Jedro

V primeru, ko se zatrjuje nemožnost uporabe hiše, se ne more uveljavljati za isti čas obogatitvenega zahtevka zaradi neuporabe hiše in odškodninskega zahtevka zaradi neuporabe hiše (oziroma najema drugega stanovanja). Pravna teorija je že nekaj časa jasna, da norma iz 198. člena OZ omenja tudi odškodninsko odgovornost, s katero obogatitveni zahtevek lahko konkurira. Če je obogateni ravnal krivdno in so tudi sicer izpolnjeni pogoji za odškodninsko zavezo, stranka lahko izbira med obema zahtevkoma.

Za kriterij višine uporabnine je treba uporabiti (poleg velikosti idealnega deleža) ugotovljeno povprečno tržno najemno vrednost sporne nepremičnine v celoti, pri čemer možnost dejanskega najema ni pomembna.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v vseh točkah izreka, razen v I., predzadnji odstavek v zvezi z zadnjim odstavkom in se v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbi tožene stranke se še delno ugodi in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu, to je za plačilo vsakega nadaljnjega meseca uporabe tožnici pripadajočega solastnega dela hiše plačilo uporabnine 437,31 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti plačila uporabnine, vsakega 4. v mesecu, do dneva plačil in v presežnem delu, ki je bil zavrnjen spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v I. izreka naložilo toženi stranki plačilo 67.345,74 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih glavnic 437,31 EUR od 4. 12. 2001 do plačila. Od 4. 9. 2014 dalje pa je prisodilo tožnici mesečno uporabnino 437,31 EUR za vsak nadaljnji mesec uporabe z zakonitimi zamudnimi obrestmi vse do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V izreku pod II. je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.209,22 EUR s pripadki, kar je tožnica zahtevala kot odškodnino zaradi najema stanovanja. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče je ugodilo le zahtevku za uporabnino za celotno nepremičnino 88,02 m2 v višini 67.346,00 EUR, v celoti pa zavrnilo uporabnino za poslovni prostor 12.530,91 EUR. To je obrazložilo tako, da je upravičena le za 46,07 % nepremičnine, kolikor je njenega solastniškega deleža in to le v izmeri 88,08 m2. Izvedenec je pri izračunu upošteval celotno nepremičnino, in sodišče je zapisalo, da je v izračunu tržne najemnine ugodena vrednost v celoti. Pri višini uporabnine gre za dejansko vprašanje. Sodišče bi moralo upoštevati celotno neto površino, to je 187,50 m2. Sodišče pa je sledilo zaključku v izvedeniških mnenjih 30. 1. 2014, 20. 10. 2014 in 4. 11. 2014 in v nasprotju s sklepom sodišča z dne 13. 12. 2013, ko je samo naložilo izvedencu, naj upošteva 300 m2 in nato solastniški delež, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tako je tudi ugotovil izvedenec Š. v izvedeniškem mnenju 16. 6. 2006 in dopolnitvi 23. 2. 2007. Gre za veliko razliko v kvadraturi. Tožnica je modificirala tožbeni zahtevek in glede na korekcijo dopolnilnega izvedeniškega mnenja mag. J. B., postavila zahtevek za kvadraturo stanovanjske površine, pritličja in mansarde in posebej za kvadraturo poslovnega prostora. Gre za napačno izhodišče izvedenca. Od kvadrature pa je nato odvisna višina tržne najemnine in zahtevek. Vztraja pri zahtevku skupaj 79.877,19 EUR. Meni, da ji pripada tudi odškodnina, ker je morala živeti v manjšem najemniškem stanovanju 55 m2, za katerega je plačevala najemnino 41.300,00 SIT. Sodišče pa to zavrne, da ji škoda ni nastala. Vztraja, da je zaradi nasilja najela to stanovanje in plačevala najemnino in da gre za škodo. Zase in za mladoletna otroka ji gre sorazmerni delež in nato nastala refleksna škoda. Pritožuje se tudi proti stroškom oziroma izračunanem uspehu.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo proti delu, s katerim ni uspela. Vztraja, da je tožnica zapustila sporno hišo zaradi lastne volje. Take trditve so bile ovržene v spisu Okrajnega sodišča v Ljutomeru, opr. št. P 63/2002, kjer je bil tožničin zahtevek na ugotovitev motenja posesti in vstopa nazaj v hišo zavrnjen. Tam je bilo ugotovljeno, da je samovoljno zapustila hišo in ne zaradi nasilja. Sodišče je zaslišalo vse prisotne, pravdne stranke, ki so bili tudi zraven ob izselitvi in ugotovilo, da se je sama izselila. Sodišče prve stopnje je vezano na sklep okrajnega sodišča v Ljutomeru. Priča R. s tožencem ni imela nobene zveze in se je pojavila šele tekom postopka. Ne drži, da bi toženec uporabljal mamila. Ostale priče pa so tožničin oče in sedanji partner, ki je pristranski. Premoženje toženca se ni povečalo, zato ni utemeljen tožbeni zahtevek. Na prikrajšanje pa je tožnica sama pristala. Tudi v razveznem postopku o tem ni bilo govora, o nobenem nasilju in tudi CSD v poročilu tega ni omenil. Zmotno je ugotovljena tudi višina uporabnine oziroma najemnine. Gre za enostanovanjsko hišo v pritličju, mansarda neobdelana, hiša ima en vhod in ne moreta bivati dve družini. Toženec je v celoti vzdrževal hišo, plačeval dajatve in fiksne stroške, ki v hiši nastanejo, tudi če se v hiši ne biva. Zato je bilo zmotno ugotovljeno materialno pravo, ki je priznalo le tržno najemnino. Sodišče bi moralo vpogledati spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 337/2000 v zvezi z razvezo in spis Okrajnega sodišča v Ljutomeru P 63/2002 v zvezi z motenjem posesti. Priče so potrdile toženčeve izpovedbe, da se je tožnica izselila sama, priča tudi njena izjava v postopku, da po izselitvi, v hišo ni zahajala več do aprila 2002. Sodišče pa navedenih dokazov ni izvedlo in nikjer ni obrazložilo v sodbi, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Gre za 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o izselitvi tožnice iz hiše. Zmotno sodišče oceni vrednost uporabe delavnice, saj je to le domača priročna delavnica. Toženec že tri leta nima sedeža dejavnosti na tem naslovu. Tožnica ni upravičena do uporabnine od 4. 12. 2001 naprej, saj se je izselila prostovoljno.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Tožeča stranka ni predložila sodnih odločb iz spisa P 337/2000 in P 63/2002. Povzema zaslišanje prič in izvedencev. Meni, da dokazni predlogi tožene stranke v pritožbi niso substancirani.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

6. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe prvega odstavka 338. člena ZPP. Glede absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP navaja, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in ni obrazložilo, zakaj jih ni izvedlo in sicer trdi, da je predlagala dokaz z vpogledom in primerjavo izpovedb v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru, P 63/2002, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila motena njena posest in ni mogla pridobiti nazaj dostopa v hišo. Trdi, da je bilo tam ugotovljeno, da se je izselila prostovoljno. Navaja tudi, da so v razvezni pravdi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, opr. št. P 337/2001, ugotovljena dejstva v zvezi z razvezo, vendar ni tožnica ne CSD omenjal družinskega nasilja. Pritožbeno sodišče je pregledalo celotno procesno gradivo in ugotovilo, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo v dokaz svojih navedb, da naj bi se tožnica izselila prostovoljno, predlagala vpogled in pribavo spisov Okrajnega sodišča v Ljutomeru, P 33/2003, spis P 20/2003, P 63/2002 ter razvezni spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 337/2001. V trditvah je zapisala, kaj želi s tem dokazati in da so bile tam zaslišane priče, ki so potrdile toženčeve navedbe o tem, da naj bi se izselila prostovoljno (primerjaj navedbe in dokazne predloge na list. št. 19 – 21 spisa). V dokaznem postopku sodišče prve stopnje ni odločalo o teh dokaznih predlogih. V sodbi sodišča tudi tega dokaznega predloga ne omeni in ga tako tudi ne zavrne. Ker je pravnorelevantno dejstvo, ali se je tožnica izselila prostovoljno ali zaradi nasilja, treba ugotoviti, sodba pa o tem nima razlogov, je pritrditi pritožbi, da je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena. To je imelo za posledico razveljavitev sodbe v obsodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Ker je zahtevek v zvezi z uporabo hiše oziroma z zatrjevano obogatitvijo tožene stranke zrcalna slika tožbenega zahtevka na odškodnino (odločitev o tožbenem zahtevku pod II izreka), je bilo treba razveljaviti tudi ta tožbeni zahtevek oziroma v tem delu ugoditi pritožbi tožeče stranke in sodbo delno razveljaviti.

7. Odločitev o tožbenem zahtevku iz II izreka sodbe je zavrnitev odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevane tožničine škode. Sodišče prve stopnje zavrne ta del tožbenega zahtevka s kratko obrazložitvijo, da je bil najem stanovanja in plačilo najemnine v zvezi s tem tožničina lastna izbira. Pri tem ni jasno, ali sodišče prve stopnje zavrne tožbeni zahtevek, ker šteje, da tožnica ni dokazala protipravnosti, ali šteje, da si je to škodo tožnica povzročila sama (volenti non fit iniuria). Določba 198. člena OZ, ki ureja uporabo tuje stvari v svojo korist določa, da če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Če pa zatrjuje tožnica, nemožnost uporabe hiše, ker se je morala izseliti, lahko izbere za isto časovno obdobje, katero podlago uveljavlja. Pri tem je potrebno dodati, da ne more uveljavljati za isti čas obogatitvenega zahtevka zaradi neuporabe hiše in odškodninskega zahtevka zaradi neuporabe hiše (oziroma najema drugega stanovanja). Pravna teorija je že nekaj časa jasna, da norma omenja tudi odškodninsko odgovornost, s katero zahtevek lahko konkurira. Če je obogateni ravnal krivdno in so tudi sicer izpolnjeni pogoji za odškodninsko zavezo, stranka lahko izbira med obema zahtevkoma.(1) Tako se izkaže, da sta v tem delu obe pritožbi glede odločitve o zapadlih zneskih utemeljeni, saj je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Za pravilno uporabo materialnega prava pa so tudi ostala dejstva neugotovljena, saj sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

8. Tožeča stranka je tudi zahtevala (bodočo) uporabnino in sodišče prve stopnje je prisodilo za bodoči vsak nadaljnji mesec uporabnine 437,31 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ne navaja pravne podlage, na katero se je oprlo pri odločitvi o bodoči uporabnini. V 28. točki obrazložitve sodišče zapiše, da ker nepremičnina še ni razdeljena, je tožnica upravičena do uporabnine v bodoče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba 198. člena OZ in tudi druga pravna pravila, ki urejajo neupravičeno pridobitev, ne poznajo „bodoče uporabnine“. Pojem prehoda koristi na toženo stranko oziroma prikrajšanje na strani tožeče stranke je pojmovno možno le za nazaj. Ne gre za rentni zahtevek iz naslova preživninske ali pokojninske rente, kar pozna OZ. Ker ni pravne podlage za tak zahtevek in tudi ne za odločanje sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbi tožene stranke v obsodilnem delu in pritožbi tožeče stranke v zavrnilnem delu glede bodoče uporabnine ugoditi in ta tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Pritožbeno sodišče le dodaja, da je v tem delu preizkušalo materialno pravo po uradni dolžnosti, saj nobena pravdna stranka v tem delu nima obrazložene pritožbe (350. člen ZPP).

9. Tožena stranka v pritožbi graja tudi izračun uporabnine oziroma trdi, da izvedenec pri izračunu ni upošteval stroškov, ki jih je toženec imel. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da solastnik lahko zahteva, če so podane okoliščine, povračilo dejansko izpadle koristi, ki je lahko le ekonomska stanarina, okleščena stroškov.(2) Vendar je treba pritožbi odgovoriti, da je okleščena stroškov, mogoče za kriterij višine uporabnine (poleg velikosti idealnega deleža) uporabiti ugotovljeno povprečno tržno najemno vrednost sporne nepremičnine v celoti, pri čemer možnost dejanskega najema ni pomembna.(3)

10. Pritožba tožeče stranke pa navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevala posebej uporabnino za zgornji del hiše in posebej za poslovni prostor v kleti. Na to pritožbeno sodišče odgovarja enako kot toženi stranki (za kriterij določitve višine uporabnine), kateri pristop bo treba ubrati, je pa dejansko vprašanje oziroma je odvisno od trditvene podlage in izvedenega dokaznega postopka. Tožeča stranka, zlasti graja, da je izvedenec ugotovil drugačno kvadraturo stanovanjskega dela kot je bilo naloženo izvedencu s sklepom sodišča z dne 13. 12. 2013. Pritožnici je treba pojasniti, da je sodišče pri tem izhajalo in v sklepu zapisalo kvadraturo 300,73 m2, ker je izhajalo iz predhodnega izvedeniškega mnenja oziroma podatkov. Zmotno meni pritožba, da je treba upoštevati kvadraturo mansarde, pritličja in poslovnih prostorov v kleti in od te kvadrature računati najemnino. Kot je sodna praksa v citirani odločbi Vrhovnega sodišča že zavzela stališče, gre za povprečno tržno najemno vrednost sporne nepremičnine. Kako se to izračuna oziroma ali upoštevamo bivalne prostore posebni in posebej poslovni prostor, pa je dejansko vprašanje in ne pravno. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP, ko je sprejelo ugotovitve izvedenca in ni vztrajalo na zapisu iz sklepa z dne 13. 12. 2013, da naj bi bilo potrebno izračunati najemnino za 300,73 m2 prostora.

11. Tožnica še obširno napada zavrnilni del sodbe, kjer je tožnica zahtevala kot odškodnino strošek najemnine za drugo stanovanje. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da tožeča stranka ne more za isti čas izpada koristi zahtevati tudi odškodnino zaradi najema drugega prostora. V pritožbi tožeča stranka navaja kot „drugo obliko škode, to je refleksno škodo“. Vendar pri tem prezre, da je prvi zahtevek obogatitveni in ne odškodninski. Ker pa je prvi tožničin zahtevek oziroma izrek sodbe v tem delu razveljavljen, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o odškodnini, saj bi sicer ostalo odločanje preuranjeno. Ker je bilo treba v pretežni meri sodbo razveljaviti, je tudi razveljavljena odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP).

12. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje izvede še tiste dokaze, ki so potrebni za odločanje o tožbenem zahtevku in sta jih pravdni stranki pravočasno predlagali. Ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, iz odgovora na pritožbo, da izpovedbe prič in strank iz drugih postopkov, ki so lahko pravno pomembni, niso potrebni. Za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, je ključno vprašanje, ali se je tožeča stranka izselila prostovoljno ali zaradi toženčevega nasilja. Nima pa prav tožena stranka, da je sklep o motenju posesti predhodno vprašanje v tej zadevi v pomenu 13. člena ZPP. V motenju posesti sodišče ni odločilo o pravicah ali pravnih razmerju. So pa v teh postopkih izvedeni dokazi lahko pomembni in jih je treba dopustiti tudi v tem postopku. in se do njih opredeliti. Ko pa bodo dokazi izvedeni, bo sodišče prve stopnje lahko odločalo o pravilni materialnopravni podlagi.

13. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP.

Op. št. (1): A. Polajnar Pavčnik, Komentar 198. člena OZ, druga knjiga GV Založba, stran 57-59. Op. št. (2): Primerjaj sklep VS II Ips 502/1992. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS II Ips 974/2008.