Jedro

Odpoved dedovanju je možna le na osnovi pogodbe z zapustnikom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče po obeh zapustnikih razlagasilo za dediče njune potomce, namesto pokojnih potomcev pa njihove potomce. Sodišče pa ni razglasilo za dediča vnukov M. S. in R. D. (K. mlajšega), ker naj bi se njun oče R. K. odpovedal neuvedenemu dedovanju v pogodbi s staršema iz leta 1954. Proti takšnemu sklepu sta se pritožila S. M. in R. D. V pritožbi zatrjujeta, da ne gre za pravno vprašanje, ampak za spor o dejstvih, zato je treba prekiniti zapuščinski postopek. Spor je o pravi pogodbeni volji strank, od česar je odvisna uporaba prava. Iz prvotnih sklepov o dedovanju po zapustnikih opr. št. O 213/73 in O 91/75 je razvidno, da se je potomec R. D. odpovedal dedovanju po očetu R. K., po materi pa je svoj delež odstopil sodediču R. M. Sodišče je torej očeta pritožnikov štelo kot dediča v prvotnem sklepu o dedovanju in ni ocenilo, da se je odpovedal po pogodbi. Sodišče je vezano na prejšnji sklep in ne more enkrat šteti potomca kot dediča, drugič pa ne. Sodišče je kršilo čl. 74 ZDen in 221 ZD, saj nova zapuščinska obravnava ni bila potrebna. Pogodba iz leta 1954 je le darilna pogodba, v njej pa ni izjave ali sporazuma o odpovedi dedovanju. Potomec je le sprejel darovano premoženje v last. Zapustnika sta določila le vštetje darila v dedni delež. Domnevna odpoved se tudi ne nanaša na dedičeve potomce. Predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Razlogi izpodbijanega sklepa so deloma sami s seboj v nasprotju. Na strani 2 sklepa je sodišče citiralo sklep o dedovanju Občinskega sodišča v Žalcu, opr. št. O 91/75 z dne 28. 4. 1975 in zapisalo, da je v tem postopku sodeloval kot dedič tudi oče pritožnikov R. D. (tudi K.), ki se je v tem postopku odpovedal dedovanju. To pomeni, da je v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku oče pritožnikov imel status dediča in se sploh ni razpravljalo o tem, da bi se naj odpovedal neuvedenemu dedovanju v pogodbi z dne 21. 12. 1954. Res je težko sprejemljivo, da bi dedič v enem postopku imel status dediča, v drugem pa ne.

Poleg tega se sodišče le sklicuje na odpoved neuvedenemu dedovanju, čeprav ne obrazloži, kje v pogodbi naj bi bila taka odpoved zapisana.

Vpogled v darilno in ženitno pogodbo z dne 21. 12. 1954 pokaže, da pogodba take odpovedi ne vsebuje. V točki II pogodbe je le zapisano, da darovalca iz naslova popolnega dednega odpravka darujeta R. K. mlajšemu določene nepremičnine, obdarjenec pa darilo sprejme. V pogodbi ni izjave obdarjenca, da se strinja z oddedovanostjo, ali da iz zapuščine ne zahteva ničesar več, ali podobne klavzule. Pogodba vsebuje le stališče darovalcev, da je po njunem mnenju obdarjenec oddedovan (da je že dobil celoten bodoči dedni delež). Takšna določba bi lahko pomenila kvečjemu obvezno vštetje darila v dedni delež, o čemer pa je preuranjeno govoriti, saj se bo zapuščinska obravnava obnovila.

Sodišče je pomotoma citiralo paragraf 551 ODZ pred novelo, ki res ni izrecno predpisoval pravnega posla za vnaprejšen odrek dedni pravici; vendar pa besedilo uporablja izraz “odpoved”, kar pomeni izraženo poslovno voljo v obliki pravnega posla. Vendar pa je za to zadevo veljal že noveliran paragraf 551 ODZ (novela III, paragraf 54), ki je izrecno predpisoval “pogodbo z zapustnikom”, kadar se je dedič vnaprej odrekel dedni pravici.

Ne glede na besedilo zakona pred ali po noveli, se je dedič lahko vnaprej odpovedal dedni pravici le s pogodbo (s pravnim poslom, s sporazumom itd.) z zapustnikom. V pogodbi z dne 21. 12. 1954 pa takega pravnega posla ni.

Zapuščinsko obravnavo bo treba ponovno izvesti, zato je bil sklep razveljavljen, saj je treba dedičem omogočiti izpodbijanje novega sklepa o dedovanju.