Jedro

Vprašanje, ali predmet inšpekcijske odločbe ustreza zakonski opredelitvi objekta, je vprašanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in s tem pravilnosti oziroma zakonitosti inšpekcijske odločbe, ne pa možnosti njene izvršitve. Ker pa je inšpekcijska odločba postala pravnomočna, jo je z izrednimi pravnimi sredstvi mogoče izpodbijati le še iz razlogov, ki jih zakon izrecno dopušča. Med te razloge napačna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne spada.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe gradbenega inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-2920/2009 z dne 12. 7. 2010. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku z navedeno odločbo naložena odstranitev objekta za gostinsko dejavnost tlorisne površine približno 50 m2 na zemljišču s parc. št. 1133/2 k.o. ... Tožnik meni, da je ta odločba nična zato, ker je ni mogoče izvršiti, saj na navedeni parceli ne stoji noben objekt, temveč premična brunarica, ki po videzu sicer povsem posnema objekt, vendar pa gre za premično stvar, ki trenutno pač stoji na tem zemljišču. Prvostopenjski organ se s tem ne strinja in na podlagi ugotovitev inšpekcijskih ogledov ter fotodokumentacije povzema opis objekta, na podlagi katerega ugotavlja, da gre „nesporno“ za objekt, saj je vanj mogoče vstopiti in v njem prebivati oziroma opravljati dejavnosti, poleg tega pa je prek lesenih stebričkov spojen s tlemi. V obravnavani zadevi je inšpekcijsko odločbo mogoče izvršiti, zato je prvostopenjski organ tožnikov predlog, naj jo izreče za nično, zavrnil. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da ugotavljanje, ali gre v obravnavani zadevi za objekt ali ne, spada v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe. Z zahtevo za izrek odločbe za nično ni mogoče uveljavljati nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako iz tega razloga odločba ni avtomatično neizvršljiva.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je navedena odločba nična, ker je sploh ni mogoče izvršiti. Odločba se namreč nanaša na leseno brunarico skupne tlorisne površine približno 50 m2 na zemljišču s parc. št. 1133/2 k.o. ..., vendar pa na tem zemljišču ni nobenega objekta. Po določbi 1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je ena od značilnosti objekta, da je povezan s tlemi, na navedenem zemljišču pa stoji premična lesena brunarica, ki po videzu povsem posnema objekt, vendar je „samo premična stvar, ki trenutno pač stoji na tem zemljišču“ in zato ne ustreza zakonski definiciji objekta. Da gre za premično stvar je ugotovila tudi toženka, ki je v obrazložitvi prej navedene odločbe med drugim navedla, da je tožnik objekt obrnil za 90º in ga podprl z lesenimi stebrički. S tem toženka sama pritrjuje, da je tožnik predmet odločbe premaknil in zgolj podprl z lesenimi stebrički, kar pomeni, da gre za premičnino, ki ni trdno spojena s tlemi. Tudi druge značilnosti predmeta odločbe ne kažejo na to, da bi šlo za objekt, saj jim ustreza tudi vrsta drugih predmetov, kot na primer železniški vagon – restavracija, prikolica, prirejena za opravljanje gostinskih dejavnosti, in celo letalo. Glede predmeta, ki ga imenuje „gostinski vrt“ prvostopenjski organ ni niti poskusil navesti dokaza, da je kakorkoli povezan s tlemi.

Dolžnost odstranitve objekta, ki dejansko sploh ne obstaja, ustreza zakonskemu pogoju, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Stališče drugostopenjskega organa, da ugotavljanje, ali gre za objekt ali ne, spada v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, je napačno, saj je to, ali je odločbo mogoče izvršiti ali ne, mogoče presoditi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev in njihove interpretacije. Če bi toženkino stališče obveljalo, potem okoliščine, da odločbe ni mogoče izvršiti, sploh ne bi bilo mogoče ugotoviti.

Tožnik iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z izpodbijanim sklepom in še posebno z razlogi, navedenimi v drugostopenjski upravni odločbi, iz katerih izhaja, da tožnik uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti razlog za izrek odločbe za nično po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Navedena zakonska določba je jasna in omejuje sankcijo ničnosti na odločbe, ki jih sploh ni mogoče izvršiti; gre za torej za objektivno neizvršljive odločbe, oziroma odločbe, ki jih ne more izvršiti nihče, pod nobenimi pogoji, bodisi iz dejanskih, bodisi iz pravnih razlogov. Tožnik meni, da gre v obravnavani zadevi za tako odločbo zato, ker se odločba nanaša na predmet, ki ga poimenuje „objekt“, čeprav ta predmet ne ustreza zakonski opredelitvi objekta iz 1. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Med strankama sicer ni spora o tem, za kateri predmet gre, saj je bistvo tožbenih navedb v sklicevanju na lastnosti prav tega predmeta (torej predmeta, na katerega se nanaša odločba), poleg tega pa se tožnikov opis predmeta glede njegove velikosti, videza in mesta nahajanja v celoti ujema s toženkinim. Prav tako ni spora o vsebini tožnikove obveznosti, ki izhaja iz inšpekcijske odločbe, razen seveda glede tega, da se ta obveznost ne more nanašati na objekt, ker objekta na navedeni parceli ni. Drugih razlogov, iz katerih naj bi bila inšpekcijska odločba neizvršljiva, tožnik ne navaja.

Tudi po presoji sodišča je vprašanje, ali je predmet, na katerega se nanaša inšpekcijska odločba, s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt in ga je zato mogoče obravnavati kot objekt v smislu 1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, vprašanje dejanskega stanja, ugotovljenega v inšpekcijski odločbi, ki ga ni mogoče uveljavljati v postopku z izrednim pravnim sredstvom izreka odločbe za nično.

Ugotovitev, da gre za objekt v smislu navedene določbe ZGO-1 – ki glede na zakonsko opredelitev pojma objekta smiselno zajema tudi ugotovitev o povezavi s tlemi – je namreč temeljna predpostavka za izdajo inšpekcijske odločbe zaradi nelegalne gradnje po 152. členu ZGO-1. Povedano drugače: če iz dejanskega stanja, ugotovljenega v inšpekcijskem postopku, ne bi izhajalo, da ima predmet inšpekcijskega postopka lastnosti, ki ga v skladu z navedeno določbo ZGO-1 opredeljujejo kot objekt, bi bila predmetna odločba nezakonita. Vprašanje, ali predmet inšpekcijske odločbe ustreza zakonski opredelitvi objekta, je torej vprašanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in s tem pravilnosti oziroma zakonitosti inšpekcijske odločbe, ne pa možnosti njene izvršitve. Ker pa je inšpekcijska odločba postala pravnomočna, jo je z izrednimi pravnimi sredstvi mogoče izpodbijati le še iz razlogov, ki jih zakon izrecno dopušča. Med te razloge napačna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne spada.

Kot že rečeno, med strankama ni spora o tem, na kateri predmet se nanaša inšpekcijska odločba, niti o tem, kaj je tožnik dolžan s tem predmetom storiti, ob tem pa tožba ne navaja nobenih okoliščin, ki bi to onemogočale. Tožbene navedbe se po povedanem nanašajo izključno na izdajo inšpekcijske odločbe (in bi s tem lahko bile predmet rednih pravnih sredstev), ne pa na njeno izvršljivost, tako da tudi po presoji sodišča ne obstaja razlog za izrek inšpekcijske odločbe za nično po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (prvi odstavek 25. člena ZUS-1).