziroma ali je bil pravilno uporabljen.[2]

6.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja zahteva, da sodišče v upravnem sporu zagotovi obravnavo. Stranki morajo biti zagotovljene pravica navajati dejstva in dokaze ter možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o izvedenih dokazih, kot tudi pravica, da je ob izvajanju dokazov navzoča.[3] Navzočnost strank pri izvajanju dokazov je mogoče zagotoviti tako, da jih sodišče povabi na glavno obravnavo. Sodišče ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve v posameznem sporu brez glavne obravnave, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankami navadno sporna dejstva glede na vse okoliščine posameznega primera. Zato je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.[4]

7.Vendar "gola" zahteva stranke za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje.[5] Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno upoštevnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje.[6]

8.Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Ustaljeno je stališče Ustavnega sodišča, da je dolžnost obrazložitve sodnih odločb sestavina pravice iz 22. člena Ustave. Pravici stranke do glavne obravnave ustreza obveznost sodišča, da morebitno zavrnitev izvedbe glavne obravnave obrazloži in navede pravno podlago za tako odločitev. Ustavnopravna vrednost pomena obrazložitve zavrnitve glavne obravnave je v zagotavljanju uvida v razloge za tako odločitev. Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja pravice do glavne obravnave je velikega pomena, da stranka, če v postopku ni bila izvedena glavna obravnava, lahko spozna, da se je sodišče z njenim predlogom seznanilo in ga obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali ga je sodišče morda enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[7]

9.Pritožnica je v tožbi zatrjevala napačno ugotovitev dejanskega stanja. Predlagala je, naj sodišče razpiše narok za glavno obravnavo in na naroku zasliši stranke. Upravno sodišče se do tega predloga ni opredelilo, glavne obravnave pa ni izvedlo. Upravno sodišče torej ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo glavne obravnave, in ni navedlo pravne podlage za tako odločitev. Ker se Upravno sodišče sploh ni opredelilo do strankine zahteve za izvedbo glavne obravnave, je kršilo 22. člen Ustave.[8]

10.Ustavno sodišče je zato sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče upoštevati stališča iz te odločbe. Ker je Ustavno sodišče sodbo razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, mu ni bilo treba presojati drugih zatrjevanih kršitev.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

Odločba Ustavnega sodišča št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 56), 6. točka obrazložitve.

Prav tam.

Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06, in OdlUS XV, 38), 9. točka obrazložitve.

Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 45/19), 22. točka obrazložitve, in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Göç proti Turčiji z dne 11. 7. 2002, 47. točka obrazložitve.

Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 139/04).

Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1055/05, 10. točka obrazložitve.

Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve, št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11), 11. točka obrazložitve, in sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/2011, in OdlUS XIX, 22), 8. točka obrazložitve.

Primerjaj s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji, sodba z dne 13. 3. 2018, 44. točka obrazložitve.