Jedro

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo je zaradi materialnega določila 68. člena ZIS postopal po 1. odstavku 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) in je tožena stranka odklonila soglasje s posebnim aktom. Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo pa je dolžan postopati po 3. odstavku 209. člena ZUP in bo ob izdaji svoje odločbe v njej navedel akt, s katerim je drugi organ dal ali odrekel soglasje. Tako je odklonitev soglasja tožene stranke sestavni del odločbe, ki jo izda Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo in je zato akt tožene stranke, kot sodelujočega organa v razmerju do odločbe Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo akcesorni akt. Odklonitev soglasja tožena stranka zato nima lastnosti samostojne upravne odločbe in jo je zato mogoče izpodbijati samo s pravnimi sredstvi zoper zbirno odločbo, to je odločbo, katero bo izdal Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo na podlagi 3. odstavka 209. člena ZUP. Ker odklonitev soglasja s strani tožene stranke nima lastnosti samostojne upravne odločbe, zato takšna odklonitev ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi navaja, da je Uradu za nadzor prirejanja iger na srečo podal vlogo za dodelitev koncesije za prirejanje iger na srečo v igralnem salonu na lokaciji A v B. Na podlagi 68. člena Zakona o igrah na srečo (Ur. l. RS, št. 27/95 in 54/02, v nadaljevanju ZIS) je potrebno pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju pred odločitvijo o koncesiji. Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo je tožnika obvestil z dopisom z dne 6. 10. 2003, da je tožena stranka tožniku odrekla to soglasje. Iz upravnega spisa pri Uradu RS za nadzor prirejanja iger na srečo izhaja, da je odločitev tožene stranke neobrazložena in ne navaja nobenih utemeljenih razlogov za zavrnitev. Tožnik je mnenja, da tožena stranka nima pooblastil za sprejemanje odločitve take vrste in bi moral o soglasju odločati mestni svet, kar pa, glede na podatke s katerimi razpolaga tožnik, ni bilo narejeno. Tožnik nadalje navaja, da je tožena stranka soglasje neupravičeno odklonila in zato predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in odloči, da se odpravi negativno soglasje tožene stranke in odloči, da se tožniku daje soglasje za dodelitev koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu na lokaciji A v B in to soglasje nadomešča soglasje lokalne skupnosti iz 68. člena ZIS.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Tožnik je tožbi priložil obvestilo o odrečenem soglasju z dne 6. 10. 2003, s katerim Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo tožnika obvešča, da je tožena stranka odrekla soglasje k opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju, za katerega je urad zaprosil na podlagi 68. člena ZIS.

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo je zaradi materialnega določila 68. člena ZIS postopal po 1. odstavku 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) in je tožena stranka odklonila soglasje s posebnim aktom. Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo pa je dolžan postopati po 3. odstavku 209. člena ZUP in bo ob izdaji svoje odločbe v njej navedel akt, s katerim je drugi organ dal ali odrekel soglasje. Tako je odklonitev soglasja tožene stranke sestavni del odločbe, ki jo izda Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo in je zato akt tožene stranke, kot sodelujočega organa v razmerju do odločbe Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo akcesorni akt. Odklonitev soglasja tožena stranka zato nima lastnosti samostojne upravne odločbe in jo je zato mogoče izpodbijati samo s pravnimi sredstvi zoper zbirno odločbo, to je odločbo, katero bo izdal Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo na podlagi 3. odstavka 209. člena ZUP. Ker odklonitev soglasja s strani tožene stranke nima lastnosti samostojne upravne odločbe, zato takšna odklonitev ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Sodišče je zato po predhodnem preizkusu tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Ker je sodišče tožbo zavrglo, tudi ni podlage, da bi opravilo glavno obravnavo na podlagi 1. odstavka 50. člena ZUS.