Jedro

Ugotovljena neustavnost določb ZNB pred sprejemom novele ZNB-A na odločitev o obveznem cepljenju ne more imeti vpliva, saj tožnika, ki jima je v inšpekcijskem postopku bila dana možnost sodelovanja, nista navedla nobenih konkretnih razlogov, ki bi nakazovali na obstoj (trajnih) kontraindikacij, zaradi katerih cepljenja ne bi bilo mogoče izvesti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožnikoma naloženo, da morata otroka A.A., rojeno ..., vključiti v program obveznega cepljenja, pisni dokaz o opravljenem cepljenju pa morata predložiti v štirih mesecih od vročitve odločbe. V obrazložitvi odločbe inšpekcijski organ pojasnjuje, da je Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Maribor, dne 9. 2. 2005 prejel dopis dr. B.B., specialistke pediatrije, v katerem je navedeno, da tožnika ne dovolita cepljenja hčerke A.A. Iz zahtevka, ki ga je zdravnica poslala komisiji za kontraindikacije z namenom, da ta poda svoje mnenje, izhaja, da starša ne dovolita prve revakcinacije sicer zdrave deklice, ki je vse do tedaj predpisana cepljenja opravila brez težav. Iz mnenja komisije za kontraindikacije izhaja, da je deklica telesno, gibalno, govorno in duševno normalno razvita in da je bila ob rojstvu cepljena proti TBC, da je pri rednih sistematičnih pregledih dobila vse tri odmerke cepiva proti Di-Te-Per, folioinhit ter en odmerek MMR. Komisija za kontraindikacije tako meni, da pri deklici ni podanih kontraindikacij za cepljenje po programu imunoprofilakse. Dne 29. 7. 2005 je inšpektor opravil razgovor s prvim tožnikom, ki je zastopal tudi drugo tožnico. Prvi tožnik je bil na razgovoru seznanjen z mnenjem komisije za kontraindikacije z dne 26. 1. 2005. Na razgovoru je tožnik povedal, da z ženo otroka ne nameravata cepiti, saj sta mnenja, da slovenska zakonodaja ni v skladu z Ustavo RS in z evropsko zakonodajo. Kot je navedel, ju zdravnik ob cepljenju ni seznanil z možnimi posledicami cepljenja ter z vrsto cepiva, seznanjena pa tudi nista bila s kontraindikacijami, prav tako pa tudi nista dobila podatkov o tem, kdo bo odgovarjal za morebitne posledice cepljenja otroka, ki pred cepljenjem ni bil ustrezno strokovno pregledan. Kot pojasnjuje inšpekcijski organ, predstavlja cepljenje (imunizacija, imunoprofilaksa) po določilih 10. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 69/95, 47/04; v nadaljevanju: ZNB) poseben ukrep za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni. Po 22. členu ZNB odloča o možnih kontraindikacijah pristojni zdravnik oziroma strokovna komisija, cepljenje proti nalezljivim boleznim pa po 8. členu Pravilnika o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjenjem nalezljivih bolezni (Uradni list RS, št. 16/99 in 58/01; v nadaljevanju: Pravilnik) ni obvezno za osebe, pri katerih so podane kontraindikacije. Po 10. členu Pravilnika odloča o trajnem razlogu za opustitev cepljenja strokovna komisija na IVZ Ljubljana. Glede na navedeno je bilo treba na podlagi 8. točke 47. člena ZNB in 12. točke 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (Uradni list RS, št. 36/04 – UPB-1 in 47/04) izreči inšpekcijski ukrep, naveden v izreku odločbe. Tožnika sta zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za zdravje RS, št. 080-62/2005/2 z dne 13. 10. 2008 kot neutemeljena zavrnjena. Pritožbeni organ se z izpodbijano odločitvijo strinja in poudarja, da tožnika v postopku nista navedla konkretnih kontraindikacij, ki bi jih lahko povzročilo obvezno cepljenje, v dokaz svojih trditev tudi nista predložila nobenih dokazov.

V tožbi tožnika izpodbijani odločbi nasprotujeta in navajata, da se z odločitvijo ne strinjata, ker ob cepljenju nista bila seznanjena z možnimi kontraindikacijami cepljenja, z dozo oziroma z vrsto cepiva ter tudi ne s tem, kdo bo odgovarjal za morebitne posledice cepljenja otroka, ki ni bil strokovno pregledan. Pred cepljenjem sta zdravnika opozorila na reakcije (povišano temperaturo otroka po predhodnih cepljenjih), kar bi bil po njunem mnenju zadosten razlog za natančnejši pregled otroka skladno z določili Pravilnika. Ker jima pred odločitvijo ni bil dan na vpogled dopis pristojnega zdravnika, naslovljen na komisijo za kontraindikacije, je bilo v postopku kršeno načelo enakopravnosti strank. V postopku nista imela možnosti dokazovanja kontraindikacij, kot nestrokovnjaka pa kakršnihkoli dokazov tudi nista mogla predložiti. ZNB je po njunem mnenju v neskladju z Ustavo RS, ker ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in ker ne ureja odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. V primeru 1. alineje prvega odstavka 22. člena ZNB, ki določa obveznost cepljenja, gre za poseg v človekove pravice, in sicer v pravico posameznika odločati o samem sebi, v pravico do varstva telesne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (35. in 51. člen Ustave RS). Kot navajata tožnika, je cepljenje zdravstveni poseg, ki pa ni namenjen zdravljenju, saj se cepijo zdravi otroci. Nekatera cepiva vsebujejo zelo strupene snovi, ki lahko pri vnosu v telo okvarijo zdravje cepljenega otroka. Različna cepiva lahko pri različnih osebah sprožijo zelo različen odziv in ne vplivajo zmeraj na nastanek protiteles. Sodobna medicina ne zna predvideti vseh posledic cepljenja pri posameznikih. Zato je določba 1. alineje prvega odstavka 22. člena ZNB tudi v nasprotju s pravico do nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave RS). Po mnenju tožnikov cepljenja ni mogoče naložiti tistim, ki se zanj zaradi prevelikega osebnega tveganja ne želijo odločiti oziroma zaradi tveganja nočejo cepiti svojih otrok (15. člen Ustave RS). Glede na obrazloženo tožnika sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi, zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Med strankama v postopku je spor o obstoju utemeljenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja otroka, ki je bilo tožnikoma (staršema otroka) naloženo z izpodbijano inšpekcijsko odločbo.

Kot ugotavlja sodišče, je bila v obravnavani zadevi izpodbijana odločba izdana še pred 12. 1. 2006, ko je začela veljati novela ZNB-A (Ur. l. RS, št. 119/2005), ki je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-127/01-27 z dne 12. 2. 2004 uredila poseben postopek ugotavljanja kontraindikacij ter odškodninsko varstvo oseb, prizadetih zaradi cepljenja. Po pravni ureditvi, ki je bila v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe, je moral zdravnik, ki je opravljal cepljenje, predhodno ugotoviti morebitne utemeljene razloge za opustitev cepljenja (kontraindikacije), obstoj trajnih utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja (trajne kontraindikacije) pa je ugotavljala posebna strokovna komisija, ki jo je imenoval minister za zdravje – t.i. Komisija za kontraindikacije za cepljenje, ki je delovala v okviru Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (drugi in tretji odstavek 22. člena ZNB). V skladu s prakso, ki se je razvila v času pred sprejemom ZNB-A, je strokovna komisija delovala le kot svetovalno telo, ki je na predlog zdravnika, ki je opravljal cepljenje, v primeru, ko so starši cepljenju nasprotovali, podala strokovno mnenje o obstoju trajnih kontraindikacij oz. o utemeljenih trajnih razlogih za opustitev cepljenja. Če so starši tudi po prejemu mnenja komisije cepljenju še zmeraj nasprotovali, je zdravnik, ki bi naj opravil cepljenje, o tem obvestil Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, ki je z inšpekcijsko odločbo staršem naložil, da v določenem roku otroka cepijo. Tudi v obravnavanem primeru je bil inšpekcijski postopek, v katerem je bila izdana inšpekcijska odločba, začet na podlagi prijave zdravnice, ki naj bi opravila cepljenja otroka, potem ko Komisija za kontraindikacije v mnenju z dne 26. 1. 2005 ni ugotovila obstoja kontraindikacij, zaradi katerih otrok ne bi smel biti cepljen po programu obveznega cepljenja.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi z dne 12. 2. 2004 ugotovilo, da je ZNB, kakršen je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe, neustaven, ker ni urejal postopka in pravic staršev otroka, ki so cepljenju nasprotovali in ker ni urejal odškodninske odgovornosti države za škodo, ki bi jo zaradi obveznega cepljenja utrpel posameznik. Ugotovljena neustavnost zakona pa na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni imela vpliva. Iz podatkov upravnega spisa je namreč razvidno, da tožnika, ki jima je v inšpekcijskem postopku bila dana možnost sodelovanja (vabljena sta bila na ustno obravnavo, na kateri sta bila seznanjena z mnenjem strokovne komisije, na obravnavi pa sta imela tudi možnost podati svoje trditve in predložiti dokaze), nista navedla nobenih konkretnih razlogov, ki bi nakazovali na obstoj (trajnih) kontraindikacij, zaradi katerih cepljenja ne bi bilo mogoče izvesti, predložila pa tudi nista nobenih nasprotnih strokovnih mnenj oz. drugih dokazov, ki bi lahko ovrgli ugotovitev strokovne komisije o neobstoju razlogov za opustitev cepljenja. Obstoja kontraindikacij ne zatrjujeta niti v tožbi. Povišana telesna temperatura ter druge blažje reakcije, ki nastopijo po cepljenju in pri katerih zdravniška intervencija ni potrebna, pa opustitve cepljenja še ne utemeljujejo.

Glede očitka o kršitvah ustavnih pravic in s tem posledično o neustavnosti 1. alineje prvega odstavka 22. člena ZNB pa je treba pojasniti, da je že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi z dne 12. 2. 2004 ugotovilo, da obvezno cepljenje, ki ga določa 1. alineja prvega odstavka 22. člena ZNB, pomeni nujno potreben in opravičljiv poseg v pravico posameznika odločati o samem sebi, v pravico do varstva telesne integritete (35. člen Ustave RS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Cilj, ki ga je zasledoval zakonodajalec pri določitvi obveznega cepljenja, je namreč preprečevanje in obvladovanje širjenja nalezljivih bolezni, ki so v preteklosti povzročile okvare zdravja ali celo smrt velikega števila prebivalcev. Zaradi potrebe po t.i. precepljenosti prebivalstva - stanja, ko je cepljenega od 90 do 95 % prebivalstva, ki onemogoča širjenje nalezljivih bolezni - je nujno, da se cepljenju podvržejo vsi tisti, pri katerih ni ugotovljen obstoj katerega od utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja. Tožnika zato nimata prav, ko menita, da cepljenja ni mogoče naložiti tistim, ki cepljenje štejejo za preveliko osebno tveganje. Z obveznim cepljenjem pa se v pravnem sistemu, ki omogoča ugotavljanje utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja, tudi ne posega v pravico do nedotakljivosti človekovega življenja.

Zdravnik, ki opravlja cepljenje, je dolžan pacientu - v primeru otroka pa njegovim staršem oz. skrbniku - v skladu z medicinsko etiko pojasniti ne le namen pač pa tudi učinke in možne stranske posledice posega, seznaniti pa jih tudi mora z vrsto oz. imenom cepiva, ki se uporablja. Da bi zatrjevana opustitev opisanega v obravnavani zadevi imela vpliv na ugotavljanje morebitnih kontraindikacij, iz podatkov spisa ne izhaja. Tožnika, ki nista navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na obstoj kakršnihkoli kontraindikacij, pa v postopku tudi ne moreta uspeti s splošnimi očitki o ne zadosti natančnem oz. nestrokovnem pregledu otroka.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Zahtevek tožnikov za povračilo stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.