Jedro

Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je njegova temeljna človekova pravica.

Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, predhodno pa že v sodbi I Ips 196/2003 z dne 30. 6. 2005, mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo.

Obdolžencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče prve stopnje pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi njegove kazenske odgovornosti, ni bil zagotovljen pošten postopek.

Izrek

Pritožbama obdolženega A. A. in njegove zagovornice se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 49507/2021 z dne 23. 4. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta in devet mesecev zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu, in sicer od 13. 9. 2021 od 12.22 ure do 9. 3. 2023 do 10.55 ure ter od 28. 10. 2024 od 00.00 dalje. V skladu s tretjim in šestim odstavkom 308. člena KZ-1 ter 47. členom KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v skupni višini 1.200,00 EUR, ki bi jo moral plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe, na podlagi 48.a člena KZ-1 pa tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 mu je izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona znamke Samsung. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter hkrati odločilo, da stroški in nagrada obdolženčeve zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-zagovornica, ki se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve človekovih pravic, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, ter

-obdolženec, ki se je smiselno pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve človekovih pravic, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izda odločbo, ki bo temeljila na zakonskih določbah in nepristranskosti.

3.Na predlog obdolženca in njegove zagovornice je pritožbeno sodišče 9. 9. 2025 izvedlo javno sejo, ki sta se je udeležila obdolženec in njegova zagovornica. Seje pa se ni udeležil pravilno obveščeni državni tožilec,

tako da je bila javna seja opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

5.Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica ob sklicevanju na določbo tretjega odstavka 308. člena KZ-1, veljavno v času storitve očitanega kaznivega dejanja, uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne obrazloži zakonskega znaka, povezanega s plačilom za opravljen prevoz. Ni ji mogoče pritrditi. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč zadostne razloge o tem, da bi obdolženec za prevoz nedvomno dobil svoj delež (točka 36 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki bi ga glede na očitek prejel v točneje neugotovljeni višini, zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov o tem. Navedba zagovornice, da v obravnavani zadevi ni dokazano, da je obdolženec prejel plačilo za prevoz oseb, pa je po presoji pritožbenega sodišča brezpredmetna, saj to, da bi bilo plačilo obdolžencu izvršeno, ni niti pričakovano niti nujno za dokazanost obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

6.Istovrstno kršitev pa zagovornica utemeljeno prepozna glede v izreku inkriminiranega sostorilstva obdolženca, ki se nanaša na predhodni dogovor z neidentificiranimi sostorilci, katerega sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem prezre. Ugotovljeno pomanjkljivost v obrazložitvi pisno izdelane sodbe namreč prepoznava tudi pritožbeno sodišče. S tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prezrlo v izreku inkriminirano sostorilstvo obdolženca (na podlagi drugega odstavka 20. člena KZ-1), torej odločilno dejstvo, ki se nanaša na predmet obtožbe in mora biti skladno z določbama šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP navedeno v obrazložitvi pisno izdelane sodbe, je tako sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7.Z navedbami, da sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev nezakonito pridobljenih dokazov, podani na predobravnavnem naroku, ni odločilo s posebnim sklepom in da je bila zato obdolžencu kršena pravica do pravnega sredstva, pritožnika smiselno uveljavljata tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Drži, da tretji odstavek 83. člena ZKP strankam omogoča, da zoper sklep o izločitvi ali zavrnitvi predloga za izločitev dokazov vložijo posebno pritožbo, vendar pa pritožnika v tem delu zanemarita, da je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi v okviru odločanja o pritožbah zoper prvo sodbo I K 49507/2021 z dne 11. 7. 2022 v ravnanju sodišča prve stopnje, ki o predlogu za izločitev dokazov takrat ni odločilo niti v okviru 285.e člena ZKP niti četrtega odstavka 340. člena ZKP, že prepoznalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (točka 8 sklepa Višjega sodišča v Mariboru III Kp 49507/2021 z dne 21. 12. 2022). Ker pa se po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, zadeva ne vrne v fazo predobravnavnega naroka, temveč v fazo glavne obravnave, je bila izpostavljena kršitev pravilno odpravljena na način, da je sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev dokazov obrambe ter ostalih dokazov, ki izhajajo iz teh dokazov, na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP odločilo na naroku za glavno obravnavo dne 23. 4. 2025, ko je sprejelo procesni sklep, ki se sme izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo (l. št. 1950-1951), zato izpostavljenim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi.

8.Kršitev pravice obdolženca iz drugega odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) zagovornica uveljavlja s trditvijo, da bi moral biti obdolženec, ki je državljan Moldavije in Romunije, o svojih pravicah v jeziku, ki ga razume, poučen veliko prej, preden mu je bila 13. 9. 2021 ob 16.00 uri vročena pisna odločba o odvzemu prostosti. Nima prav. Ključna je namreč ugotovitev, da je bil obdolženec z ustreznim pravnim poukom v celoti seznanjen v moldavskem jeziku, kot je to razvidno iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju. Obdolžencu je bila prostost odvzeta ob 12.20 uri, tolmačka je na policijsko postajo prišla ob 15.30 uri (l. št. 1073), odločba o odvzemu prostosti in pridržanju pa je bila obdolžencu vročena ob 16.00 uri (l. št. 64-65), pri čemer so si policisti v vmesnem času pomagali s telefonskim pogovorom s tolmačko za moldavski jezik, kar je kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju jasno razvidno iz obsežnega spisovnega gradiva. Drži, da je bilo pred vročitvijo odločbe o odvzemu prostosti obdolženca (13. 9. 2021 ob 16.00 uri) opravljeno zaslišanje tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (13. 9. 2021 ob 14.36 uri in ob 15.18 uri) in da sta bila pred vročitvijo odločbe o odvzemu prostosti opravljena zaseg predmetov obdolžencu (13. 9. 2021 ob 13.45 uri) in preiskava vozila (13. 9. 2021 ob 15.50 uri) ter podpisana privolitev za preiskavo elektronske naprave, vendar pa zagovornica v tej zvezi zanemari, da tako iz obvestila o zaslišanju tujcev, ki je bilo sestavljeno 13. 9. 2021 ob 13.25 uri (l. št. 31), kot tudi iz zapisnika o zasegu predmeta (l. št. 66), zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča (l. št. 69-70) ter privolitve za preiskavo elektronske naprave (l. št. 67) izhaja, da je bila vsebina teh listin prevedena s strani tolmačke za moldavski jezik B. B., s katero so policisti pred prihodom na policijsko postajo komunicirali po telefonu. Ob tem, ko določbi 4. in 8. člena ZKP obdolžencu vse od odvzema prostosti zagotavljata pravico do uporabe maternega jezika ali jezika, ki ga razume, hkrati pa nalagata dolžnost policiji in nadaljnjim organom, da obdolženca o tej pravici pouči, še preden poda kakršnokoli izjavo, čemur je bilo v obravnavani zadevi glede na vse predhodno navedeno v celoti zadoščeno, se pritožbeno problematiziranje glede težav, ki jih je imel policist C. C. pri vzpostavitvi komunikacije z obdolžencem, izkaže za neutemeljeno, sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Vizgirda proti Sloveniji, na katero se v pritožbi sklicuje zagovornica, pa za neprimerljivo.

9.Oba pritožnika pa sodišču prve stopnje očitata tudi kršitev pravice do poštenega sojenja in do enakosti orožij, saj v fazi, ko so bila izvedena nujna preiskovalna dejanja, v okviru katerih je bila edinkrat zaslišana najbolj relevantna priča, tujec D. D., obdolženec ni imel zagovornika, sam pa se kot laik ni zavedal, kakšne posledice bo imelo zaslišanje tujca, torej da v kolikor na tistem zaslišanju ne bo postavljal vprašanj in zahteval soočenja s pričo, tega ne bo mogel storiti nikoli več. Ker zagovornica v tej zvezi še izpostavi, da bi bilo enakost orožij možno zagotoviti le, če bi imel obdolženec že v preiskovalnem postopku zagovornika, s čimer prvostopenjskemu sodišču smiselno očita kršitev pravice do (obvezne) formalne obrambe pri zaslišanju tujca D. D., na izpovedbo katerega se je sodišče prve stopnje oprlo.

10.Iz izpodbijane sodbe ter podatkov spisa izhajajo naslednja dejstva in okoliščine, pomembne za presojo izpostavljenih kršitev:

-13. 9. 2021 ob 12.15 uri je patrulja Policijske postaje (v nadaljevanju PP) z rdečo lučjo pričela ustavljati vozilo Volkswagen Sharan, madžarskih registrskih tablic, pri čemer je le to pospešilo in ni hotelo ustaviti. Patrulja je vozilo začela zasledovati in obveščati operativno komunikacijski center ter patrulje na terenu, vozilo pa je bilo nato še dvakrat ustavljano z modrimi lučmi in zvočnimi signali, nakar ga je patrulja sledila z modrimi lučmi. V naselju E. je zaradi neprilagojene hitrosti zapeljalo čez pločnik in zdrsnilo na njivo, kjer je polkrožno zavilo in se zopet vključilo na lokalno cesto E. smer F., z veliko hitrostjo je preskočilo hitrostno oviro in nadaljevalo z visoko hitrostjo, ko se je v naselju F. srečalo z drugo patruljo PP, ki ga je prav tako poskušala ustaviti. Madžarsko vozilo je oplazilo škarpo in peljalo naprej v smeri F., nato je preskočilo naslednjo hitrostno oviro, nakar je pred avtobusno postajo zapeljalo iz vozišča in obstalo na travniku. Iz vozila sta zbežali dve osebi, ena v bližnji gozd v smeri severa, druga pa po travniku v smeri juga. Policisti PP so ju zasledovali, vendar so ju zaradi nizke oblačnosti in teme izgubili. Ob pristopu policistov do vozila je bilo ugotovljeno, da se v njem nahaja 10 oseb državljanov Bangladeša, vsi so bili vidno prestrašeni, ena oseba pa je imela odrgnino na nogi;

-obdolženec je bil kot pešec izsleden istega dne ob 12.20 uri, ko se je zoper njega začel policijski postopek, prostost pa mu je bila odvzeta dve minuti kasneje, torej 13. 9. 2021 ob 12.22 uri. Iz odločbe o odvzemu prostosti (l. št. 64-65), ki je bila obdolžencu vročena istega dne ob 16.00 uri, izhaja, da je bil poučen o razlogih za pridržanje, o vsebini kazenskopravnega očitka po 308. členu KZ-1 ter pravici do zagovornika, ki ga ni zahteval. Istega dne ob 17.20 uri je obdolženec podal izjavo policiji (l. št. 76-77), pri čemer je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Obdolženec je izjavil, da si zagovornika ne bo vzel, o očitanem kaznivem dejanju pa se ni izjavil, niti ni odgovarjal na vprašanja, temveč je izkoristil pravico do molka;

-še pred tem, in sicer 13. 9. 2021 ob 14.36 in ob 15.18 uri, je preiskovalni sodnik na predlog tožilstva na podlagi 149. člena ZKP v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišal državljana Bangladeša G. G. (l. št. 35-37) in D. D. (l. št. 38-40). Kot izhaja iz predloga za opravo nujnih preiskovalnih dejanj, je bilo zaslišanje potrebno, ker tujca kasneje ne bosta več dosegljiva. Na zaslišanju tujcev obdolženec ni bil navzoč, saj se je tej možnosti odpovedal, čeprav je bil s posebnim obvestilom dežurnega preiskovalnega sodnika dne 13. 9. 2021 ob 13.25 uri (l. št. 31), obdolžencu prevedenim po tolmački za moldavski jezik B. B., obveščen, da na zaslišanju prič, kjer je bil sicer navzoč le državni tožilec, lahko prisostvuje. Tujca sta zaslišana kot priči potrdila resničnost izjave, podane na policiji, kjer sta opisala pot iz Bangladeša do Slovenije, vključno z organizacijo in plačilom za pot;

-po postavitvi zagovornice po uradni dolžnosti, odvetnice H. H., ki je bila obdolžencu postavljena z odredbo Okrožnega sodišča na Ptuju Su 1/2021 z dne 15. 9. 2021 (l. št. 81), je bil obdolženec zaslišan pred preiskovalnim sodnikom (l. št. 82-83), pri čemer se tudi v tej fazi postopka, ki ji je sledil priporni narok, ni zagovarjal;

-okrožni državni tožilec je v obtožnici predlagal branje zapisnikov o zaslišanju prič G. G. in D. D. z dne 13. 9. 2021 (l. št. 427), medtem ko je zagovornica na predobravnavnem naroku, ob sklicevanju na načelo neposrednega izvajanja dokazov, branju zapisnikov o zaslišanju vseh prič nasprotovala (l. št. 579);

-na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 23. 4. 2025 (l. št. 1950) je obramba vztrajala pri neposrednem zaslišanju tujca D. D., ki ga je sodišče prve stopnje s sprejetim procesnim sklepom zavrnilo z obrazložitvijo, da se priča ne nahaja na območju Republike Slovenije; da se je sodna pošiljka, poslana na naslov v Bangladešu, vrnila, pri čemer iz kuverte izhaja, da mu pošta na naslovu v Bangladešu ni bila vročena in da je bilo neuspešno tudi prizadevanje za izvedbo videokonference, za katero je prvostopenjsko sodišče preko Ministrstva za pravosodje zaprosilo pravosodne organe Bangladeša. Sodišče prve stopnje je razglasilo procesni sklep in na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbo priče D. D. z dne 13. 9. 2021, na katero se je v izpodbijani sodbi tudi oprlo.

11.Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je njegova temeljna človekova pravica (2. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije, prvi odstavek 12. člena ZKP, točka c tretjega odstavka 6. člena EKČP in točka d tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah). Obdolženec ima (med drugim) pravico, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjuje (materialna obramba) in da se brani z zagovornikom (formalna obramba). Pravica do formalne obrambe ne pomeni, da je obramba s pomočjo zagovornika zgolj formalna in da vsebinsko ni enaka materialni obrambi obdolženca, saj je zagovornik upravičen, pa tudi dolžan storiti vse, kar je v korist obdolženca (prvi odstavek 75. člena ZKP). Gre za pravico do strokovne pomoči, ki jo lahko nudi le zagovornik, s čimer je obdolžencu zagotovljeno uresničevanje drugih ustavnih pravic. S formalno obrambo se obdolžencu zagotavlja dejanska enakopravnost z nasprotno stranko postopka (enakost orožij), zato je bistven element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja. Hkrati omogoča, da kazenski postopek poteka kontradiktorno in je sodišče samo organ sojenja, ne pa tudi preiskovanja.

12.Formalna obramba je lahko fakultativna ali obligatorna. Obramba z zagovornikom je obvezna (tudi) v primeru, ko je obdolženec zaradi izvedbe zaslišanja in pripornega naroka priveden k preiskovalnemu sodniku in ves čas, ko je v priporu (prvi in drugi odstavek 70. člena ZKP). V skladu s prvim odstavkom 166. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi še pred izdajo sklepa o preiskavi, če oceni, da bi bilo z dejanjem nevarno odlašati (nujno preiskovalno dejanje). Udeleženci kazenskega postopka imajo pravico, da so pri teh dejanjih prisotni in jim opravljanje takšnih dejanj ne sme iti v škodo (deveti odstavek v zvezi s četrtim in petim odstavkom 178. člena ZKP). Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča RS, povzetem tudi v sklepu tukajšnjega sodišča II Kp 49507/2021 z dne 23. 8. 2023, se določbe o obvezni formalni obrambi (70. člen ZKP) ne raztezajo na zaslišanje priče kot nujno preiskovalno dejanje, temveč je ta obvezna šele od privedbe osumljenca na njegovo zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom. Upoštevaje navedeno stališče je imel obdolženec tudi v obravnavani zadevi pravico do obvezne formalne obrambe šele od njegovega zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom, ko je izjavil, da si zagovornika ne bo vzel sam.

13.Ne glede na navedeno pa je treba v vsakem konkretnem primeru, ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, presoditi, ali je bil zoper obdolženca (kot celota) pošten. Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, predhodno pa že v sodbi I Ips 196/2003 z dne 30. 6. 2005, mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo. Upoštevaje vse okoliščine obravnavane zadeve - pridržanje osumljenca, ki je pravno in jezikovno neuk tujec; zaslišanje prič, katerih ponovno zaslišanje najverjetneje več ne bo mogoče ter izvedba zaslišanj pred izvedbo pripornega naroka v zadevi, v kateri je bila glede na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih podana velika verjetnost za odreditev pripora, obdolžencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče prve stopnje pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi njegove kazenske odgovornosti, po presoji pritožbenega sodišča ni bil zagotovljen pošten postopek.

14.Ne glede na pravila o obvezni formalni obrambi mora biti namreč obdolžencu oziroma osumljencu v (pred)kazenskem postopku ves čas teka postopka zoper njega zagotovljena pravica do obrambe z zagovornikom. Ta je lahko v predkazenskem postopku, ko se zoper osumljenca še zbirajo dokazi, še pomembnejša kot v nadaljnjem postopku. Šele s poučitvijo o pravici do zagovornika (drugi odstavek 67. člena ZKP) in v konkretnem primeru tudi o dejstvu, da ponovno zaslišanje prič najverjetneje ne bo mogoče, je namreč osumljencu dejansko omogočeno izvrševanje pravice do učinkovite obrambe, tudi tako, da sprejme odločitev glede izvrševanja pravice do formalne obrambe v tej fazi postopka. To še toliko bolj velja upoštevaje že navedene dejanske okoliščine na strani obdolženca, ki je pravni laik, kateri je bil glede pravice do pomoči zagovornika formalno poučen šele po zaslišanju tujcev.

15.S tem, ko obdolžencu v času zaslišanja tujcev ni zagotovilo obvezne formalne obrambe in ga o pravici do zagovornika pred zaslišanjem tujcev tudi ni poučilo, ponovno zaslišanje D. D. pa ni bilo mogoče, je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je glede na vse predhodno navedeno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

16.Zagovornica postopanje sodišča prve stopnje graja tudi iz razloga, ker z izjemo zaslišanja priče D. D., v izpodbijani sodbi ni navedlo, katere dokazne predloge obrambe je zavrnilo in zakaj. Pri tem izpostavi, da je obramba predlagala še druge dokaze, s katerimi je dokazovala nedolžnost obdolženca, in sicer potrdilo o nekaznovanosti v Moldaviji, vpogled v potni list, dokumentacijo centra za socialno delo itd., ki jih je sodišče prve stopnje očitno zavrnilo, vendar pa zavrnitve ni obrazložilo. V takšnem postopanju prvostopenjskega sodišča pritožba prepoznava kršitev pravic obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije.

17.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do nekaterih dokaznih predlogov resda ni opredelilo, temveč je na naroku za glavno obravnavo dne 23. 4. 2025 (l. št. 1951), brez konkretizirane navedbe zavrnjenih dokaznih predlogov, sklenilo, da se v preostalem dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, saj je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno in nadaljnja izvedba dokazov ni potrebna. Skladno s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso je sicer v primeru, če sodišče prezre dokazni predlog in o njem ne odloči, nujno, da tako tiho zavrnitev dokaznih predlogov obrazloži vsaj v sodbi, drugače tvega ugotovitev relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar v obravnavani zadevi kljub v tem delu izostali obrazložitvi, to ni primer. Relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka so namreč v primerjavi z absolutnimi relativne zato, ker ne predpostavljajo nepravilnosti in nezakonitosti sodbe. Pritožbeno sodišče jih ne upošteva po uradni dolžnosti, prav tako pa ne zadošča, da pritožnik nanje le dovolj argumentirano opozori, temveč mora dokazati, da je kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker obramba te vzročne zveze ni dokazala, tako ne gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kar pa ne pomeni, da izvedba teh dokazov ne bi bila smotrna zaradi celovite presoje obdolženčevega zagovora.

18.Bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi narave sprejete odločitve se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (glede prepoznave obdolženca s strani tujca ter v zvezi z razlogi za najdene biološke sledi v vozilu) in na odločbe o kazenskih sankcijah. V ponovljenem sojenju, ki se vrača v fazo glavne obravnave, bo tako sodišče prve stopnje moralo izvesti vse materialnopravno relevantne dokaze in pri morebitnem odstopu od neposredne izvedbe dokazov na glavni obravnavi po prvem odstavku 340. člena ZKP spoštovati pravico obdolženca do formalne obrambe pri zaslišanju zanj obremenilnih prič v predkazenskem postopku, nato pa upoštevaje predhodno izpostavljene napotke o zadevi ponovno odločiti. To bo lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom, ki o inkriminiranem ravnanju A. A. še ni zavzel stališča.

19.Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

-------------------------------

1Državni tožilec je z elektronsko pošto z dne 9. 9. 2025 svoj izostanek opravičil.

2V tej zvezi sodišče prve stopnje izpostavi, da so tujci za pot plačali relativno visoke zneske organizatorju poti, od katerih pa bi obdolženec nedvomno dobil svoj delež, saj ni logično, da bi glede na oddaljenost od svojega doma, ki znaša več kot tisoč kilometrov, glede na to, da je bilo vozilo izposojeno ter upoštevaje nastale stroške poti, takšen prevoz opravil brezplačno.

3Tako Višje sodišče v Mariboru v sodbi III Kp 59477/2021 z dne 18. 5. 2023 in Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 13288/2019 z dne 1. 4. 2021.

4Sodbe XI Ips 63367/2011 z dne 26. 1. 2012, XI Ips 62052/2012 z dne 17. 1. 2013, XI Ips 20349/2018 z dne 7. 6. 2018 in druge.

5Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Al Alo proti Slovaški z dne 10. 5. 2022, v kateri je ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do zaslišanja obremenilne priče, poudarilo, da mora pristojni organ glede zaslišanja nezakonitih pribežnikov v fazi postopka pred sojenjem poskrbeti, da se obdolženec zaveda posledic oziroma pomena neizvrševanja svojih pravic. V navedenem primeru je šlo za pravico do prisotnosti osumljenca pri zaslišanju priče, za katero je bilo znano, da njeno (ponovno) zaslišanje na sojenju najverjetneje ne bo mogoče. Sodišče je zaključilo, da ob opustitvi takšnega pouka obdolžencu (o posledicah odsotnosti z zaslišanja) ni bilo zagotovljenih zadostnih protiuteži ob dejstvu, da do ponovnega zaslišanja priče ni prišlo. Sodišče je zato sklenilo, da je bil pritožnik prikrajšan v pravici do zaslišanja (za obsodbo) pomembne obremenilne priče.

6V. Verdel Kokol, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 540.

7Z. Dežman, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 908.

8Ker glede tujcev obstaja velika verjetnost, da se ne vrnejo v svoje matične države, temveč pot nadaljujejo v smeri ciljnih držav, članic EU, kjer morebiti zaprosijo za mednarodno zaščito, ima sodišče možnost, da prošnjo glede poizvedb o naslovu prič - tujcev, naslovi tudi na Generalno policijsko upravo, Upravo kriminalistične policije, Interpol.

9Če dokaza z neposrednim zaslišanjem tujcev ni mogoče izvesti, se izpovedb tujcev, podanih v okviru nujnih preiskovalnih dejanjih, ne prebere, temveč se tak dokazni predlog zavrne in se posledično sodba na njihove izpovedbe ne opre.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 308, 308/3, 308/6 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 67, 67/2, 70, 70/1, 70/2, 75, 75/1, 340, 340/4, 371/1, 371/1-11, 371/2, 392/1, 392/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.