Jedro

V primeru neznosnosti skupnega življenja sodišče razveže pogodbo o dosmrtnem preživljanju. V primeru razveze pogodbe mora sodišče ugotoviti in ovrednotiti delo, ki ga je en pogodbenik opravil za drugega in od tega dela odšteti koristi. Zahtevek na izselitev ni vezan na pravnomočnost sodbe za razvezo pogodbe.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper odločitev o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 17.12.1992 (tč. 1 izreka) se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbama obeh pravdnih strank se ugodi in se v zavrnilnem delu (tč.

2 in 3 izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljni pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili 17.12.1992, zavrnilo je zahtevek tožnice za izselitev ter zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je toženka zahtevala od tožnice plačilo 19.272.640,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1998 dalje. Toženki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 894.976,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe in zoper zavrnilni del sodbe iz nasprotne tožbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženka navaja, da sodišče glede odločilnih dejstev prihaja samo s seboj v nasprotja, saj mora po določbi čl. 121/1 ZD najprej poskusiti znova urediti razmerje med strankama in šele, če mu to ne uspe ali ni mogoče, pogodbo razveže. Sodišče pa o teh vprašanjih nima nobenih razlogov, čeprav bi bilo mogoče na novo urediti razmere tako, da preneha skupno gospodinjstvo, da pa toženka še naprej izpolnjuje obveznosti prevzete s pogodbo.

Kljub sklicevanju na čl. 121/1 ZD, pa sodišče opira svojo odločitev na določila čl. 120/2 ZD. Gre za neznosnost skupnega življenja. O tej neznosnosti pa nima razlogov, saj govori le o "omajanosti skupnega razmerja". Pravdni stranki še vedno živita skupaj, med njima morda prihaja do trenj, vendar to ne pomeni nevzdržnosti. Sodišče tudi popolnoma napačno razlaga in ocenjuje vsebino sporne pogodbe zlasti pri vprašanju odškodninskega zahtevka toženke v nasprotni tožbi. S sklenitvijo pogodbe sta stranki zajeli storitve in obveznosti, ki jih je toženka izpolnjevala že pet let pred podpisom pogodbe in so te postale sestavni del pogodbe. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča, da toženka nima pravice do odškodnine za oskrbo pred sklenitvijo pogodbe. Cenik podjetja C. d.o.o. je toženka ponudila kot eno izmed meril za določitev odškodnine in si sodišče napačno razlaga navedbe toženke. Sodišče tudi napačno ocenjuje, da je toženka v obliki brezplačnega stanovanja prejela ravno toliko kot je dala v obliki pomoči in postrežbe. Taka ocena nima opore v izvedenih dokazih. Po mnenju toženke tako stanovanje sploh ni nobena korist, ampak v celoti in izključno le breme v okviru pomoči in nege tožnice.

To slednje izhaja tudi iz pogodbe.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v zavrnilnem delu razveljavi sodbo sodišču prve stopnje in v tem obsegu vrne zadevo v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da tožnica ne more imeti statusa najemnika oziroma uporabnika stanovanja, zato je sodišče napačno uporabilo določila čl. 53 Stanovanjskega zakona, saj najemna pogodba med strankama ni bila sklenjena. Ker toženka ne izpolnjuje pogodbe, je v stanovanju brez naslova in lahko tožnica zahteva njeno izselitev kadar hoče. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke in predlagala, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba toženke je deloma, pritožba tožnice pa v celoti utemeljena.

Med pravdnima strankama je bila sklenjena dne 17.12.1992 pogodba o dosmrtnem preživljanju, s katero je tožnica po smrti zapustila enosobno stanovanje v izmeri 31,33 m2 na x cesti v Ljubljani toženki, slednja pa se je zavezala izpolnjevati v točki II. pogodbe navedene obveznosti. Pravna podlaga za razvezo take pogodbe niso samo določbe čl. 121/1 Zakona o dedovanju, ki jih citira sodišče prve stopnje, temveč tudi določbe čl. 120/2 Zakona o dedovanju. V prvem primeru sodišče spremeni razmerja med strankama ali razveže pogodbo, če postane izpolnitev pogodbe znatno, otežkočena, to pomeni, da gre za objektivne spremembe na strani ene ali druge stranke. V drugem primeru (čl. 120/2 ZD) pa sodišče razveže pogodbo, če gre za spremembo subjektivnega odnosa med strankama, saj veže razvezo pogodbo na okoliščino, da pogodbenika živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaja, da postane skupno življenje neznosno. In prav iz teh razlogov je sodišče prve stopnje tudi razvezalo pogodbo.

Okoliščina, da je kot pravno podlago za spor navedlo napačen člen, namesto pravilnega (čl. 120/2 ZD), člen 121/2 ZD ne pomeni bistvene kršitve določb postopka kot zatrjuje toženka v pritožbi, temveč napačno uporabo materialnega prava, ki pa ne vpliva na pravilnost odločitve prvega sodišča, saj kot že omenjeno iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo sodišče razvezalo sporno pogodbo zaradi spremenjenega subjektivnega odnosa med pravdnima strankama. Ob upoštevanju, da pravdni stranki živita skupaj v enosobnem stanovanju (33,31 m2), da je tožnica slepa, in da zaradi tega potrebuje vsakodnevno pomoč drugih ljudi, da je prišlo do medsebojnega poslabšanja odnosov med strankama zaradi spremenjenega odnosa toženke do tožnice, za kar je imelo oporo v obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo veliko število prič, na pričevanje katerih je oprlo svojo odločitev, in upoštevanju, da zaradi takih odnosov in razmer od meseca februarja 1998 pravdni stranki nista več v skupnem gospodinjstvu in da toženka od avgusta 1997 ne izpolnuje pogodbenih obveznosti, je odločitev sodišča prve stopnje glede razveze sporne pogodbe pravilna. V takih okoliščinah je življenje neznosno, saj se je izjalovil pogodbeni namen, glede na specifične razmere na strani tožnice (tožnica je slepa in vsakodnevno potrebuje pomoč). Neutemeljena je nadaljnja trditev v pritožbi, da sodišče neznosnosti življenja ni ugotavljalo, ko pa iz obširnih razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da gre za tako okoliščino, četudi ni sodišče uporabilo direktno navedenega izraza temveč govori o "omajanosti skupnega razmerja", ki pa v povezavi z ugotovitvami v kakšnih razmerah živita pravdni stranki, pripelje do zaključka, da gre za neznosno skupno življenje. Med pravdnima strankama ne gre le za trenje in generacijsko razliko kot skuša prikazati razmere pritožba. Sicer pa s temi trditvami pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. V čem ostalem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila postopka, pritožba ne pove, zgolj pavšalnim neopredeljenim trditvam pa pritožbeno sodišče ne more slediti.

Pritožba toženke zoper zavrnilni del sodbe iz nasprotne tožbe je utemeljena. V primeru razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju ima vsaka stranka pravico od druge stranke zahtevati odškodnino po splošnih pravilih premoženjskega prava (četrti odstavek čl. 120 ZD).

Ob upoštevanju izrecnih pogodbenih določil, da se je pogodba izpolnjevala preko 5 let že pred sklenitvijo (tč. II pogodbe), gre toženki odškodnina tudi za navedeno obdobje in ne samo od sklenitve pogodbe kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Res je, da toženka ne more svojih storitev zaračunavati po ceniku podjetja C. kot pravilno navaja prvo sodišče, vendar to še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Ob tem, ko sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo kaj je toženka v spornem obdobju 1987-1997 opravljala za tožnico, so vsaj preuranjeni, če ne napačni zaključki, da je bilo toženkino delo za tožnico, pobotano z brezplačnim stanovanjem in uporabo njene stanovanjske opreme in gospodinjskih aparatov, ko pri tem sodišče prve stopnje ne ovrednoti ne enega ne drugega. Zaradi tega je bilo utemeljeni pritožbi toženke ugoditi in zahtevek iz nasprotne tožbe razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.

Prav tako je utemeljena pritožba tožnice zoper zavrnilni del sodbe (izselitev toženke). Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za izselitev preuranjen, je materialnopravno napačen, saj noben predpis ne veže zahtevek na izselitev na pravnomočnost razveljavitve sporne pogodbe. Ker sodišče ostalih okoliščin v zvezi s tem zahtevkom ni ugotavljalo, je pomankljivo ugotovilo dejansko stanje.

Glede na navedeno je bilo pritožbo toženke zoper obsodilni del sodbe zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP), v ostalem delu pa je bilo pritožbama ugoditi in v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (čl. 370 ZPP). V novem odločanju glede zahtevka iz nasprotne tožbe bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obseg toženkinega dela v korist tožnice in ga ovrednotiti od tako ovrednotenega dela pa bo moralo odšteti koristi, ki jih je imela toženka za čas skupnega bivanja s tožnico. Glede zahtevka za izselitev toženke pa bo moralo sodišče prve stopnje obrazložiti svojo odločitev, glede na to, da so zaključki o preuranjenosti tožbe, na katere je oprlo odločitev prvo sodišča napačni.

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.