Jedro

Besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi z izjavo, da so vse obveznosti poravnane, je sestavila toženčeva računovodkinja, ki je hkrati izrecno izpovedala, da tožniku regres za letni dopust za leto 2009 ni bil ne obračunan in ne izplačan. Ob takšnem dejanskem stanju (ker zapis o poravnavi vseh obveznosti v odpovedi ni resničen) je tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za zgoraj navedeno leto utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača regres za letni dopust za leto 2009 tako, da od bruto zneska 686,00 EUR za tožnika obračuna in plača akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2009 dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za socialno varnost iz delovnega razmerja za mesece januar in februar do 5. 3. 2010 v višini 114,60 EUR in v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Zoper takšno odločbo se pritožuje toženec (v pritožbi se pomotoma navaja, da gre za pritožbo na tožbo). Navaja, da je tožnik lenuh, ki ni navajen delati oziroma živi od socialne podpore in davkoplačevalskega denarja. Tožnik naj bi na mediaciji lažno navajal, da mu je toženec vsilil, da podpiše odpoved. V odpovedi piše, da so medsebojni odnosi poravnani, tožnik pa se je izgovarjal, da slabo razume slovensko, čeprav tukaj živi že 20 let in se dobro zaveda, kaj je podpisal. Tožnik je dobil in podpisal prejem regresa, kar dobro ve, toženec pa mu nič ni vsilil ali ga prisilil, da podpiše. Toženec je enkrat že bil žrtev laži pred sodiščem, kar ga je stalo 10.154,00 EUR, zato je sedaj pripravljen, da gre do Evropskega sodišča. Toženec upa, da bo pritožbeno sodišče v tej zadevi pravično razsodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (toženec ne more imeti interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka in sklepa, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Dejstva, na katera opozarja pritožba, sploh ne morejo biti odločilna v tem sporu. Tožnik je v tožbi res navajal, da je sicer podpisal vnaprej pripravljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da slovenski jezik obvlada le ustno, ne pa tudi pisno in da je sklepal, da se zapis o poravnanih obveznostih nanaša samo na plače ter da tega teksta ne bi podpisal, če bi vedel, da se nanaša tudi na regres za letni dopust. Takšne izjave v odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na uveljavljeno sodno prakso, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up 63/2003 z dne 27. 1. 2005, ni mogoče tolmačiti kot odpoved pravici do regresa za letni dopust. V citirani zadevi je sicer šlo za vprašanje, ali se delavec lahko odpove pravici do odpravnine, ki je trajno presežnim delavcem pripadala na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), vendar je argumentacijo iz te odločbe potrebno uporabiti tudi pri presoji, ali se delavec lahko odpove pravici do regresa za letni dopust. V citirani odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da iz vsebine pravice do odpravnine in dejstva, da jo je zakonodajalec predpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo navedeno v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice. Podobno velja glede pravice do regresa za letni dopust. Tudi ta pravica je določena z zakonom.

Podpis izjave, da so medsebojne obveznosti poravnane, sam po sebi ne dokazuje, da je to tudi res. Tožnik je zatrjeval, da regresa za letni dopust ni prejel in ker negativnega dejstva ni mogoče dokazati, je bilo na tožencu dokazno breme, da dokaže svoje trditve, da je regres za letni dopust tožniku izplačal. Toženec je sicer skušal dokazovati plačilo regresa za letni dopust s kopijo ročnega zapisa gotovinskih plačil (priloga B/5), vendar je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, da iz te listine ne izhaja, da bi bil regres tožniku v resnici izplačan. Tožnik je namreč priznal, da je na tem ročnem izpisu podpisal prejem plač, regres pa v prazne vrstice takrat še ni bil vpisan. Sodišče je zaradi navedenega od toženca zahtevalo dostavo izvirnika te listine, na podlagi česar bi bilo mogoče preveriti njeno resničnost, vendar toženec tega ni storil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec svojih trditev ni dokazal. V zvezi s tem je tudi pomembna ugotovitev sodišče prve stopnje, da je besedilo odpovedi z izjavo, da so vse obveznosti poravnane, sestavila toženčeva računovodkinja, ki pa je hkrati izrecno izpovedala, da regres tožniku ni bil ne obračunan in ne izplačan. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče utemeljeno zaključilo, da ta zapis v odpovedi ni resničen in da ne dokazuje dejanskega plačila regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževani znesek regresa za letni dopust za leto 2009. V skladu s prvim odstavkom 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je tožnik delo pri tožencu nastopil 6. 3. 2009, kar pomeni, da je po šestih mesecih trajanja delovnega razmerja pridobil pravico do celotnega letnega dopusta (161. člen ZDR), zato zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje od 6. 9. 2009. Glede višine regresa za letni dopust se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in način usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008). Ta namreč določa, da regres za letni dopust v letu 2009 znaša najmanj 686,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje tožniku tudi dosodilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.