Jedro

V takem primeru kot je obravnavani (oškodovanec naknadno izve za drugačen - večji obseg in drugačno - hujšo naravo poškodb), pa po mnenju revizijskega sodišča ni povsem izključeno, da lahko pride do novega (ali vsaj intenzivnejšega) trpljenja oškodovanca zaradi posledic škodnega dogodka ali pa celo do poslabšanja zdravstvenega stanja oškodovanca (na telesnem in psihičnem področju), in s tem do nastanka nove negmotne škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.400.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1993 dalje do plačila, in ji povrniti 138.201 SIT stroškov postopka. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu kot neutemeljen zavrnilo. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ni točna trditev pritožbenega sodišča, da tožeča stranka ni opredelila in izkazala nove škode. Ves čas postopka je namreč zatrjevala, da ji je nova škoda nastala in da je zanjo izvedela šele v letu 1990 po v UKC v Ljubljani opravljenih preiskavah. Šele takrat ji je postalo znano, da je utrpela tudi okvaro možganskega čelnega režnja. Ta okvara in njene posledice pa niso zaobsežene v poravnavi, ki je bila sklenjena že v letu 1987. Posledice okvare možganskega režnja so se pri tožnici pokazale šele v nadaljevanju šolanja. Še bolj so se posledice pokazale, ko je nastopila zahtevno službo. Posledica šele v letu 1990 odkrite možganske okvare je tudi osebnostna spremenjenost tožnice, ki predstavlja trajno okrnitev njene osebnosti. Sedanje tožničine težave se ne kažejo le v osebnostni spremenjenosti, ampak v hudi trajni duševni obremenitvi. Ni točno, da zahteva tožnica višjo odškodnino za pred letom 1990 znano škodo. Zahteva le satisfakcijo za škodo, ki se je ugotovila šele v letu 1990. Ta škoda pa v poravnavi ni mogla biti zajeta, saj se za to škodo takrat ni niti vedelo. Med trditvami sodišča druge stopnje in listinami obstaja tudi nasprotje. Zato je podana tudi bistvena kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizija naj tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno naj se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili. Trditev revizije, da je podana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa je le pavšalna, nekonkretizirana in neobrazložena. Glede na določbo 386. člena ZPP zato revizijsko sodišče obstoja te kršitve ni bilo dolžno ugotavljati.

Utemeljeno pa revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V poravnavi zapisan dogovor o kritju vse škode oziroma o popolni poravnavi škode je potrebno razlagati tako, da se ta nanaša na vso že nastalo škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jo pravdni stranki ob sklepanju poravnave (v obravnavanem primeru tedaj dne 17.9.1987) predvideli ali pričakovali kot možno (1089. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato se revizijsko sodišče strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da je za odločitev v tem sporu pomembna ugotovitev, "katera negmotna škoda je bila tožnici znana in katera zaobsežena v poravnavi z dne 17.9.1987" in stališčem, "da tožnica v tej pravdi ne more zatrjevati, da je s poravnavo prejela prenizko odškodnino, zaradi česar zahteva še dodatno" (razlogi v zadnjem odstavku na 2. strani drugostopne sodbe). Zmotno pa je izhodišče pritožbenega sodišča, da tožeča stranka zahteva le "zvišanje odškodnine, ki je bila dogovorjena s poravnavo, ne pa tudi plačila odškodnine za "novo škodo", tedaj tisto, do katere naj bi prišlo šele po sklenitvi sodne poravnave. Iz tožbe, številnih vlog in vloženih pravnih sredstev sicer res izhaja, da tožnica želi predvsem "popravek" po njenem mnenju s poravnavo z dne 17.9.1987 prenizko dogovorjene satisfakcije za negmotno škodo, za kar, kot je pravno pravilno presodilo pritožbeno sodišče, ni pravne podlage. Vendar pa so med njenimi številnimi (in zato slabo preglednimi trditvami) tudi zatrjevanja, da je prišlo v letu 1990 in kasneje (t.j. potem, ko je bila seznanjena z ugotovitvami preiskav na UKC) do nastanka nove škode na nepremoženjskem področju, ki v času sklenitve poravnave ni bila znana, predvidljiva ali pričakovana. V takem primeru kot je obravnavani (oškodovanec naknadno izve za drugačen - večji obseg in drugačno - hujšo naravo poškodb), pa po mnenju revizijskega sodišča ni povsem izključeno, da lahko pride do novega (ali vsaj intenzivnejšega) trpljenja oškodovanca zaradi posledic škodnega dogodka ali pa celo do poslabšanja zdravstvenega stanja oškodovanca (na telesnem in psihičnem področju), in s tem do nastanka nove negmotne škode.

Po povedanem je po presoji revizijskega sodišča dejstvo, da oškodovanec naknadno (po sklenjeni poravnavi) izve za drugačen (večji) obseg in drugačno (hujšo) naravo poškodb pravnoodločilno, saj ima lahko (ni pa nujno) za posledico nastanek nove nepremoženjske škode. V ponovljenem postopku bo zato moralo pritožbeno sodišče s strani tožeče stranke vloženo pravno sredstvo presojati tudi s tega vidika, česar v dosedanjem postopku ni storilo, zaradi česar na vse pritožbene trditve ni odgovorilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker tožeča stranka povrnitve teh stroškov ni zahtevala.