Jedro

Sodišče prve stopnje se je v najpomembnejšem delu obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo prav z vprašanjem, ali je tožeča stranka uspela izkazati, da so tožene stranke svoje pravice do sodnega postopka in v sodnem postopku zlorabile s tem, da so se odločile za predlog za začetek stečajnega postopka, čeprav naj bi bilo očitno, da tožeča stranka ni insolventna, pri čemer naj bi se za vložitev predloga odločile zgolj z namenom škodovati tožeči stranki.

Stečajno sodišče je predlog za začetek stečaja vsebinsko obravnavalo (kar pomeni, da so bile formalne predpostavke podane) in šele po obsežnem dokaznem postopku predlog za začetek stečaja zavrnilo. Predmet tega dokaznega postopka, v katerem je bila imenovana izvedenka finančne stroke, ki je izdelala mnenje in ga trikrat dopolnjevala, je bilo prav vprašanje, ali je tožeča stranka insolventna. Da je bilo že na prvi pogled razvidno, da tožeča stranka ni insolventna, torej očitno ne drži. Prav tako je sodišče prve stopnje iz mnenja izvedenke razbralo, da so terjatve toženih strank obstajale, saj so bile evidentirane v poslovnih knjigah tožeče stranke. Ob takem dejanskem stanju toženim strankam zgolj na podlagi dejstva, da se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da tožeča stranka takrat ni bila insolventna, ni mogoče očitati zlorabe pravic, ker so se odločile za predlog za začetek stečajnega postopka in ne morebiti za kakšen drug postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od druge do peto tožene stranke solidarno zahtevala plačilo 100.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi neupravičenega predloga za začetek stečajnega postopka nad njo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti, to je protipravno ravnanje toženih strank, saj so tožene stranke pošteno uporabljale svoje pravice.

Zoper tako sodbo se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da je med postopkom zatrjevala, da so tožene stranke kršile in zlorabile svoje zakonite pravice do sodnega varstva s tem, ko so z vednostjo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za začetek stečaja nad tožečo stranke, vseeno vložile tak predlog izključno z namenom škodovati tožeči stranki in jo na tak način prisiliti v poravnavo domnevno spornih terjatev. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da škodni dogodek ni podan v primeru, kadar pristojno sodišče zahtevek za sodno varstvo vsebinsko obravnava in ga zavrne, saj je potrebno upoštevati tudi 15. člen Ustave RS. Tožeča stranka je že v tožbi opozorila na določbo 10. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu povzročil škodo, nadalje je v 9. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določeno, da morajo stranke pošteno uporabljati pravice, 11. člen ZPP pa omogoča sankcioniranje strank, ki svoje pravice zlorabljajo. Sodišče sicer pravilno opredeljuje zlorabo pravic. Tožeča stranka je prav zato vložila predmetno tožbo, saj so te, kljub temu, da so vedele ali bi morale vedeti, da pogoji za stečaj niso podani, vseeno vložile predlog za začetek, zgolj z namenom škodovati tožeči stranki. Tožene stranke so imele druge možnosti za uveljavitev svojih terjatev (pravdni postopki, začasne odredbe). Sodišče navaja, da za obravnavani primer zadošča, da upnik verjetno izkaže, da ima do dolžnika terjatev in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom več kot dva meseca. Zamuda več kot dva meseca naj bi bila pravna domneva insolventnosti, ki je sicer izpodbojna. Pravilno zaključi, da je tožeča stranka to domnevo izpodbila, vendar pa tožeča stranka opozarja, da sodišče napačno opredeljuje pojem insolventnosti po 14. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj mora biti dolžnik več kot dva meseca v zamudi s plačilom terjatev, ki presegajo 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Tožene stranke nikakor niso izkazale insolventnosti tožeče stranke, saj samo dejstvo, da ni poravnala spornih terjatev, še ne kaže na insolventnost. V nadaljevanju pritožba povzema še določbe 232. člena ZFPPIPP. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede presoje utemeljenosti vložitve predloga za začetek stečajnega postopka in pri tem ni upoštevalo, da so imele tožene stranke na voljo druga pravna sredstva za zaščito svojih pravic in vendar so zavestno izbrale tisti postopek, ki tožeči stranki najbolj škodi in dejansko najmanj koristi njim samim. S tem so nedvomno zlorabile svoje pravice. Če tožene stranke ne bi vložile predloga, postopek ne bi bil uveden in tudi mediji o njem ne bi poročali, kar pomeni, da ne bi nastala škoda. Podane so torej vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa ima take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je določilno dejansko stanje v zadevi ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravilno je pojasnilo, da uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, četudi pride do zavrnitve predloga, samo po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja. Protipravno ravnanje pa je podano šele takrat, ko toženec svoje pravice zlorabi. Velik del pritožbe, ki se ukvarja z izvajanji sodišča o tem, da uveljavljanje pravic v sodnih postopkih praviloma ni protipravno ravnanje, zato za odločitev v zadevi ni relevanten. Sodišče prve stopnje se je v najpomembnejšem delu obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo prav z vprašanjem, ali je tožeča stranka uspela izkazati, da so tožene stranke svoje pravice do sodnega postopka in v sodnem postopku zlorabile s tem, da so se odločile za predlog za začetek stečajnega postopka, čeprav naj bi bilo očitno, da tožeča stranka ni insolventna, pri čemer naj bi se za vložitev predloga odločile zgolj z namenom škodovati tožeči stranki. Pritožba odločilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje v 23. in 24. točki obrazložitve niti konkretizirano ne nasprotuje. Stečajno sodišče je predlog za začetek stečaja vsebinsko obravnavalo (kar pomeni, da so bile formalne predpostavke podane) in šele po obsežnem dokaznem postopku predlog za začetek stečaja zavrnilo. Predmet tega dokaznega postopka, v katerem je bila imenovana izvedenka finančne stroke, ki je izdelala mnenje in ga trikrat dopolnjevala, je bilo prav vprašanje, ali je tožeča stranka insolventna. Da je bilo že na prvi pogled razvidno, da tožeča stranka ni insolventna, torej očitno ne drži. Prav tako je sodišče prve stopnje iz mnenja izvedenke razbralo, da so terjatve toženih strank obstajale, saj so bile evidentirane v poslovnih knjigah tožeče stranke. Ob takem dejanskem stanju toženim strankam zgolj na podlagi dejstva, da se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da tožeča stranka takrat ni bila insolventna, ni mogoče očitati zlorabe pravic, ker so se odločile za predlog za začetek stečajnega postopka in ne morebiti za kakšen drug postopek. Očitki, da bi lahko enak učinek dosegli z drugimi postopki in da so zavestno izbrali tistega, ki bo tožeči stranki povzročil največ škode pa so tudi sicer ostali na ravni pavšalnih trditev tožeče stranke. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).