Jedro

Zgolj izkazan dvig denarja s tožnikovega računa in trditev, da je ta denar izročil tožencema, še ne predstavljata prepričljivega dokaza o obstoju posojilnega razmerja. Vendar pa celoten dokazni sklop in vse predstavljene okoliščine pritožbeno sodišče utrjujejo v prepričanju, da je med pravdnima strankama obstajal posojilni pogodbeni odnos.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženca zavezalo k plačilu zneska v višini 17.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.000 EUR pred 20. 11. 2016 je zavrnilo (II. točka izreka) in tožencema naložilo povračilo 3.095,95 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta toženca, ki v pravočasni pritožbi opozarjata na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, izpodbijata dokazno oceno in opozarjata na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik ni ponudil prepričljivih dokazov o sklenjenosti ustne posojilne pogodbe, na podlagi katere bi mu toženca dolgovala znesek v višini 17.000 EUR. Toženca sta tožniku in materi prve toženke nudila pomoč, prva toženka jima je tudi kuhala. Ni moč pritrditi razlogovanju sodišča, da naj bi bila celotna finančna skrb za prvotoženkino mater na tožniku. Toženca nista nikoli trdila, da je bil tožnik, ko je bival pri njima v T., v celoti razbremenjen skrbi za mater prve toženke. V sodbi je napačno ugotovljen čas tožnikovega bivanja v T. Dokazno breme glede tožnikove porabe denarja je napačno prevaljeno na toženca. Tožnik bi moral dokazati, za kaj je porabil denar. Napačna je ugotovitev, da je tožnik stanovanje v T. opremil s spalnico in jedilnico. Dogovor o tem, da bo tožnik negoval partnerko in zanjo finančno skrbel, pa tudi za njuno skupno gospodinjstvo, ter da bosta toženca tega razbremenjena, ni bil nikoli sklenjen. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnik tožencema zneskov v skupni višini 10.000 EUR ni izročil v zameno za svoje bivanje v T. Življenjsko nelogično je, da bi tožnik tožencema dal denar brez kakršnega koli pisnega dokumenta in ga brezobrestno posodil za obdobje dveh let. Sodišče neutemeljeno ni sledilo njunim navedbam, da jima je tožnik obljubljal polovico kupnine od prodanega stanovanja. Povsem mogoče je, da nekdo dvigne večjo količino denarja naenkrat, potem pa ga daje od sebe postopoma. Pričanje J. P. ni prepričljivo, ta priča niti ni vedela izpovedati, koliko denarja naj bi tožnik dvignil in kolikšen znesek je izročil prvi toženki. Zmotna je presoja sodišča v zvezi z ugotovitvami o tem, da je tožnik zaupljiva oseba. Sodišče je nedopustno in v nasprotju z določbo 7. člena ZPP preložilo dokazno breme na toženca tudi v zvezi z ugotovitvami, da nista izkazala, da so njuna finančna sredstva zadostovala za pokritje celotne investicije. Stroškov legalizacije objekta nista poravnavala postopoma, kar izhaja iz gradbenega dovoljenja upravne enote z dne 3. 3. 2014. Sodišče ne more posplošeno zaključiti, da nista imela zagotovljenih zadostnih sredstev za pokritje stroškov legalizacije objekta in investicij v objekt. Zmotna je ugotovitev, da naj bi priči M. in I. K. prepričljivo izpovedali, da naj bi toženca tožnika pred preselitvijo v T. po telefonu večkrat prosila za posojo denarja. Napačna je ocena, da sta prejela tudi znesek v višini 7.000 EUR, ker je z izpiskom prometa na računu tožnika izkazan dvig sredstev v višini 8.000 EUR. Gre za napačno prevalitev dokaznega bremena na toženca. Izkazan dvig denarja iz računa in tožnikova trditev, da je denar izročil tožencema, ne predstavljata prepričljivega dokaza o obstoju posojilne pogodbe. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb v zvezi z nakupom vozila Kia Ceed. Ocena tega dokaza je pomembna za presojo verodostojnosti tožnikovih izpovedb o tem, da jima je posodil denar. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je ugotovilo, da naj bi bili stroški za legalizacijo objekta plačani postopoma. Takšna ugotovitev je v nasprotju s predložnim gradbenim dovoljenem upravne enote z dne 3. 3. 2014. Protispisna je tudi ugotovitev, da naj bi se tožnik že 15. 1. 2014 preselil v T., čeprav iz navedb tožnika in predloženega potrdila o prijavi prebivališča izhaja, da se je v T. priselil 14. 3. 2014. Toženca predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo njunih stroškov pravdnega postopka. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnik tožencema posodil znesek v višini 17.000 EUR. Ni pa sledilo zatrjevanjem tožencev, da jima je tožnik ta denar podaril v zameno za njegovo brezplačno bivanje v njuni nepremičnini, kjer naj bi jima bila z materjo prve toženke zagotovljena popolna oskrba. Izročitev tolikšne vsote denarja v takšen namen naj bi bila po oceni prvega sodišča - glede na tožnikovo premoženjsko stanje in njegove vsakomesečne prihodke - neživljenjska in nerealna.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Napravljena je v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Med drugim vključuje kritično primerjavo vseh izpovedb prič, zlasti v delih, v katerih so si med seboj nasprotovale. Utemeljitev prvega sodišča je logična in življenjsko prepričljiva ter je tudi obširna pritožbena izvajanja ne uspejo izpodbiti.

7. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik s svojo partnerko - materjo prve toženke - na pomlad 2014 preselil k tožencema. Mati prve toženke je zaradi zdravstvenih težav rabila pomoč in tožnik je tudi po preselitvi v T. še nadalje skrbel zanjo; sprva sta mu pri tem pomagala tudi toženca z nakupom živil in pripravo obrokov. S partnerko sta večino svojih potreb pokrivala z lastnimi prihodki, živela pa sta v ločenem gospodinjstvu. Tožnik je pred preselitvijo prodal svoje stanovanje in je razpolagal s približno 68.000 EUR. Po značaju je tožnik skromen in ni razsipal z denarjem. V času bivanja pri tožencih je v obnovo bivanjskega prostora vlagal le v nujno potrebnem obsegu ter živel skromno. Toženca pa sta se pred in tudi po tožnikovi preselitvi v T. ukvarjala z legalizacijo obstoječega objekta in gradnjo prizidka.

8. Prepričljiva dokazna ocena, grajena na podlagi posrednih in neposrednih dokazov, predstavlja trdno sklenjen dokazni krog, ki izkazuje resničnost tožnikovih trditev o obstoju posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Na trdnost dokazne presoje ne morejo vplivati v pritožbi izpostavljeni posamični fragmentarni delci, saj ne vzbujajo nikakršnega dvoma v njeno pravilnost. 9. Pritožba poskuša s posamičnimi izseki izpovedi prič zaobrniti odločitev prvega sodišča, vendar neuspešno. Ugotovitve sodišča o nudenju pomoči tožencev tožnikovi partnerki (materi prve toženke) imajo podlago v izvedenih dokazih. Sodišče ni dvomilo, da je tožnik v T. za partnerko še naprej skrbel, pa tudi ni zanikal, da sta mu pri tem toženca pomagala z nakupom živil in pripravo obrokov.

10. Nepomembna so pritožbena zatrjevanja v zvezi z natančno ugotovitvijo časa tožnikove preselitve v T. Tožnik je zatrjeval, da se je preselil spomladi 2014 oz. v februarju 2014, natančnega datuma prihoda pa se ni spomnil. To je glede na njegovo starost in oddaljenost od dogodka logično ter življenjsko sprejemljivo. Sodišče je ugotovilo okvirni čas njegove preselitve, kar glede na celoten dokazni sklop za odločitev povsem zadostuje.

11. Zmoten je pritožbeni očitek o napačni prevalitvi dokaznega bremena na toženca glede tožnikove porabe denarja. Tožnik je ustrezno pojasnil porabo dvignjenega denarja, s tem pa se je procesno dokazno breme prevalilo na toženca, ki sta zatrjevala, da je tožnik denar porabil zase in za nakup različnih predmetov.

12. Tudi pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovo opremo spalnice in jedilnice ne vzbujajo dvoma v pravilnost ocene prvega sodišča. Ugotovljeno je bilo, da sta tožnik in toženkina mati živela v ločenem gospodinjstvu. V obnovo bivanjskega prostora je tožnik ves čas svojega bivanja pri tožencih vlagal le v nujno potrebnem obsegu. Živel je skromno. Da je tožnik opremil spalnico in jedilnico, čeprav ne z novim pohištvom, navajata že toženca v pripravljalni vlogi. Priči M. in I. K. in J. P. res nista izpovedovali o tem, da bi tožnik opremil spalnico in jedilnico, a tega sodišče niti ni zapisalo. Njuna izpovedba – v tem smislu jo je razumelo tudi prvo sodišče – le potrjuje tožnikove navedbe o slabih bivanjskih razmerah v T. 13. Dejstvo je, da so se med pravdnima strankama odnosi skrhali, temu nobena od pravdnih strank niti ne nasprotuje. Pri tem pa točna časovna opredelitev tega dogajanja za odločitev niti ni pravno relevantna.

14. Upoštevaje celoten sklop okoliščin in tožnikov značaj (skromnost, zaupljivost, skopuštvo), ki ga je sodišče ob pomoči prič ugotovilo, so tudi po oceni pritožbenega sodišča neprepričljiva zatrjevanja tožencev, da jima je tožnik izročil 10.000 EUR, ker je čutil moralno obvezo, da nekaj da zato, ker biva v njunem stanovanju. Še posebej neverjetna so zatrjevanja, da jima je tožnik obljubil polovico kupnine od prodanega stanovanja. Toženčev nekoliko bolj skopi značaj, kot ga je zaznalo sodišče na podlagi izpovedb prič, in nizki mesečni prihodki takšnih zatrjevanj ne podpirajo. Na moč nenavadno in z ničemer ni izkazano, da bi tožnik želel/nameraval sredstva, ki naj bi mu zagotavljala nadaljnjo eksistenco, izročiti tožencema, ki niti nista bila njegova sorodnika.

15. Nobena od prič ni bila seznanjena z višino zneska, ki ga je tožnik izročil prvi toženki. Sodišče je izpovedbe priče J. P. ocenilo v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Priča je na dan selitve videla, da je tožnik dvignil denar in ga ob prihodu v T. v kuverti izročil prvi toženki.

16. Izpovedbi prič M. K. in I. G. o tem, da je tožnik zaupljiva oseba, sta pomembni predvsem z vidika presoje okoliščine, da je tožnik tožencema denar posodil brez kakršnega koli pisnega dokaza - pisne oblike posojilne pogodbe. Seveda pa njuni izpovedbi o tožnikovi zaupljivosti sami po sebi še ne utemeljujeta ugotovitev o obstoju posojilnega razmerja.

17. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja o nedopustnem prelaganju dokaznega bremena na toženca glede razpolaganja s sredstvi za izvedbo investicije. Ugotovljeno je bilo, da sta morala toženca legalizirati obstoječi objekt, investirala pa sta tudi v gradnjo prizidka. Slednja je potekala ravno v obdobju tožnikovega bivanja v T., kar so potrdile tudi priče, ki sta jih predlagala toženca. V 38. točki obrazložitve je sodišče nanizalo le nekatere stroške, ki sta jih imela toženca, nato pa izrazilo dvom v njune finančne zmožnosti, saj sta razpolagala le s plačami v skupnem znesku približno 2.000 EUR; imela pa sta kredit in tekoče stroške za hišo ter dva šoloobvezna otroka. Glede na vse izpostavljene okoliščine je na njima dokazno breme o tem, da sta razpolagala z zadostnimi sredstvi za poplačilo vseh nastalih stroškov. S tem je treba povezati tudi izpovedbi M. K. in I. G., da sta toženca tožnika in prvo toženkino mater še pred preselitvijo v T. po telefonu večkrat prosila, če jima tožnik posodi denar. Čeprav tovrstnim klicem osebno nista prisostvovali, pa sta bili z „debatami od tega denarja“ seznanjeni. Tožnik je bil po teh klicih nervozen, ker so ves čas govorili, da od njega potrebujejo denar. M. K. je celo slišala, da je tožnik tožencema rekel, da trenutno denarja nima, ko ga bo imel, pa ga bo posodil. Tudi izpovedbi prič N. Č. in A. Š. potrjujeta ugotovitve sodišča, da je bil denar, ki ga je tožencema izročil tožnik, namenjen pokritju investicij tožencev. Pritožbeno spreobračanje njunih besed pa ne more imeti želene teže. 18. Pravilna je pritožbena ugotovitev, da zgolj izkazan dvig denarja s tožnikovega računa in trditev, da je ta denar izročil tožencema, še ne predstavljata prepričljivega dokaza o obstoju posojilnega razmerja. Vendar pa celoten dokazni sklop in vse predstavljene okoliščine pritožbeno sodišče utrjujejo v prepričanju, da je med pravdnima strankama obstajal posojilni pogodbeni odnos.

19. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo tudi tožnikovo posojilo v višini 7.000 EUR. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve, ki jih je sodišče skrbno argumentiralo v točkah 48. do 52. obrazložitve izpodbijane sodbe.

20. Očitki o zagrešenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka so prav tako neutemeljeni. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da so za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembne navedbe pravdnih strank o času nakupa avtomobila Kia Ceed. Tožnikovo zatrjevanje, da naj bi toženec kupil nov avto v kratkem po izročitvi denarja, ne vzbuja dvoma v verodostojnost njegove izpovedbe. Že prej je bilo poudarjeno, da je tožnik starejša oseba. Glede na oddaljenost celotnega dogajanja je logično in življenjsko naravno, da se natančnega datuma nakupa vozila ni mogel spomniti.

21. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene protispisnosti, na katero opozarja pritožba. Prvo sodišče je ugotovilo, da so bili stroški vse projektne dokumentacije plačani postopoma. Pri tem je izhajalo iz izpovedbe drugega toženca. Pritožnika izpostavljata gradbeno dovoljenje upravne enote z dne 3. 3. 2014, v katerem je zapisano, da sta investitorja predložila potrdilo o poravnavi zneska komunalnega prispevka. To pa ni v nasprotju z ugotovitvijo prvega sodišča, da so se stroški projektne dokumentacije plačevali postopoma. Sodišče zneska komunalnega prispevka izrecno niti ne omenja, ampak na splošno govori o stroških vse projektne dokumentacije. Še posebej pa poudari, da sta toženca imela nemajhne stroške, povezane z legalizacijo obstoječega objekta in pridobitvijo gradbenega dovoljenja za izgradnjo prizidka, kar vse kaže na njuno potrebo po dodatnih sredstvih.

22. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

23. Toženca s pritožbo nista uspela, zato do pritožbenih stroškov nista upravičena. Tožnikov odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).