Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se drugi toženki prepovedalo razpolagati s tistim delom nepremičnine parc. št. 1711/1 in 1711/2, obe vl. št. 3529 k.o. V..., ki so po prejšnjem zemljiškoknjižnem stanju predstavljale parcele št. 1711/1 vl. št. 3467 k.o. V..., št. 1711/5 vl. št. 3467 k.o. V..., št. 1711/2 vl. št. 362 k.o. V..., št. 1712 vl. št. 1593 k.o. V..., št. 1711/6 vl. št. 362 k.o. V... in 1711/4 vl. št. 3262 k.o. V... z zaznambo te začasne odredbe v zemljiški knjigi in veljavnostjo do konca tega pravdnega postopka. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena v zvezi s 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Če bi sodišče prebralo sodbo Upravnega sodišča RS U 1840/99, bi ugotovilo, da tožeča stranka ni mogla predlagati začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP). Tako začasno odredbo bi lahko predlagala le do dne 7.6.1993, nezazidano stavbno zemljišče, ki je predmet še vedno tekočega denacionalizacijskega postopka, pa je bilo na dan 7.6.1993 še vedno v uporabi Občine Ljubljana Vič Rudnik oziroma Sklada stavbnih zemljišč Mesta Ljubljane. Navedeni osebi nista pravni osebi, ki bi se lastninili po določbah ZLPP in tako zoper njiju ni bilo mogoče vložiti predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Prva toženka tako ni imela pravice, da sporne nepremičnine vključi v lastninsko preoblikovanje, tožeča stranka pa ni izgubila pravice zahtevati vrnitve nepremičnin v naravi. Iz sodbe Upravnega sodišča RS izhaja tudi, da je denacionalizacijski postopek, ki teče od leta 1993, prekinjen do zaključka te pravde. Prva toženka je enkrat že odsvojila nepremičnine, kar kaže na nevarnost, da bo do odtujitve ali obremenitve spornih nepremičnin prišlo še enkrat. V tem primeru bi tožeča stranka izgubila vsako možnost uveljaviti svojo terjatev, ki jo uveljavlja v denacionalizacijskem postopku glede vrnitve spornih nepremičnin v naravi. Predlaga, da pritožbeno sodišče tako spremeni izpodbijani sklep, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Na pritožbo je odgovorila druga toženka, vendar njenega odgovora pritožbeno sodišče glede na to, da je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. čl. ZPP), ni upoštevalo. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso predlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka. Kot že v svojih vlogah pred izdajo začasne odredbe, tožeča stranka tudi v pritožbi trdi (sicer s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS, kar pa ni relevantno, saj ta rešuje le vprašanje prekinitve upravnega postopka, na razloge te sodbe pa sodišče v tem pravdnem postopku ni vezano), da je bilo stavbno zemljišče, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, ob uveljavitvi ZDen in še tudi na dan 7.6.1993, ko se je iztekel rok za vlaganje začasnih odredb po ZLPP, v uporabi Občine Ljubljana Vič Rudnik oziroma Sklada stavbnih zemljišč Mesta Ljubljane, ki nista pravni osebi, ki bi se lastninili po določbah ZLPP in tako zoper njiju sploh ni bilo mogoče vložiti predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Iz tega razloga je tožeča stranka začela tudi pravdo, v kateri uveljavlja ničnost pogodb, s katerima naj bi po njenih trditvah Občina Ljubljana Vič Rudnik oziroma Sklad stavbnih zemljišč Mesta Ljubljane dne 21.2.1995 in dne 31.1.1996 razpolagal z nepremičninami v korist prve toženke, ta pa nadalje dne 12.7.1996 s pogodbo, katere ničnost uveljavlja v tem postopku, v korist druge toženke. Verjetnosti obstoja teh zatrjevanih dejstev sodišče prve stopnje ni ocenjevalo očitno misleč, da za odločitev niso relevantna. Pa vendarle, če bi se ta dejstva izkazala za resnična (oziroma v postopku izdaje začasne odredbe za verjetno izkazana - 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju), bi to pomenilo, da nepremičnine v času lastninskega preoblikovanja prve toženke, ki je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaključeno 24.5.1994, sploh niso bile v sredstvih prve toženke, torej niso bile družben kapital, ki je bil osnova za preobikovanje podjetja. Če bi bilo tako, tudi predlog za začasno odrebo zaradi zavarovanja zahtevka vračanja premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja ne bi bil potreben in tudi ne pogoj za vrnitev nepremičnin v naravi v postopku denacionalizacije. Sodišče prve stopnje torej navedenih dejstev, ki so sicer odločilna za odločitev za razsojo v sporu in katera bi bilo treba kot verjetna izkazati tudi v postopku izdaje začasne odredbe, ni ugotavljalo oziroma ni ocenjevalo verjetnosti njihovega obstoja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP). Napotki za nadaljnje delo sodišča so razvidni že iz dosedanje obrazložitve in jih zato pritožbeno sodišče ne ponavlja znova.