Jedro

Če delavec zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je zaradi poteka časa že prenehala, sklenjena v nasprotju z zakonom, ni potrebno predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu. Delavec v takem primeru namreč uveljavlja ugotovitev nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi na drug način, določen z zakonom, za kar je skladno z 3. odstavkom 204. člena ZDR določeno direktno sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa (1. in 3. tč. izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo tožnice v delu, s katerim je zahtevala nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki, transformacijo delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas, vrnitev na delo k toženi stranki, vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačilo nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi za sporno obdobje (1. tč. tožbenega zahtevka tožnice). V 2. tč. izreka izpodbijanega sklepa je postopek ustavilo zaradi umika dela tožbe v zvezi z tožbenim zahtevkom za izplačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2002, zaradi plačila razlik regresa za letni dopust za leti 2002 in 2003 ter plačila razlik stroškov prevoza na delo in z dela za leti 2002 in 2003, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je v 3. tč.

izreka sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper sklep o zavrženju dela tožničine tožbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi navaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena vse od leta 1992 in da je šele sedaj izvedela, da je bila v vseh 12 letih pri toženi stranki v delovnem razmerju za določen čas. Skozi vse obdobje je delala neprekinjeno, čeprav je bilo sedaj ugotovljeno, da so med posameznimi pogodbami o zaposlitvi obstajale vmesne do 3 dni trajajoče prekinitve. 27.6.2003 je bila tožnici nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, saj je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Na podlagi 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih ima tožnica pravico do direktnega sodnega varstva, ki pa ji ga je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe določb materialnega prava odreklo. Tožnica je tožbo vložila v roku 3 dni od dneva, ko je bila obveščena o prenehanju delovnega razmerja, zato bi lahko sodišče njeno tožbo, v kolikor se je postavilo na stališče neizpolnjenih predpostavk po 1. odst. 204. čl. ZDR, štelo kot zahtevo za odpravo nezakonitosti tožene stranke in jo odstopilo toženi stranki v reševanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zavrglo tožničino tožbo, s katero je uveljavljala transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, vrnitev na delo k toženi stranki, vpis delovne dobe v delovno knjižico in izplačilo nadomestila plače, na podlagi ugotovitve, da ni podane procesne predpostavke za direktno sodno varstvo v zvezi z tem delom vtoževanega tožbenega zahtevka. Tožnica pred vložitvijo tožbe namreč ni pisno zahtevala odpravo kršitev njenih pravic oz.

izpolnitev obveznosti tožene stranke do tožnice.

Na podlagi 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Navedena določba 204. čl. ZDR je delavcu dopustila direktno sodno varstvo in ni predvidevala procesne predpostavke t.i. predhodnega varstva pri delodajalcu, katerega bi delavec moral zahtevati v primerih iz 1. odst. 204. čl. ZDR.

Če je delavec pri delodajalcu zaposlen za določen čas, mu delovno razmerje preneha zaradi poteka časa po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je v tožbi zatrjevala nezakonitost prenehanja delovnega razmerja zato, ker tožena stranka v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni navedla vzrokov sklenitve delovnega razmerja za določen čas in ker niso obstajali zakonsko določeni pogoji za sklenitev teh pogodb. Če delavec zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas zato, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom in mu je delovno razmerje pri delodajalcu že prenehalo (s čimer delavec v bistvu uveljavlja ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za določen čas), je potrebno takšno zahtevo obravnavati kot zahtevo za ugotavljanje nezakonitosti drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, za kar pa je na podlagi 3. odst. 204. čl. ZDR določeno direktno sodno varstvo. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnica vložila tožbo v roku 30 dni od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je potrebno ugotoviti, da je bila tožba vložena v zakonsko določenem roku iz

3. odst. 204. čl. ZDR.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. čl. ZPP v zvezi z 3. tč. 365. čl. ZPP). V nadaljnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti, če so obstajali zakonsko določeni pogoji, da se šteje, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in nato ponovno odločiti o njenem tožbenem zahtevku ter o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.