13. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Z. na seji senata dne 28. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 189/99 z dne 13. 7. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica izpodbija v izreku naveden sklep, s katerim je Višje sodišče v Celju kot neutemeljeno zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju.

2.Pritožnica v pritožbi smiselno zatrjuje nepopolno oziroma napačno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev 22. (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave. Pritožnica naj bi imela pravico, pritožiti se zoper storjeno ji krivico.

B.

3.Pritožnici je bila z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča v Celju št. Kp 189/99 pritožba zoper sklep okrajnega sodišča zavrnjena kot neutemeljena. Iz obrazložitve sklepa okrajnega sodišča izhaja, da sta pritožnica in obdolženi (pritožničin mož) bila na glavni obravnavi prisotna, na razglasitvi sodbe pa ne. Iz spisa prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je bil obdolženec poučen o dolžnosti, napovedati pritožbo v roku 8 dni od razglasitve sodbe, kar je obvezna sestavina vabila na glavno obravnavo (drugi odstavek 288. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP). Kljub dejstvu, da je sodba bila razglašena ter poizvedbi pritožnice, narejeni s pomočjo telefona dne 7. 4. 1999 o tem, kakšna sodba je bila razglašena, nihče, ne obdolženec ne pritožnica, nista napovedala pritožbe. Po mnenju sodišča naj bi to pomenilo, da sta se pravici do pritožbe zoper izrečeno sodbo odpovedala. Zato je okrajno sodišče po 390. členu ZKP pritožbo s sklepom št. K 44/95 z dne 12. 5. 1999 zavrglo. Pritožničino pritožbo zoper ta sklep pa je višje sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno.

5.Pravica do enakega varstva pravic je lahko kršena, kadar je odločitev tako zelo očitno napačna, da bi jo lahko šteli za arbitrarno ali samovoljno, ali če bi sodišče dalo zakonu vsebino, ki bi bila v nasprotju z navedeno ustavno določbo. Po prvem odstavku 362. člena ZKP pouči predsednik senata o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe stranke po razglasitvi sodbe, pouk pa se vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave. Pritožnica ni bila stranka kazenskega postopka, njena prisotnost na razglasitvi sodbe na glavni obravnavi ni bila potrebna (tretji odstavek 360. člena ZKP), predsednik senata pa je ni bil dolžan poučiti o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe (prvi odstavek 362. člena ZKP). Po drugem odstavku 367. člena ZKP je pritožnica sicer upravičenka do pritožbe, mora pa v skladu z drugim odstavkom 368. člena ZKP pritožbo napovedati, sicer se šteje, da se je odpovedala pravici do pritožbe. V tem primeru se po 390. členu ZKP pritožba s sklepom zavrže kot nedovoljena. Odločitev tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega sodišča sledi navedenim zakonskim določbam in jima ni mogoče očitati nerazumnosti ali arbitrarnosti.

Pritožnica tudi ne zatrjuje, da bi sodišče v drugih podobnih primerih odločilo drugače, kot je v konkretnem primeru, zato kršitev iz 22. člena Ustave ni podana.

6.Prav tako Ustavno sodišče zavrača pritožničin očitek kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Po 25. členu Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč ali drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do pritožbe se na kazenskem področju zagotavlja strankama, to je tožilcu in obdolžencu. Pritožnica ni bila stranka kazenskega postopka, čeprav ima po drugem odstavku 367. člena ZKP pravico, pritožiti se v korist obdolženca. Čeprav ji Zakon daje pravico do pritožbe, očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

7.Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer