Jedro

Ker je toženec pri izračunu pokojnine oziroma pokojninske osnove pravilno upošteval podatke iz matične evidence, pravilno opravil preračun z zmanjšanjem bruto plač s povprečno stopnjo davka in prispevkov ter tako izračunane osnove pravilno valoriziral, tožnik pa ni konkretno navedel, v čem je izračun pokojnine nepravilen, oziroma kateri podatki za izračun pokojninske osnove niso pravilno sporočeni ali upoštevani, je tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2009 in odločba prve stopnje št. ... z dne 30. 6. 2009, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 438,78 EUR na mesec od 6. 2. 2009 dalje, ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine v višjem znesku.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da ne soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da mu je starostna pokojnina pravilno odmerjena. Od leta 1970 je bil zaposlen kot KV strojnik na enakem delovnem mestu kot njegov sodelavec. Istočasno, v začetku leta 2009, sta se tudi upokojila, kljub temu pa ima sodelavec za več kot 200,00 EUR višjo pokojnino. Ni mu jasno, kako je tožena stranka izračunala, da je sodelavec prejemal bistveno višjo plačo, saj sta v isti organizaciji vso pokojninsko dobo opravljala enako delo. Podatke o sodelavčevi pokojnini je dobil šele po izdaji prvostopenjske sodbe in jih skupaj s svojimi podatki priložil pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine priložila izračun, iz katerega se vidi obdobje in način izračuna pokojninske osnove. Tožniku je bilo pravilno pojasnjeno, da izračun pokojninske osnove ter pokojnine določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ( ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pokojninska osnova se po 39. čl. ZPIZ-1 izračuna z upoštevanjem mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel in od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerih koli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so za zavarovanca najugodnejša. Za izračun pokojninske osnove se ne upoštevajo plače, nadomestila plače oz. zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine. Za izračun pokojninske osnove se vzamejo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Povprečne stopnje davkov in prispevkov ugotovi in določi minister, pristojen za finance. Tožena stranka je z upoštevanjem podatkov v matični evidenci izračunala, da je za tožnika najugodnejša 18 letna pokojninska osnova na podlagi plač iz obdobja 1981 do 1998 in znaša 528,28 EUR.

Pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo po podatkih iz matične evidence o zavarovancih (1. odst. 203. čl. ZPIZ-1). Podatke za vodenje matične evidence so dolžni zagotavljati delodajalci ter druge osebe, kot jih določa drugi odstavek 203. člena ZPIZ-1. Tožnik ni v ničemer konkretno navedel, v čem naj bi bili podatki o njegovih plačah in nadomestilih, vpisani v matično evidenco, nepravilni. Po 408. čl. ZPIZ-1 se pri izračunu pokojninske osnove za čas do 31. 12. 1991 prejete plače, od katerih so bili plačani prispevki, upoštevajo v neto zneskih, plače v obdobju od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1999 pa se pri izračunu pokojninske osnove preračunajo v neto zneske po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1. Že prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki je, kar zadeva določbe o ugotavljanju pokojninske osnove in izračunu pokojnine veljal do 31. 12. 1999, je v 311. čl. določal, da se pri izračunu pokojninske osnove za čas do 31. 12. 1990 prejete plače in osnove, od katerih so bili plačani prispevki, upoštevajo v neto zneskih. Za čas po uveljavitvi ZPIZ, to je za obdobje od 1. 4. 1992 dalje, je bilo v 44. čl. ZPIZ določeno, da se za izračun pokojninske osnove po ZPIZ vzamejo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Enako kot v ZPIZ-1 je bilo določeno, da povprečne stopnje davkov in prispevkov določi predstojnik republiškega upravnega organa, pristojnega za finance. Način valorizacije plač iz prejšnjih let določa 47. čl. ZPIZ-1, po katerem se pri določitvi pokojninske osnove plače oz. zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki, tako da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Drugi in tretji odstavek omenjenega člena določata tudi način izračuna valorizacijskih količnikov.

Tožnik ne zatrjuje konkretnih nepravilnosti pri upoštevanju plač, preračunu plač s povprečno stopnjo prispevkov in davkov ter pri upoštevanju valorizacijskih količnikov. Navaja le, da ima v primerjavi s sodelavcem, s katerim sta v enakem obdobju opravljala enako delo, nižjo pokojnino. Tožniku je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je vsak individualni obračun pokojninske osnove ter s tem pokojnine poseben in različen, upoštevajoč podatke, ki se o posameznem zavarovancu vodijo v matični evidenci. Splošna primerjava z drugimi upokojenci ni možna, ker na višino izračuna poleg same plače vpliva tudi obseg in višina nadomestil plače, ki jih je posamezni zavarovanec prejemal v obdobju, iz katerega se upoštevajo plače za izračun pokojninske osnove.

Tožbene navedbe je tožnik utemeljeval s predložitvijo odločb davčne uprave o odmeri dohodnine za obdobje od leta 1992 do 1998. Iz odločb naj bi izhajalo, da pri odmeri pokojninske osnove niso bile upoštevane plače v pravilnih zneskih. Sodišče druge stopnje je preverilo tožnikove trditve z delnim izračunom, pri katerem je upoštevalo podatke o bruto plačah, kot jih je sporočil delodajalec in so vpisani v matično evidenco ter so tudi enaki podatkom, kot jih je na zahtevo tožene stranke v zvezi z odločanjem o pritožbi delodajalec sporočil dne 11. 9. 2008. Tožnik je že pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 23. 7. 2009 priložil obrazec oz. potrdilo o plači za odmero pokojnine z dne 3. 3. 2006, ki ni podpisan, vendar je za leta 1993 in od 1996 do 1998 tožena stranka upoštevala celo za tožnika ugodnejše podatke, ki so vpisani v matično evidenco. Za obdobje od leta 1992 do 1995 so podatki o plačah in nadomestilih plač v matični evidenci tudi višji kot v dohodninskih odločbah, za kasnejše obdobje pa podatki niso primerljivi, ker je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 71/93), ki je veljal od 14. 1. 1994, delo preko polnega delovnega časa omejil na 180 ur na leto, z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-B, Ur. l. RS, št. 7/96, veljal od 22. 2.1996) pa se je plača za delo preko polnega delovnega časa za ugotovitev pokojninske osnove upoštevala največ za toliko ur dela preko polnega delovnega časa, kolikor je dovoljeno po predpisih o delovnih razmerjih, in pod pogojem, da so od nje plačani prispevki (11. člen). V odločbah o odmeri dohodnine je namreč navedena celotna plača, ne glede na omejitev števila nadur po zakonu. Kot informacijo izračun prilagamo sodbi.

Pavšalnih in neargumentiranih tožnikovih trditev, da je bila pokojnina nepravilno izračunana, ni mogoče upoštevati. Stranka v socialnem sporu je na podlagi temeljnih določb ZPP dolžna navesti dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst. 7. čl. ZPP). Po 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik bi moral že v tožbi, najkasneje pa na naroku za glavno obravnavo dne 26. 11. 2010, konkretno navesti v čem je izračun pokojnine nepravilen oz. kateri podatki za izračun pokojninske osnove niso pravilno sporočeni ali upoštevani. Tožena stranka je pri izračunu pravilno upoštevala podatke iz matične evidence ter tudi pravilno opravila preračun z zmanjšanjem bruto plač s povprečno stopnjo davka in prispevkov, tako izračunane osnove pravilno valorizirala in s tem tudi pravilno izračunala starostno pokojnino, ki pripada tožniku.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.