15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2912/2005 z dne 12. 10. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju št. P 8/2005 z dne 11. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdi tožnik) zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi obdolžitve, da je kradel stvari s toženčevega tovornjaka.[1] Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločitev sodišč temelji na ugotovitvi, da je v pravdni zadevi št. P 56/2004 toženec (tedaj tožnik) svojo tožbo oprl na izpovedbo priče, ki je tožencu pred vložitvijo tožbe povedala, da je videla pritožnika, kako stoji na lestvi, prislonjeni na tovornjak, v katerem je bilo naloženo kasneje odtujeno blago.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje navedeni odločitvi sodišč. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Trdi, da je obrazložitev sodbe Višjega sodišča nesprejemljiva in arbitrarna. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dokazni postopek iz druge zadeve, v kateri pa dokazni postopek zaradi umika tožbe ni bil v celoti izveden. Pritožnik meni, da mu ni bilo omogočeno učinkovito sodno varstvo, saj se v postopku niso izvajali dokazi, s katerimi bi lahko dokazal, da toženec ni imel nikakršne podlage za trditev, da mu je pritožnik karkoli odtujil. Predlaga razveljavitev sodbe Višjega sodišča.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ker je vsebina 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitek pritožnika o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

5.Kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da mu ni bilo omogočeno učinkovito sodno varstvo, saj se v postopku niso izvajali dokazi, s katerimi bi lahko dokazal, da toženec ni imel nikakršne podlage za trditev, da mu je pritožnik karkoli odtujil. Nasprotuje temu, da se je sodišče sklicevalo na "objektivne ugotovitve" v zadevi št. P 56/2004. Vendar očitek pritožnika ni utemeljen. Glede na to, da je pritožnik svoj odškodninski zahtevek utemeljeval s sporno "obdolžitvijo", ki je bila podlaga za odškodninski zahtevek toženca v pravdni zadevi št. P 56/2004, je logično, da je sodišče utemeljenost pritožnikovega zahtevka ugotavljalo z vpogledom v navedeni pravdni spis. Pritožnik ne pojasni, katere dokaze je predlagal za ugotovitev zatrjevanega dejstva, pa jih sodišče ni izvedlo. Navedeno zadošča za sklep, da v obravnavani zadevi niso bila kršena ustavna procesna jamstva, ki izhajajo iz 22. in 23. člena Ustave.

6.Očitek o kršitvi 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje tudi z navedbo, da je obrazložitev sodbe Višjega sodišča arbitrarna. Vendar ta očitek ni utemeljen. Oceno arbitrarnega ravnanja bi namreč lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi sodišča ni mogoče očitati. Višje sodišče je razumno obrazložilo, zakaj šteje, da v obravnavani zadevi ni podlage za odškodninsko odgovornost toženca. Dejstvo, da odločitev sodišča ni takšna, s kakršno bi se pritožnik strinjal, pa za utemeljitev zatrjevane kršitve 22. člena Ustave tudi ne zadošča.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1]V pravdni zadevi št. P 56/2004 je namreč toženec (poleg zahtevka za prepoved vznemirjanja lastninske pravice) od pritožnika zahteval tudi plačilo odškodnine za stvari, ki naj bi jih pritožnik 11. 4. 2004 odtujil z njegovega tovornjaka. Med postopkom je odškodninski zahtevek umaknil, zato je bil postopek v tem delu ustavljen.