Jedro

Denarna socialna pomoč in varstveni dodatek skladno z določbo 2. člena ZSVarPre predstavljata socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Njun namen je torej reševati socialno varnost upravičenca, za dodelitev pa je odločilen premoženjski cenzus. Ker je torej v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, je stvarno pristojno za odločanje socialno in ne upravno sodišče.

Izrek

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnika vlagata tožbo zoper odločbo Centra za socialno delo A., s katero je bilo odločeno, da prva tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka niti do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

2. Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

3. Iz izpodbijane odločbe Centra za socialno delo A. izhaja, da je bila izdana na podlagi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Prvi odstavek 38. člena ZUPJS določa, da o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, iz tretjega odstavka istega člena pa, da v sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. V skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je socialno sodišče med drugim pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov, to je o socialno varstvenih dajatvah ter o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (5. točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1).

4. Denarna socialna pomoč in varstveni dodatek skladno z določbo 2. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) predstavljata socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Njun namen je torej reševati socialno varnost upravičenca, za dodelitev pa je odločilen premoženjski cenzus. Podobno velja za pravico do kritja do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ki je vezana na pridobitev denarne socialne pomoči in je urejena v določbah 24. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in 29. člena ZUPJS.

5. Ker je torej v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno za odločanje socialno in ne upravno sodišče, se je to sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje o vloženi tožbi. Da lahko vložita tožbo na socialno sodišče, sta bila tožnika opozorjena tudi v pravnem pouku drugostopenjske odločbe. Zadeva bo zato po pravnomočnosti tega sklepa odstopljena v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.