Jedro

Višje sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo tožnika, da valorizacija ni več potrebna. Denarna odškodnina za negmotno škodo namreč ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode, zato mora sodišče upoštevati realno vrednost že predhodno plačane akontacije.

Le tak postopek sodišča omogoča, da so vsi zneski (predhodno plačane akontacije in naknadno določena višina odškodnina) pravilno realno ovrednoteni in ustrezno primerljivi na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Utemeljena je pritožba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo prisoditi od 18. 9. 2003 dalje, ko je tožnik od zavarovalnice zahteval izpolnitev obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o zamudnih obrestih le-te na podlagi I. odstavka 943. člena OZ nepravilno priznalo šele od 2. 10. 2003 dalje. OZ v 943. členu ureja zgolj obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, ne velja pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljena odškodninska pravna razmerja med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca (I. in II. odstavek 943. člena OZ), zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice

Izrek

1.Pritožba tožene stranke se v celoti zavrne in se v izpodbijanem, ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

1. Tožena stranka Z. d.d. je dolžna tožeči stranki B.L. plačati denarno odškodnino v znesku

5.928.085,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska

5.865.085,00 SIT od 18. 9. 2003 dalje do plačila, od zneska

1.000.000,00 SIT od 18. 9. 2003 do 5. 2. 2004 in od zneska 63.000,00 SIT od 7. 1. 2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 426.075,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila." V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, zavrnilnem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 2. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala na delovnem mestu dne 15. 10. 2002 v znesku 9.513.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.000.000,00 SIT od 18. 9. 2003 dalje do 5. 2. 2004, od zneska 9.000.000,00 SIT za čas od 18. 9. 2003 do dneva plačila, od zneska 450.000,00 SIT za čas od

10. 2. 2005 dalje do dneva plačila in od zneska 63.000,00 SIT za čas od 7. 1. 2003 dalje do dneva plačila ter mu povrniti po sodišču odmerjene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da je tožena zavarovalnica dolžna tožniku poleg že nakazane odškodnine v znesku 1.000.000,00 SIT plačati še odškodnino v znesku 5.928.085,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.000.000,00 SIT od 2. 10. 2003 dalje do 5. 2. 2004, od zneska 5.865.085,00 SIT za čas od 2. 10. 2003 do dneva plačila in od zneska 63.000,00 SIT za čas od 7. 1. 2003 dalje do plačila. V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Poleg tega je prvostopenjsko sodišče toženi zavarovalnici naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 278.947,00 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka I. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje skoraj popolno ugotovilo obseg, trajanje in intenziteto prestanih in tudi bodočih telesnih bolečin. Meni pa, da ni upoštevalo posledic nastalih zaradi jemanja protiepileptičnih zdravil (zaspanost, bruhanje in spominske motnje), zato zahteva, naj sodišče tožbenemu zahtevku za telesne bolečine ugodi v celoti. Opozarja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni upoštevalo vseh zatrjevanih dejstev, pomembnih za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer dejstva, da tožnik ne sme več voziti motornih ali kakršnih drugih vozil, da ne sme voditi kanuja, da je omejen pri delu v službi, kjer je ves čas v nevarnosti, da pade pod delovni stroj, da ima pogoste težave s spominom, da je star šele 24 let in da bodo težave še dolgo trajale, da se bo moral vse življenje zdraviti za epilepsijo, da je doživljenjsko vezan na določen red, zlasti v jemanju protiepileptičnih zdravil, da mora živeti zdravo in se izogibati šokom za telo, da ne sme uživati alkohola, opozarja pa tudi, da sodišče ni upoštevalo, da je izvedenec zmanjšanje življenjskih aktivnosti v odstotkih ocenil na najmanj 30 %. Tožnik torej zahteva, da mu sodišče tudi v tem delu tožbenega zahtevka ugodi v celoti oziroma vsaj v znesku 4.500.000,00 SIT, kar naj bi predstavljalo odškodnino za duševne bolečine zaradi 30 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede prisojene odškodnine za pretrpljeni strah pa tožnik meni, da sodišče ni upoštevalo strahu pred nenadnimi epileptičnimi napadi in pri vsakodnevnem delu v službi. Prav tako tožnik zatrjuje, da tožena zavarovalnica ni izkazala maksimalne višine zavarovalne vsote v višini 7.000.000,00 SIT. Obenem tožnik v pritožbi opozarja, da v izreku ni navedeno kakšne zamudne obresti mora tožena zavarovalnica plačati, saj je zahteval zakonske zamudne obresti. Navaja tudi, da je upravičen do obresti od 18. 9. 2003, torej od dne, ko je tožena zavarovalnica prejela predpravdni odškodninski zahtevek, in ne od 2. 10. 2003, saj bi moralo sodišče pri časovni odmeri zakonskih zamudnih obresti upoštevati določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 do 32/2004; v nadaljevanju OZ) in ne I. odstavka 943. člena OZ. Tožnik tudi opozarja, da je tolar v zadnjem času stabilen v odnosu na tuje valute, zato naj ne bi bilo več podlage za valorizacijo že plačane akontacije odškodnine. Tožnik v nadaljevanju pritožbe navaja, da naj bi bil upravičen tudi do stroškov za izvedenca v predpravdnem postopku v znesku 110.000,00 SIT, saj brez tega izvedeniškega mnenja ni mogel oblikovati tožbenega zahtevka.

Tožnik zatrjuje tudi, da sodišče ni pravilno izračunalo deleža uspeha v pravdi, saj bi moralo upoštevati, da je tožnik do 27. 1. 2005 vtoževal le 4.000.000,00 SIT, kar pa mu je bilo v celoti prisojeno in za obdobje do razširitve tožbe zahteva ugotovitev 100 % uspeha. V zvezi s stroški pravdnega postopka navaja tudi, da bi moralo sodišče stroške tožene zavarovalnice za izvedenca izračunati na podlagi deleža uspeha v pravdi oziroma jih celo v celoti naložiti v plačilo toženi zavarovalnici. Tako tožnik predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani zavrnilni del sodbe tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Prav tako se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje tožena zavarovalnica, in sicer zaradi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena ZPP). V pritožbi navaja, da je težko napovedati, kako pogosti bodo epileptični napadi v prihodnje ter da naj bi bil tožnik v času, ko je utrpel epileptične napada vedno sam, zato po njenem mnenju obstaja možnost, da jih tožnik simulira za potrebe odškodnine. Poleg tega v zvezi s telesnimi bolečinami navaja, da sodišče ni v zadostni meri razčistilo vprašanja, kako pogosti so lahko napadi v prihodnje. Tožena zavarovalnica je pripravljena za telesne bolečine in ostale nevšečnosti med zdravljenjem plačati 1.000.000,00 SIT odškodnine. V povezavi z utrpljenim strahom tožena zavarovalnica navaja, da je pripravljena plačati 300.000,00 SIT, saj po njeni oceni, sodišče ni natančno opisalo, katere psihične posledice je utrpel tožnik. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je tožena zavarovalnica pripravljena plačati 3.000.000,00 SIT. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi napačno napisalo, da tožnik ne vozi, glede na to da je na naroku za glavno obravnavo, ko je bil zaslišan, rekel, da vozi na kratke razdalje in da ima izpit. Tako predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani ugodilni del sodbe v skladu s pritožbenimi razlogi ali pa razveljavi izpodbijani ugodilni del sodbe in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene zavarovalnice pa ni utemeljena. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Zato je potrebno izraz "pravična denarna odškodnina" razumeti v pomenu "pravično denarno zadoščenje". Pravična denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 179. členu OZ določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine - zadoščenja in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, vendar je treba določbo 179. člena OZ v povezavi s 132. členom OZ razumeti tako, da mora sodišče upoštevati okoliščine primera, če vplivajo na stopnjo in trajanje bolečin. Komponenti "pomen prizadete dobrine" in "namen odškodnine", z vidika oškodovanca in z vidika družbe, sta individualizirani le toliko, kolikor temeljita na ugotavljeni stopnji in trajanju strahu in bolečin. Sicer pa je treba pri ugotavljanju "pomena prizadete dobrine" in "namena odškodnine" upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Tožbeni zahtevek za povrnitev negmotne škode ima pravno podlago v

179. in 182. členu OZ. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega ali za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode,pa tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode in odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. člen OZ). Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ). 1. O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem Tožnik ima prav, ko v pritožbi navaja, da je upravičen tudi do odškodnine za neprijetnosti pri zdravljenju, ki so bile posledica jemanja zdravil proti epilepsiji. Neutemeljen pa je njegov očitek, da mu sodišče prve stopnje za to vrsto telesne bolečine ni prisodilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je namreč pri odškodnini za prestane telesne bolečine in neprijetnosti pri zdravljenju to dejstvo upoštevalo v okviru neprijetnosti v zvezi s hospitalnim zdravljenjem. Bodoče neprijetnosti zaradi jemanja zdravil proti epilepsiji pa je upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je izrecno uoštevalo, da bo zdravljenje simptomatske posttravmatske epilepsije vplivalo na tožnikove življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pri odmeri odškodnine iz tega naslova izrecno navedlo, da iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je pri tožniku podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi simptomatske posttravmatske epilepsije in zdravljenja le-te. Zato je v tem delu pritožba tožnika neutemeljena. Odmero odškodnine za telesne bolečine izpodbija tudi tožena zavarovalnica, zato je višje sodišče preverilo, ali je sodišče prve stopnje upoštevajoč obseg in intenzivnost telesnih bolečin ter druge nevšečnosti, povezane z njegovim zdravljenjem, tožniku odmerilo pravično odškodnino. Ugotovljeno je bilo, da je pri tožniku zaradi nesreče prišlo do obtolčenine glave, poškodbe možganov z zgodnjo popoškodbeno simptomatsko epilepsijo.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca o obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin in neprijetnosti ob zdravljenju. Višje sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh ugotovljenih in v obrazložitvi izrecno navedenih dejstev pravilno odmerilo višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ter obenem upoštevalo okvire, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Višje sodišče je na podlagi pritožbenih trditev obeh pravdnih strank pregledalo primere iz sodne prakse, v katerih je bil obseg telesnih bolečin in neprijetnosti ob zdravljenju primerljiv (primerjaj npr. z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 12/99) in ugotovilo, da je višina odmerjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine povsem skladna tako z načelom individualizacije kot objektivne pogojenosti višine odškodnine (sodišča so namreč pri podobni jakosti pretrpljenih telesnih bolečin določala približno enako višino odškodnine ob upoštevanju indeksa rasti višine povprečnih plač v Republiki Sloveniji). Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče ni ugotovilo kako pogosti bodo epileptični napadi v prihodnje in možnosti simulacije le-teh. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja izvedenca dr. B. pravilno in natančno ugotovilo, da se bodo ti epileptični napadi, sicer vse redkeje, pojavljali tudi v prihodnje ter da je doživel najmanj dva epileptična napada v času osem dnevne hospitalizacije v bolnišnici v Novem mestu. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje njegovi oceni ni ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je pravična odškodnina za telesne bolečine v znesku 2.800.000,00 SIT.

2. O odškodnini za strah Neutemeljeni sta pritožba tožnika, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo prenizko odškodnino za pretrpljeni strah, in pritožba tožene zavarovalnice, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za strah pravilno upoštevalo, da je tožnik utrpel sekundarni strah zaradi izida zdravljenja. Višje sodišče je primerjalo višino odškodnine priznane za strah v konkretnem primeru z drugimi podobnimi primeri, v katerih je oškodovanec pretrpel strah primerljivega obsega in intenzivnosti (na primer z odločbami Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 443/2003, opr. št. II Ips 14/2003 in opr. št. II Ips 652/2003) in je ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine ocenilo, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova priznalo pravilno odmerjeno odškodnino. Poleg tega je višje sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo strahu pred nenadnimi epileptičnimi napadi in strahu pri delu v službi, saj je ti dve vrsti strahu prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik zaradi neprestanega strahu pred nenadnimi epileptičnimi napadi in strahu pri delu v službi omejen pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih. Tudi pritožbene navedbe tožene zavarovalnice glede intenzitete strahu in odmerjene odškodnine ter pomankljivosti v sodbi v zvezi s psihičnimi posledicami tožnika po oceni višjega sodišča niso utemeljene. Višje sodišče tako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na strani tožnika na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je v primerljivih primerih začrtala sodna praksa, pravična odškodnina za strah 500.000,00 SIT. Višje sodišče je zato tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti Po oceni višjega sodišče sta prav tako neutemeljeni pritožbi tožnika in tožene zavrovalnice glede odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo vse ugotovitve izvedenca dr. B. in dejstvo, da je tožnik zaradi posledic nesreče omejen pri številnih življenjskih aktivnostih. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo mladost. Višje sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo vsa dejstva in okoliščine, na katere opozarja pritožba (da je tožnik omejen pri vožnji motornih ali kakršnih drugih vozil, da ne sme voditi kanuja, da je omejen pri delu v službi, kjer je ves čas v nevarnosti, da pade pod delovni stroj, da ima pogoste težave s spominom, da je star šele 24 let in da bodo težave še dolgo trajale, da se bo moral vse življenje zdraviti za epilepsijo, da je doživljenjsko vezan na določen red, zlasti v jemanju protiepileptičnih zdravil, da mora živeti zdravo in se izogibati šokom za telo, da je izvedenec zmanjšanje življenjskih aktivnosti v odstotkih ocenil na najmanj 30 %), dejstvo, da tožnik ne sme zaužiti niti kaplje alkohola, pa tudi ne more vplivati na drugačno odmero odškodnine iz tega naslova. Res je izvedenec zmanjšanje življenjskih aktivnosti v odstotkih ocenil na najmanj 30 % (zaradi epilepsije z redkimi napadi - izvedensko mnenje dr. B. na listovni št 32 predmetnega spisa), ki pa je upoštevana v drugem odstavku na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje, kjer je navedeno, da iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je pri tožniku podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi simptomatske posttravmatske epilepsije in zdravljenja le-te. Višje sodišče pa pritrjuje pritožbeni navedbi tožene zavarovalnice, da je sodišče prve stopnje v sodbi nepravilno ugotovilo, da je tožniku prepovedano sodelovanje v prometu, saj je tožnik na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 19. 4. 2004 povedal, da ima še vedno vozniško dovoljenje in da vozi avto le na kratke razdalje, torej je pri vožnji motornih vozil le omejen. Kljub temu pa je višje sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in da to dejstvo v nobeni smeri ne vpliva na pravilnost prisojene višine odškodnine iz tega naslova.

Višje sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik v vsakdanjem življenju trpi številne omejitve, med katerimi je po oceni višjega sodišča tudi vožnja z motornimi vozili. Poleg tega je višje sodišče ob pregledu primerov, v katerih je sodišče prisojalo odškodnino ob primerljivem obsegu in intenzivnosti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zlasti ob upoštevanju starosti, ter vrste poškodbe (popoškodbena simptomatska epilepsija) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo povsem pravično odškodnino. Ob upoštevanju okvirov, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa (na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 443/2003 in II Ips 652/2003) višje sodišče tako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 3.600.000,00 SIT.

4. O valorizaciji že plačanega zneska odškodnine Višje sodišče torej v celoti pritrjuje sodbi sodišča prve stopnje glede odmere višine pravične denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v znesku 6.900.000,00 SIT. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena zavarovalnica tožniku na račun nepremoženjske škode dne 5. 2. 2004 že plačala odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT. Obenem je sodišče prve stopnje ta že plačani znesek akontacije valoriziralo na dan izdaje sodbe 10. 2. 2005 (priloga B4) na končno vsoto 1.034.915,00 SIT ter ta znesek odštelo od celotno prisojene odškodnine, tako da je tožena zavarovalnica dolžna plačati še odškodnino za nematerialno škodo v višini

5.865.085,00 SIT. Višje sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo tožnika, da valorizacija ni več potrebna. Denarna odškodnina za negmotno škodo namreč ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode, zato mora sodišče upoštevati realno vrednost že predhodno plačane akontacije. Le tak postopek sodišča omogoča, da so vsi zneski (predhodno plačane akontacije in naknadno določena višina odškodnina) pravilno realno ovrednoteni in ustrezno primerljivi na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

5. O zamudnih obrestih Obligacijski

zakonik v zvezi z zamudo dolžnika v 299. členu določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Drugi odstavek istega člena OZ pa določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Prvi odstavek 943. člena OZ pa določa, da če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Utemeljena je pritožba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo prisoditi od 18. 9. 2003 dalje. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o zamudnih obrestih le-te na podlagi I. odstavka 943. člena OZ nepravilno priznalo šele od 2. 10. 2003 dalje.

OZ v 943. členu ureja zgolj obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, ne velja pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljena odškodninska pravna razmerja med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca (I. in II. odstavek 943. člena OZ), zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 112/2003). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik svoj predpravdni odškodninski zahtevek toženi zavarovalnici predložil 18. 9. 2003, zato je višje sodišče ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti za odškodnino za negmotno škodo v skladu z

II. odstavkom 299. člena OZ priznalo od tega dne dalje. Višje sodišče je tako odločilo, da je pritožba tožene zavarovalnice v celoti neutemeljena, zato je v izpodbijanem ugodilnem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo pa je tudi, da je delno utemeljena pritožba tožnika in je zato na podlagi četrte točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka odločbe. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in je v izpodbijanem, zavrnilnem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6. O povrnitvi stroškov postopka Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Višje sodišče je tožniku priznalo poleg že v sodbi sodišča prve stopnje v skladu z določilom 155. člena ZPP, v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 do 70/03) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 30/78 do 121/03) odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov tudi njegov strošek plačila izvedenskega mnenja v predpravdnem postopku v znesku 99.250,00 SIT (navedeni znesek izhaja iz stroškovnika na listovni št. 49 predmetnega spisa, ki je bil vložen v spis na naroku dne 10. 2. 2005), saj ga je ocenilo za potrebnega. Tožnik namreč brez njega ne bi mogel oblikovati odškodninskega tožbenega zahtevka. Je pa višje sodišče zavrnilo zahtevek tožnika v pritožbi za povrnitev stroškov za izvedenca v višini 110.000,00 SIT, saj iz stroškovnika v spisu izhaja, da je tožnik zahteval povrnitev 99.250,00 SIT, kar mu je višje sodišče tudi priznalo. Zatem je višje sodišče pravdne stroške odmerilo ob upoštevanju doseženega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Stroški tožnika torej znašajo (526.845,00 SIT, kolikor jih je priznalo sodišče prve stopnje + 99.250,00 SIT) 626.095,00 SIT. Ob upoštevanju, da podlaga odškodninske odgovornosti med strankam ni bila sporna, je višje sodišče ob upoštevanju doseženega uspeha tožnika - upoštevajoč višino prisojene odškodnine glede na zahtevano (prisojenih 6.963.000,00 SIT od zahtevanih 9.513.000,00 SIT) - ugotovilo, da je tožnik uspel s 73,2 % zahtevka, zaradi česar mora tožena zavarovalnica tožniku povrniti 73,2 % njegovih stroškov, kar znaša 458.302,00 SIT. Neutemeljena je pritožba tožnika, naj se delež uspeha v pravdi do 27. 1. 2005 (do dne, ko je bila tožba razširjena) izračuna ob upoštevanju prvotno vtoževane višine odškodnine v znesku

4.000.000,00 SIT, saj sta za izračun uspeha v pravdi odločilna tožbeni zahtevek (9.513.000,00 SIT) in prisojena višina odškodnine (6.963.000,00 SIT) v času, ko se konča glavna obravnava. Toženi zavarovalnici je višje sodišče priznalo pravdne stroške v višini

120.250,00 SIT, saj je ugodilo pritožbeni navedbi tožnika, da naj se na podlagi v pravdi doseženega uspeha odmeri tudi strošek, ki ga je imela tožena zavarovalnica z izvedenskim mnenjem izvedenca dr. D. B. Ob upoštevanju njenega uspeha v pravdi v višini 26,8 %, mora tožnik toženi zavarovalnici povrniti 32.227,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov se izkaže, da je tožena zavarovalnica dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku

426.075,00 SIT. Višje sodišče je tožniku prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka, vendar šele od zamude dalje, torej od prvega dne po poteku paricijskega roka. Višje sodišče namreč ocenjuje, da načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.12.1989 ne more biti več podlaga za odločitev o teku zamudnih obresti. Po tem načelnem pravnem mnenju je stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke, upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 27/78 do 87/02; v nadaljevanju ZOR), ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov in njihova višina (Poročilo št. II/89, str. 21). To mnenje je bilo sprejeto v času visoke inflacije. Zaradi spremenjenih razmer zaradi zmanjšanja inflacije zlasti pa zaradi prenehanja veljavnosti ZOR je treba na novo oceniti, ali je takšna sodna praksa pravilna. Opozoriti je treba tudi, da je bil na podlagi citiranega načelnega pravnega mnenja tudi dopolnjen Zakon o izvršilnem postopku v letu 1990 in je v 20.a členu vseboval določbo o plačilu zamudnih obresti, ki pa je sedaj veljavni Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 do 132/2004) nima več.

Zato ni več pravne podlage za odločitev, da tečejo zamudne obresti od stroškov postopka od izdaje odločbe sodišča dalje. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok 15 dni za izpolnitev prične teči od vročitve odločbe dalje, zato lahko zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči šele prvi dan po poteku paricijskega roka.

Višje sodišče je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v celoti zavrnilo zahtevek tožene zavarovalnice za povrnitev pritožbenih stroškov, saj je bila njena pritožba v celoti zavrnjena kot neutemeljena. Prav tako je višje sodišče skladno z določbo III.

odstavka 154. člena ZPP zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, saj je tožnik s pritožbo uspel samo s sorazmerno majhnim delom pritožbenih razlogov (tek zakonskih zamudnih obresti, vračunavanje stroškov za izvedenca v predpravdnem postopku in izračun stroškov za izvedenca postavljenega v pravdnem postopku), zaradi tega pa niso nastali posebni stroški. Stroški odgovora na pritožbo tožnika pa po oceni višjega sodišča niso bili potrebni, zato jih mora na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP kriti sam tožnik.