Jedro

Pogodbeni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorili, da v njunem medsebojnem razmerju veljajo določbe določene kolektivne pogodbe (Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti), čeprav ta sama po sebi delodajalca ne zavezuje. V takem primeru bi v razmerju med pogodbenima strankama določbe kolektivne pogodbe zavezovale obe pogodbeni stranki. Zato je bistveno, ali je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi volja strank taka, da med strankama veljajo določbe Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se že v uvodu in nato še pri urejanju prejemkov iz delovnega razmerja sklicuje na Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti, jasne in nedvoumne ter da so bile določbe te kolektivne pogodbe po volji strank inkorporirane v pogodbo o zaposlitvi kot njen sestavni del. Po določbi 30. člena Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Besedilo te določbe je jasno in izplačila pogodbene kazni ne veže na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak na nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje prenehalo po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, tožena stranka pa jo je prijavila po razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zavarovanje za nazaj. To pomeni, da je zaradi nezakonite odpovedi prišlo tudi do dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Zato je tožnica upravičena do izplačila pogodbene kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (I. in III. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati pogodbeno kazen v višini 4.215,45 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter ji preostali neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 do plačila. V II. točki izreka je višji tožbeni zahtevek (za izplačilo razlike do neto zneska 4.215,45 EUR brez predhodnega odvoda davka in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 do plačila) zavrnilo in v III. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 582,05 EUR pravdnih stroškov.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri interpretaciji pogodbene volje strank in veljavnosti kolektivne pogodbe treba upoštevati predpise, veljavne ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dne 14. 5. 1999. Ker je bilo članstvo v GZS obvezno, njen član je bila tudi tožena stranka, se je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabljala panožna kolektivna pogodba. Stranki nista imeli namena urejati vprašanj oziroma veljavnosti kolektivne pogodbe za čas, ko bi prišlo do spremembe predpisov. Določbo 15. člena pogodbe o zaposlitvi je pravilno razumeti izključno tako, da sta se stranki sklicevali nanjo kot na takrat veljavni predpis. Posledično ni mogoče uporabiti 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Prav tako ne drži stališče sodišča, da bi morala tožena stranka predlagati spremembo ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi 47. člena ZDR. Tožena stranka je z dopisom z dne 12. 2. 2007 izstopila iz članstva GZS, kar pomeni, da najkasneje od izteka enega leta po izstopu skladno s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) panožna kolektivna pogodba zanjo ne velja. Skladno z drugim odstavkom 34. člena ZKolP so za toženo stranko najkasneje 7. 5. 2009 prenehale veljati določbe panožne kolektivne pogodbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 30. člen panožne kolektivne pogodbe, saj ni bilo pravnomočno odločeno o prenehanju delovnega razmerja. Glede na navedeno po mnenju tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za izplačilo pogodbene kazni. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana v pritožbi očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti.

V zvezi z vprašanji stvarne veljavnosti kolektivne pogodbe, delodajalskih asociacij z obveznim članstvom in sklicevanja na kolektivno pogodbo o zaposlitvi je bilo v podobni zadevi že zavzeto stališče v sodni praksi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 53/2013 z dne 2. 9. 2013 zavzelo stališče, da stranki kolektivne pogodbe določita v kolektivni pogodbi njeno stvarno veljavnost, torej za katere delodajalce velja. Izhodiščno je treba upoštevati, da velja kolektivna pogodba na strani delodajalcev le za člane delodajalskega združenja, ki je pogodbo sklenilo. Na podlagi drugega odstavka 10. člena ZKolP se, kadar je na strani delodajalcev stranka kolektivne pogodbe združenje delodajalcev, s kolektivno pogodbo določi za katere delodajalce - člane združenja - velja. Razen v primeru instituta razširjene veljavnosti po 12. členu ZKolP zakon ne pozna erga omnes veljavnosti za delodajalce.

Avtonomija strank je omejena s kogentno določbo prvega odstavka 10. člena ZKolP, tako da ne moreta stvarne veljavnosti določati za celotno dejavnost tudi za delodajalce, ki niso člani delodajalskega združenja, ki je podpisalo kolektivno pogodbo.(1) Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZKolP velja splošna veljavnost kolektivnih pogodb (erga omnes) na strani delavcev, če jih sklenejo reprezentativni sindikati. Pri tem izraz splošna veljavnost kolektivne pogodbe pomeni, da kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu za katerega ta pogodba velja, ne glede na njihovo članstvo v sindikatu. Na podlagi 12. člena ZKolP pa velja razširjena veljavnost za vse delavce in delodajalce določene dejavnosti, če pristojni minister razglasi njeno razširjeno veljavnost. V primeru razširjene veljavnosti kolektivna pogodba velja za vse delodajalce in pri njih zaposlene delavce v določeni dejavnosti, ne glede na članstvo delavcev v sindikatu ali članstvo delodajalcev v združenju delodajalcev. Kolektivne pogodbe, sklenjene za območje države (za razliko od lokalnih, regionalnih ali podjetniških kolektivnih pogodb), se vpišejo v evidenco kolektivnih pogodb, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za delo (25. člen ZKolP).

V obravnavani zadevi je sporno, ali Kolektivna pogodba grafične dejavnosti zavezuje toženo stranko kot delodajalca v razmerju do tožnice kot delavke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se predmetna kolektivna pogodba uporablja od 30. 4. 1998. Na strani delodajalcev sta jo sklenili dve delodajalski združenji, in sicer Gospodarska zbornica Slovenije (v njenem okviru, Združenje za tisk) in Združenje delodajalcev Slovenije (v njegovem okviru, Sekcija za tisk). Na strani delojemalcev je kolektivno pogodbo sklenila Konfederacija sindikatov A. Slovenije.

Kolektivne pogodbe veljajo samo za njene podpisnike in člane, razen kadar gre za kolektivno pogodbo z razširjeno veljavnostjo na podlagi 12. člena ZKolP, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Ena od dveh podpisnic zadevne kolektivne pogodbe na strani delodajalcev je bila tudi Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Leta 2006 je začel veljati Zakon o gospodarskih zbornicah (Ur. l. RS, št. 60/2006 in nadaljnji), ki je ukinil obvezno članstvo v GZS. Istega leta je začel veljati ZKolP, ki je v prehodnih in končnih določbah v drugem odstavku 34. člena določil, da določbe kolektivnih pogodb, katerih sklenitelji na strani delodajalcev so samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom (med njimi tudi GZS), prenehajo veljati po preteku prehodnega obdobja treh let po uveljavitvi zakona (tj. na dan 6. 5. 2009). Zakon res govori o splošnem prenehanju veljavnosti kolektivnih pogodb, če so jih na strani delodajalcev sklenile samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom, vendar je treba pomen te določbe razlagati v skladu z njenim namenom. ZKolP izhaja iz temeljnega načela, da naj bo sklepanje kolektivnih pogodb svobodno in prostovoljno. To načelo vsebuje tudi Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja. Zato zakon ne predpisuje obveznega sklepanja kolektivnih pogodb, saj bi to namreč posegalo v voljo strank in preprečevalo, da do sklenitve pogodbe pride samo takrat, kadar je takšna volja in interes obeh strank. Upoštevaje načelo prostovoljnosti naj bi imela pravico biti stranka kolektivne pogodbe le tista združenja, ki so prostovoljna, torej ne temeljijo na načelih obveznega članstva. Zaradi tega ZKolP v drugem odstavku 34. člena določa, da prenehajo veljati določbe kolektivnih pogodb, ki so jih sklenile samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom. To določbo pa je v skladu z njenim namenom treba razumeti tako, da tudi v primeru, ko kolektivno pogodbo na strani delodajalcev ne sklene samo asociacija z obveznim članstvom, ampak poleg nje tudi asociacija s prostovoljnim članstvom, v katero pa določen delodajalec ni včlanjen, kolektivna pogodba za tega delodajalca (ne pa tudi za druge delodajalce, ki so člani) preneha veljati z iztekom prehodnega obdobja iz 32. člena ZKolP (na dan 6. 5. 2009). Tožena stranka ni članica delodajalske asociacije (GZS), ki je podpisala Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti. Slednja za toženo stranko najkasneje(2) od 6. maja 2009 ne velja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZKolP.

Med strankama je veljala pogodba o zaposlitvi z dne 14. 5. 1999, ki v 15. členu določa, da se glede pravic in obveznosti, ki jih ne ureja ta pogodba, neposredno uporabljajo določbe splošne in panožne kolektivne pogodbe ter Pravila družbe in drugi akti delodajalca. Pogodbeni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorili, da v njunem medsebojnem razmerju veljajo določbe določene kolektivne pogodbe (Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti), čeprav ta sama po sebi delodajalca ne zavezuje. V takem primeru bi v razmerju med pogodbenima strankama določbe kolektivne pogodbe zavezovale obe pogodbeni stranki. Zato je bistveno, ali je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi volja strank taka, da med strankama veljajo določbe Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se že v uvodu in nato še pri urejanju prejemkov iz delovnega razmerja sklicuje na Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti, jasne in nedvoumne ter da so bile določbe te kolektivne pogodbe po volji strank inkorporirane v pogodbo o zaposlitvi kot njen sestavni del. Poleg tega iz obrazložitve pravnomočne prvostopenjske sodbe opr. št. I Pd 1013/2010 z dne 27. 1. 2012, potrjene s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 410/2012 z dne 6. 6. 2012, izhaja, da je tožena stranka še v letu 2009 v dejanskem smislu uporabljala navedeno kolektivno pogodbo in na podlagi nje izpolnjevala obveznosti delavcem.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je skladno z 82. členom Obligacijskega zakonika po volji strank tudi v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljal 30. člen Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti. Po tej določbi je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Besedilo citirane določbe KP je jasno in izplačila pogodbene kazni ne veže na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, pač pa na nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, tj. 2. 8. 2010, tožena stranka pa jo je prijavila po razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (27. 8. 2010) v zavarovanje za nazaj. To pomeni, da je zaradi nezakonite odpovedi prišlo tudi do dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Zato je tožnica upravičena do izplačila pogodbene kazni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, tožnica na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.

(1) Katarina Kresal Šoltes, Vsebina kolektivne pogodbe, GV Založba, 2011, str. 255. (2) Po podatkih v spisu je tožena stranka iz delodajalskega združenja (GZS) izstopila že v letu 2007. V takem primeru bi v skladu s tretjim odstavkom 10. člena ZKolP kolektivna pogodba za toženo stranko prenehala veljati že prej, pri tem pa bi bilo potrebno upoštevati 17. člen ZKolP glede podaljšane uporabe določb normativnega dela, ki določa, da se določbe normativnega dela kolektivne pogodbe uporabljajo najdlje eno leto.