Jedro

Osnovno določbo o krivdni odgovornosti vsebuje prvi odstavek 154. člena ZOR, ki je uzakonil znano pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Povzročitelj je tisti, ki mora dokazati, da je do škode prišlo brez njegove krivde. Pravilo o dokaznem bremenu za izključitev odgovornosti zajema tudi pravilo o dokaznem bremenu za samo delno izključitev odgovornosti zaradi delne krivde oškodovanca. Enako velja tudi za vprašanje deljene odgovornosti po 192. členu ZOR.

Povzročitelj je tisti, ki mora dokazati, da je oškodovanec tudi sam kriv oziroma da je sam prispeval, da je bila škoda večja.

Sodišči sta vse odločilne okoliščine ugotovili že v tretjem sojenju, saj sta v četrtem sojenju presojali predvsem toženkin ugovor v zvezi z neuporabo varnostnega pasu in ugotovili, da ni utemeljen. Zato sta pri ponovni presoji o pravični denarni odškodnini pravilno ravnali, ko sta tudi v četrtem sojenju upoštevali razmere iz časa tretjega sojenja ter od izdaje tretje sodbe prve stopnje dalje prisodili tudi zakonske zamudne obresti. Tako stališče se je v podobnih situacijah že uveljavilo v sodni praksi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dne 31.8.1980 je bil tožnik v čelnem trčenju dveh avtomobilov hudo telesno poškodovan, njegova žena in nekaj mesecev star sin sta v tem trčenju umrla, mladoletna hčerka pa je bila lahko poškodovana. Tožnik je v prvi pravdi zahteval odškodnino od zavarovalnice, pri kateri je bila toženka, ki je trčenje povzročila, obvezno zavarovana. Tožnik je v tej pravdi v prvem sojenju dosegel prisojo odškodnine le za telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah, v ponovljenem sojenju pa je zaradi ugovora zavarovalnice o omejeni zavarovalni vsoti v letu 1987 skrčil svoj zahtevek na preostanek zavarovalne vsote 1.095.820 takratnih dinarjev, kar je predstavljalo dve tretjini pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in kar mu je sodišče tudi prisodilo. Že 21.7.1987 je vložil sedanjo tožbo neposredno proti povzročiteljici trčenja in zahteval plačilo preostale tretjine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče je v tej pravdni zadevi štirikrat sodilo. Tretji sodbi prvega in pritožbenega sodišča je zaradi utemeljene toženkine revizije revizijsko sodišče s sklepom z dne 10.1.2001 pod opr. št. II Ips 268/2000 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da preveri toženkin ugovor, ali je imel tožnik možnost, da s takrat sicer neobvezno uporabo varnostnega pasu zmanjša tveganje poškodb.

V četrtem sojenju je toženka na poziv sodišča izrecno izjavila, da ni pripravljena plačati stroškov za izvedenca, ker je dokazno breme na tožnikovi strani. Sodišče prve stopnje je s četrto sodbo ponovno naložilo toženki, da mora tožniku plačati 2.450.000 SIT odškodnine kot eno tretjino pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Poleg ostalega je ugotovilo, da je tožnik v obravnavani nesreči utrpel zdrobitveni prelom zgornjega dela leve stegnenice, zdrobitveni prelom srednjega dela desne stegnenice, odprt prelom notranje gleženjske kosti levega gležnja, pretres možganov in raztrganinsko udarninsko rano leve strani čela, lažni sklep in pljučno embolijo. Ugotovilo je, da je tožnikova desna noga sedaj krajša za tri cm, zaradi česar ima že ukrivljeno hrbtenico. Tožnik čuti posledice kraniocerebralne poškodbe z depresivno naravnanostjo. Zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti znaša 50 odstotkov, kot višji fizioterapevt zmore svoje delo sedaj opravljati le z večjimi omejitvami, saj je postal invalid tretje kategorije. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za to obliko škode na 7.350.000 SIT je sodišče upoštevalo, da je bilo na podlagi sodbe iz prejšnje pravde iz tega naslova tožniku že plačano dve tretjini odškodnine. Zato je sedaj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo ene tretjine pravične denarne odškodnine v znesku 2.450.000 SIT. Izrecno je še poudarilo, da upošteva vrednostne razmere v času izdaje svoje tretje sodbe z dne 21.6.1999 in da mu zato od takrat dalje prisoja tudi zakonske zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje je v četrtem pritožbenem odločanju toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z njegovimi razlogi, da bi morala ona dokazati tožnikovo sokrivdo, ker ni bil pripet z varnostnim pasom. Glede na sedaj veljavno določilo Zakona o varnosti cestnega prometa o obvezni uporabi varnostnega pasu se šteje, da uporaba pasu preprečuje nastanek težjih telesnih poškodb v prometnih nesrečah. Zato se tudi v tožnikovem primeru šteje, da je zaradi te opustitve dobil težje poškodbe. On bi torej moral dokazovati, da niso nastale težje poškodbe, ker ni bil pripet z varnostnim pasom. Drugačno stališče obeh sodišč je nepravilno. Nepravilna je tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti že od 21.6.1999 dalje, saj je bila tretja sodba razveljavljena. Pravilen tek zamudnih obresti se začne šele 4.6.2001, ko je bila izdana sodba prve stopnje v četrtem sojenju. Drugačno stališče nima opore v nobenem predpisu in ne v dosedanji sodni praksi, saj se obresti za nepremoženjsko škodo določajo od izdaje sodbe prve stopnje dalje.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka v reviziji ni jasno opredelila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Če je njena revizijska izvajanja v zvezi z dokaznim bremenom razumeti kot uveljavljanje procesne kršitve, revizijsko sodišče odgovarja, da gre pri tem vprašanju v obravnavani zadevi za pravilno uporabo materialnega prava, saj na materialno pravo napotuje tudi pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Po prvem odstavku 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, po drugem odstavku navedenega člena odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo krivde. Osnovno določbo o krivdni odgovornosti vsebuje prvi odstavek 154. člena ZOR, po katerem mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za znano pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu.

Povzročitelj je tisti, ki mora dokazati, da je do škode prišlo brez njegove krivde. Pravilo o dokaznem bremenu za izključitev odgovornosti zajema tudi pravilo o dokaznem bremenu za samo delno izključitev odgovornosti zaradi delne krivde oškodovanca. Enako velja tudi za vprašanje deljene odgovornosti po 192. členu ZOR.

Povzročitelj je tisti, ki mora dokazati, da je oškodovanec tudi sam kriv oziroma da je sam prispeval, da je bila škoda večja.

V obravnavani nesreči sta bila voznika premikajočih se motornih vozil tožnik in toženka. Le toženka je bila spoznana za krivo, da je storila hudo kaznivo dejanje zoper varnost v javnem prometu in zato tudi obsojena s kazensko sodbo. Niti v kazenskem niti v pravdnem postopku niso bile dokazane kake nepravilnosti pri tožnikovi vožnji. Okoliščina, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, bi v skladu s prvim odstavkom 192. člena ZOR lahko pripeljala do zaključka, da je tudi sam deloma prispeval k nastali škodi, vendar bi moralo biti to dokazano. Prav zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 192. člena ZOR sta bili obe sodbi iz tretjega sojenja razveljavljeni in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka, ki je v četrtem sojenju odklonila plačilo stroškov za izvedenca, ne more dokaznega bremena o delni krivdi in tudi o soprispevku tožnika prevaliti nanj s sklicevanjem na sedaj predpisano uporabo varnostnega pasu. Da bi tožnik z uporabo varnostnega pasu zmanjšal obseg škode, bi morala dokazati ona. Tako izhaja tudi iz razlogov revizijskega razveljavitvenega sklepa, da je treba preveriti toženkin ugovor in s pomočjo izvedenca ugotoviti, ali sploh in v kakšnem obsegu bi uporaba varnostnega pasu omejila posledice te nesreče. Vendar je toženka v četrtem sojenju odklonila plačilo stroškov za izvedenca. Zato je sodišče na podlagi ocene izvedenih dokazov in nato uporabe pravila o dokaznem bremenu zaključilo, da toženka teh svojih trditev ni dokazala. Sodišče druge stopnje se je s tako presojo strinjalo. Opozorilo je še na določbo četrtega odstavka 153. člena ZPP in dodalo, da tudi laična presoja pokaže, da ob hudem čelnem trčenju dveh solidnih vozil znamke Kadett, ki sta bili popolnoma uničeni, varnostni pas ne bi preprečil poškodb. Revizijsko sodišče k tem razlogom dodaja, da na tak zaključek kaže še okoliščina, kateri deli tožnikovega telesa so bili pretežno poškodovani. Zlasti pa tak zaključek potrjuje dejstvo, da toženka nikoli ni prerekala tožnikovih navedb v dveh pripravljalnih vlogah, da je bilo trčenje tako silovito, da se je karoserija njegovega vozila močno zverižila in ga vkleščila v voznikov sedež tako, da so morali reševalci karoserijo rezati, da so ga lahko rešili iz razbitin.

Odločitev obeh sodišč o nedokazanem prispevku tožnika k obsegu škode je po vsem obrazloženem materialnopravno pravilna. Toženka odmere pravične denarne odškodnine v reviziji ne izpodbija. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava iz 200. in 203. člena ZOR revizijsko sodišče ugotavlja, da znesek 7.350.000 SIT predstavlja pravično denarno odškodnino za ugotovljene tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj je ta odškodnina ustrezno individualizirana, škoda je konkretizirana, primerjava take odmere pa ne odstopa iz okvirja sicerjšnje prisoje odškodnin v podobnih in primerljivih odškodninskih zadevah. Ker tožnik zahteva le plačilo ene tretjine pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, sta sodišči ponovno naložili toženki v plačilo znesek 2.450.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 dalje.

Sodišči sta vse odločilne okoliščine ugotovili že v tretjem sojenju, saj sta v četrtem sojenju presojali predvsem utemeljenost toženkinega ugovora v zvezi z neuporabo varnostnega pasu. Zato sta pri ponovni presoji o pravični denarni odškodnini pravilno ravnali, ko sta tudi v četrtem sojenju upoštevali razmere iz časa tretjega sojenja ter od izdaje tretje sodbe prve stopnje dalje prisodili tudi zakonske zamudne obresti. Tako stališče se je v podobnih situacijah že uveljavilo v sodni praksi in so drugačne revizijske trditve zmotne. Tako je revizijsko sodišče odločilo že v več zadevah, med drugim tudi v zadevi II Ips 419/98, ki je objavljena v Zbirki odločb Civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1999. Po tem stališču lahko sodišče v primeru ponovnega sojenja o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo prisodi tožniku zamudne obresti že od prve sodbe dalje, če je pri ponovnem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku v enakem znesku kot s prvo sodbo. V sedaj obravnavani zadevi gre za enako situacijo. Toženka je v prejšnjem revizijskem postopku uspela le zaradi preverjanja njenega ugovora o tožnikovem soprispevku, ki pa se je v ponovljenem postopku izkazal za neutemeljenega. Zato je sodišče v četrtem sojenju ponovno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, saj se je izkazalo, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen že pri odločanju v tretjem sojenju. To pomeni tudi, da je prisojena odškodnina ustrezala razmeram iz tretjega sojenja. Nobenega razloga ni, da bi bil tožnik prikrajšan za zamudne obresti za čas med tretjim in četrtim sojenjem, saj tožnik svojega tožbenega zahtevka po tretjem sojenju ni prilagajal novim razmeram, kar bi lahko bil razlog za upoštevanje razmer iz četrtega sojenja in zato za kasnejši začetek teka zamudnih obresti. Toženkina revizija je torej tudi v tem delu neutemeljena.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).